The Beginner's Guide

The Beginner's Guide

Oddaja
20. 11. 2019 - 8.15

Eden bolj fascinantnih trenutkov v videoigrah se zgodi v Stanley Parable. Ne, ne tisti na začetku, kjer nam narator ukaže oditi skozi desna vrata, čeprav si želimo čez leva. Govorim o muzejski sceni; kamor Stanley odkoraka iz Kafkovskega pisarniškega poslopja, v katerem se dogaja igra, in zaide v nekakšen neoklasicistični dvorec. V njem so razstavljeni običajni artefakti iz igre: nekaj modelov in tekstur, pomanjšan model celotne mape, vse kakopak natančno opremljeno z ustvarjalčevimi pripombami. Tu je bil Stanleyjev računalnik, zloglasna vrata, naratorjev stol in celo nekatere zavržene podrobnosti. Predrznost, s katero je avtor v lastno igro vstavil razstavo o točno tej igri, deluje že skoraj nadrealistično.

Zato povejmo kar na začetku: če niste igrali genialnega Stanley Parable, potem storite to takoj zdaj. Kajti postmodernistična genialnost avtorja Daveyja Wredena se najbolj izkaže v tistem trenutku. A za tiste, ki ste igro že obrnili, vam v Pritiskavcu serviramo nekakšnega duhovnega naslednika; The Beginner's Guide. V tej enigmatični interaktivki nas nagovori kar Davey Wreden sam; pričujoče ostanke iger, tako pravi, je našel v zapuščini izginulega kolega programerja Code. Nedokončane igre so odprte kot muzeji na prostem, po katerih se lahko sprehajamo ob spremljavi Wredenovih komentarjev. Ker jih avtor Coda nikoli ni izpopolnil, lahko o njihovi končni podobi le sklepamo, nas opozori; in ker je možnih več interpretacij, kakšno igro je imel avtor v mislih, nas celo povabi k skupnemu razmisleku in ponudi svoj spletni naslov, na katerem lahko delimo svoje mnenje z njim. 

Seveda je blef tako prozoren, da mu ni mogoče nasesti. Avtor teh nedokončanih iger ni nek skrivnostni človek iz bogvekatere kleti onstran Atlantika, temveč Davey Wreden sam. Prizori niso kaj dosti več kot ideje za igre, ki se jih je lotil, a jih je potem tudi zavrgel na sredi produkcije.  V eni od njih lahko recimo hodimo samo vzvratno in se prebijamo čez nekakšen ljubezenski scenarij, pografitiran na zidovih. Drugi, navidez kratek puzzle, se izkaže za bizarno predimenzioniran labirint, čez katerega bi se najbrž prebijali leta. Spet tretje igre so potem pobegi iz zapora, ki nas na koncu popeljejo v natanko isto celico, v kateri smo jo začeli. Vse igre so torej nekakšni eksperimenti, metaigre, skorajda poizkusi, da bi sprovocirali igralca v razmišljanje. Čeprav vsa metafikcijska narava špila skoraj kriči po vzporednicah s Stanley Parable - tu so namreč celo obvezne jedke pripombe, kadar zatavamo, kamor sicer ne bi smeli - pa je Beginner’s guide vendarle še nekoliko drznejši, robnejši, skorajda oseben v svoji prezentaciji. 

Avtorjevi komentarji so večinoma fascinantni, na trenutke pa naravnost bizarni. Včasih smo butnjeni v nekakšno banalno streljačino brez nasprotnikov in z nekaj kroglami, medtem ko nas spremni glas skuša prepričati, da je bilo tako verjetno mišljeno že od začetka in da gledamo končan proizvod. V resnici je najzabavnejša igra zavajanja, ki se jo igra z nami; celo pri najslabših primerkih nas skuša prepričati, da se za njimi skriva nekakšna genialnost, pri čemer se poslužuje izredno svobodnih interpretacij. Skoraj neverjetno je, kako igra tudi v resnici postane nekakšen elaborat na temo depresije, ki naj bi jo prijatelj programer očitno preboleval. Komentator se pri svojih pojasnilih vedno bolj zapleta v lasten odnos s skrivnostnim programerjem in išče razlage za posamezne detajle v njegovem psihičnem stanju. Na trenutke, proti koncu, se mi je morda zazdelo, da gre vsa humorna samonanašalnost vendarle predaleč; a na koncu igra najde še en, zadnji odličen twist, s katerim upraviči svojo odisejo igralcu. 

Morda utegne kdo podvomiti, da se Beginner's Guide lahko klasificira kot igra. In imel bo povsem prav. To ne pomeni, da ni fascinanten pogled v ustvarjanje računalniških iger, pa tudi umetniško ustvarjanje nasploh. Vse skupaj je rahlo voajeristično, morda celo perverzno. Občutek igralca, ali spremljevalca ali kogarkoli že, je podoben, kot bi gledal Sofokleju čez ramo, medtem ko kraca svoje dialoge. In nikakor ne pravim, da je to igra za vsakogar. Vsaj ne v smislu, da bi morala biti vsem všeč. A če vas medij vsaj malo zanima, si je tisto uro in pol več kot vredno vzeti.

 

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nice, sem že mislil da je bila pozabljena s strani pritiskavca. Poskusi tudi Magic Circle, več gameplaya, ki je vezan na programiranje iger in pogled na neskončno razvijanje programerjev stare šole (Levine, gaben, 3D realms,...)

Dober predlog, imam že zacahnega nekje na seznamu (skupaj še s 50 drugimi špili). Smo pač ujetniki tega, da z eno rubriko na teden ne moremo pokriti vsega sproti in zato na žalost kakšne zadeve pridejo z zamudo ali sploh ne. 

 

Verjetno bi rabili... Hm, revijo o računalniških igrah. Auč.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness