Vadite se umirjenosti … nato izgorite.

Vadite se umirjenosti … nato izgorite.

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 12. 2019 - 13.00

Ali se spomnite tistega človeka, ki je pred nekaj leti zgorel na klopi v parku na Jesenicah? Verjetno ne. Kajti človek je bil brezdomec, po normah sodobne družbe torej nihče par excellence. Povrh vsega je njegovo izgorevanje menda povzročila prižgana cigareta, ob kateri je zaspal, cigareta pa je, kot se nam na vse pretege trudijo pokazati, sovražnik številka ena v prizadevanjih za dolgo, morda celo večno življenje, to se pravi, grozeči tujek v dobi biopolitik, ki zahtevajo do potankosti higienizirana, brezhibna telesa, ki bodo tvorila legijo zmagovalcev v boju proti smrti. Tisti človek ni bil zmagovalec. Tja v tri dni je ležal na klopi, brezposeln na koncu sveta. Tisti človek pravzaprav sploh ni imel šans postati zmagovalec. Nekoč je sicer imel vse možnosti tega sveta, a ta ubogi, neuki človek brez visokih stremljenj se je sabotiral.

Ali se spomnite tiste Virginie Woolf? Virginia Woolf je pisala knjige, pisala je o potrebi ženske po lastni sobi, prostoru, kjer bo lahko živela svoje življenje, ustvarjala in artikulirala svoje izvirne misli, kakršnekoli misli, vse tiste, ki jih, v nasprotju s prepričanji dominantnih, torej patriarhalnih tokov, resnično tvori. V lastni sobi ji nihče ne bo preživetja pogojeval s prisilo opravljanja njenih edinih družbeno priznanih funkcij, ki so rojevanje, skrb za otroke in odrasle moške, gospodinjenje in drugo neplačano težaško delo z neomejenim delovnim časom. 

Virginio Woolf je prav tako bremenila zgodovinska odsotnost žensk na področju umetnosti. Njihova anonimnost. Zgodovinska odsotnost umetnic se je pokazala tudi kot sedanjost. Skladateljice zavzemajo pribl. 3 % programov osrednjih koncertnih hiš po svetu v sezoni 2019/2020, preostalih pribl. 97 % pa skladatelji. Tiste skladateljice, ki niso med izbranimi 3 %, vedo, kaj je bremenilo Virginio Woolf. Tudi Olga Neuwirth to ve. Njena opera Orlando, ki je premiero doživela decembra letos, je prvo celovečerno delo skladateljice, ki ga je Dunajska državna opera, že 150 let pojem mizoginije in bernhardovskih starih mojstrov, postavila na svoj oder.

Virginia Woolf je bila enako ostro kritična do patriarhata, kot je bila nemilostna do samih žensk; očitala jim je mero ignorance, zaradi katere se kljub možnostim, ki jih je omogočilo zgodnje feministično gibanje, ne povzpnejo nad svojo suženjsko mizerijo – ne le kot posameznice, temveč kot človeštvo. Virginio Woolf je vse skupaj močno vznemirjalo, z družbenimi realnostmi se ni mogla sprijazniti. Terapevt ji je svetoval: Gospa Woolf, vadite se umirjenosti. In res, Virginia Woolf se je naposled umirila. Ni zgorela, pač pa si je žepe napolnila s kamni in se podala v reko, kjer se je, jasno, utopila. Ni zgorela, a je mogoče tehtno argumentirati, da je izgorela.

A le mirno. Časi se spreminjajo, od Virginie Woolf do danes je preteklo mnogo voda, zgodili so se feministični upori in ves čas se je kontempliralo o socialnih spremembah, ki bodo človeka končno povzdignile nad bedo. Človeštvo namreč zasleduje civilizacijske vrednote, med njimi enake možnosti. In tako imamo pred seboj novega človeka, boljšega kot kdajkoli, tako materialno in tehnološko kot kognitivno opremljenega za boljše življenje. A ‘boljše’ je ideološki pojem, konstruira se iz specifične pozicije in v specifičnem diskurzu. In novi človek ima kljub svoji mogočnosti svoje tegobe. Med bolj aktualnimi v tako imenovanem Zahodnem svetu in tista, ki jo v svojem knjižnem prvencu obravnava Aljoša Bagola, je izgorelost.

