Sobota, 31. 7. 2004
dani
...Zato niti ne preseneča, da vse kar vsaj malo zadiši po originalnosti in presežku slej ko prej pristane prav v glavnem mestu te severnjaške dežele – pa še v tem primeru se kaj hitro izkaže, da izvajalci in bendi pri založbah kot sta npr. Hobby Industries ali pač Static Caravan iščejo predvsem tisto odskočno desko, ki jim bo omogočila lažji kreativni zagon, minimalna sredstva za ustvarjanje ter možen kontakt z bolj uveljavljeno tujo etiketo. Lep primer so npr. imena kot so Manual, Limp, Future 3, Opiate in System, ki so si reputacijo ustvarili predvsem na nemško govorečem področju ter v katalogih založb tipa Morr Music in Scape poskrbeli za prepotrebno osvežitev in prevetritev. Naši nocojšnji gostje Skyphone pa so se odpravili prav v nasprotno smer – natančneje v Skandinavijo – ter še enkrat več dokazali, da prečastita Rune Grammofon po novem podleže tudi svojski zvočnosti onstran norveških meja.
A kljub temu, da je trio Skyphone, ki ga od leta '99 tvorijo basist Thomas Holst, klaviaturist in kitarist Keld Dam Schmidt in elekronski mešetar z zvokom Mads Bodker, prav z letošnjim prvencem Fabula šele prvič resneje stopil na glasbeno prizorišče, pa imajo omenjeni protagonisti za seboj že kar precej let neobvezujočega ukvarjanja z glasbeno omamo. Fantje so namreč že v začetku 90-ih brusili kitarske strune po anonimnih rockovskih in indierockovskih bendih ter v svojih rodnih krajih Toender in Esbjerg postali že pravi lokalni rock'n'roll heroji. A o glasbeni karieri so začeli razmišljati šele takrat, ko so se preselili v Kobenhavn ter si s pomočjo rednih služb prigarali toliko finančnega priliva, da so lahko iz leta v leto bogatili svojo domačo zakladnico različnih inštrumentov in si dokončno omislili tudi svoj studio. Prav lokalna elektronska scena na čelu z že omenjenim podzemnim kultom Future 3 ter v 90-ih še kako plodovita berlinska tehnoidno-digi-dub srenja, pa je trojici dokončno odprla oči in nov pogled na ustvarjalni zagon, saj so dokončno žrtvovali ljubezen do zarokanih riffov, klasičnega rockovskega inštrumentarija in se naposled preusmerili v iskanje novega glasbena stila. K temu pa ni prispevala le vse večja zagledanost v fleksibilnost računalnika, semplerja, analognih sintetizatorjev in raznoraznih digitalnih pripomočkov, temveč tudi dejstvo, da je Schmidt že dolga leta delal kot studijski tehnik ter v Kobenhavnu študente poučeval o možnostih digitalne tehnologije in snemalnih tehnik. Prav on je bil pobudnik novih smernic, ki jih je trio pilil in brusil kar štiri leta preden se je opogumil in tudi konkretno ugledal luč dneva na svojem prvencu. A bolj ko prisluhneš dotični plošči ti je jasno, da se nikoli zares ne bodo povsem distancirali od lastne preteklosti in rockovskih korenin, saj so melodični kitarski nanosi in basovske globočine – pa čeprav v subtilni različici – še vedno gonilo večine komadov, strateško in klasično komponiranje vizualnih pesmi imajo itak že dolgo v krvi, nenazadnje pa njihova prizemljena in atmosferična kvazi-elektronika diha po organskih notah ter s poslušalcem – tako kot rockovski izliv – komunicira kar se da preprosto in na povsem dojemljiv način.
In največja moč in posebnost plošče Fabula se skriva prav v tem, da Skyphone ustvarjajo subtilne, razpoloženjske in melodične kompozicije, ki na prvi posluh, oz. navidezno delujejo kot nerazvite skice ali pač grobi konstrukti, ki so namenoma nedokončani in odprti za vrsto impulzov, saj lahko le na tak način pri poslušalcu izzovejo najrazličnejša občutja, vizualne podobe in mu omogočijo, da tudi sam pride do logičnih zaključkov. Oz. bolje - odkriva vsebinsko plat posameznega komada in si vizualizira tisto, kar bi lahko določeni komadi tudi predstavljali ali izpostavil. Skyphone namreč ponujajo občutljive in krhke 'pop' komade, ki imajo močan smisel za melodijo in izdelano formo ter za pripovedovanje intimnih zgodb ne potrebujejo vokalov in besed, saj podobno kot npr. kakšni To Rococo Rot, Mapstation ali pač švedski melanholiki Tape, ki so še najbližje zvočne reference, dokazujejo, da instrumentalna glasba še zdaleč ni nema in neosebna. To bržkone dosežejo tudi z nadvse simbiotičnim mešanjem digitalnih pripomočkov z živimi, oz. občasno tudi obdelanimi, že posemplanimi inštrumenti ter terenskimi posnetki okolja, ki nas obkroža, saj je meja med omenjenimi elementi povsem zabrisana in v zvočnem hibridu poudarja predvsem stične točke, ki jih povezujejo v zamišljeno celoto in ne razlike, ki jih ločujejo. Digitalni, akustični in analogni elementi se namreč nenehno prepletajo ter le redko 'obsedijo' na nasprotnih bregovih njihove zasanjane, umirjene in občutljive glasbene govorice. Skyphone namreč najbrže nikoli ne bodo postali sužnji 'mašinerije', ki jo izrabljajo – prej bi lahko rekel, da so si že s prvencem zagotovili tisto mero svobode, ki njihovi godbi omogoča pestrost, barvitost, toplino ter prepotrebno ravnovesje med organskim in digitalnim.
Komentarji
komentiraj >>