Kot vemo, je Bagola knjigo napisal po lastni izkušnji izgorelosti. Nekega dne enostavno ni zmogel več. Delo, nenehno delo, zasledovanje popolnosti na vseh, ne le delovnih področjih, imperativ ‘zdržati’, ves čas nekaj zdržati, moralo je počiti. In potem? Kako se izvleči iz dna, kako iz sebe, ki si le še pepel, živ pepel, ponovno zmodelirati človeka? Ne kakršnega koli, temveč takšnega, ki bo kos zahtevam sveta, ki bo torej še vedno svojevrsten zmagovalec.

Bagolov predlog rešitve je kar se da preprost: Ne zasledujmo nesmiselno visoko zastavljenih in najpogosteje praznih ciljev in zahtev. Dovolj je biti v redu. Da ne težimo k pompoznim uspehom, ki niso nič drugega kot spektakel, je, tako se zdi, uvod v kritiko neoliberalne doktrine. Zdi se, da prav to potrebujemo, kajti vsi ti cilji, ki si jih, tako Bagola, postavljamo sami, so uničujoči. Ustavimo se, pravi Bagola. Za nas ni dobro le najboljše, pač pa je dobro v redu.

Toda.

Toda.

‘Biti v redu’ je za velik del populacije nemogoč predlog. Kruta, neutemeljena, nereflektirana fantazija je. ‘Biti v redu’ kot nasvet že v izhodišču izključuje. Aljoša Bagola, ali se spomnite matere samohranilke, katere zgodba je bila izpostavljena septembra letos, ko se je Inštitut 8. marec uprl ukinitvi dodatka za delovno aktivnost? Ali se torej spomnite ženske, ki je povedala, da raje ne gre na kavo, saj ena kava v lokalu v bistvu pomeni kruh in mleko za njene otroke? Ona. Ne. More. Biti. V. Redu. Ekonomska in socialna izključenost preprečujeta doseganje še tako nizkih standardov dobrega življenja. Knjiga Kako izgoreti, ki tega na nobenem mestu ne upošteva, marveč predlaga nemogoče, se zato pokaže za eno samo nasilje. In tako je nasilje slovenski bestseller.

Izgorelost je, jasno, osrednja tema med večino samozaposlenih v kulturi. (S tem nikakor ne želim reči, da so kulturniki edini, ki jih doleti izgorelost.) Ena pravi, da resnično ne more več, a da mora napisati tisti tekst, kajti trideset evrov, drugi prisede in že čez minuto vstane ter ponosno razglaša, da ima namen nocoj zapreti računalnik še pred 23. uro, tretja pravi, da zjutraj komaj sploh vstane, četrta bi morala nujno na bolniško, a ne more, ker samozaposleni dostopa do bolniške, kakršnega imate vi, nimajo, peti bi si vzel dopust, a si ga ne more, ker za samozaposlene dopust ne obstaja niti kot koncept, šestega nismo videli že od lani, saj se je bil primoran pri štiridesetih letih zaradi revščine preseliti nazaj k staršem, medtem ko sedma ves čas nekaj prešteva, da bi naposled le naračunala, da ni spala že od marca, kajti trideset evrov! Želim reči: Ali vi sploh razumete, kaj pišete? Skrbi me prav to, da razumete.

Verjamem, da so Bagolovi predlogi (samemu sebi in širši javnosti) še kako dobronamerni. A ker so tipično neoliberalni, torej usmerjeni v modeliranje posameznice, ne v spreminjanje sistemskih temeljev, se dobronamernost preobrne v prispevek k uničenju. V koncentracijskem taborišču Ravensbrück so imeli poseben naziv za taboriščnice najnižjega statusa. Rekli so jim ferfikbarice, kar v prevodu pomeni razpoložljive. Razpoložljive ves čas in za vsa možna opravila (‘taske’, kot se reče v oglaševalskem žargonu). Preberite knjigo Ferfikbarica v peklu taboriščnice Germaine Tillion, v slovenskem prevodu Jasmine Žgank je izšla pri Založbi Sophia. To naj bo najbolj brana knjiga leta.

Izgorelost ni nič novega. Izgorelost je problem, s katerim se feminizem artikulirano ukvarja že skoraj eno stoletje, pred tem pa je seveda bil izkušnja sužnjev, večine žensk in nasploh vseh, ki so bili primorani delati za tega ali onega delodajalca. Ali bi morali sužnji delati na sebi, Bagola, ali pa je bilo treba odpraviti suženjstvo? Seveda se ga ni odpravilo, razširilo se ga je, zavzel je sodobni kognitariat, ki zdaj skupaj s proletariatom tvori neskončno brezno pasivizacijskega shiza, obče znanega kot lažna zavest. Izstop iz brezna ni v čudežni optimizaciji posameznikove razpoložljivosti (pri njem samem), saj te možnosti najpogosteje nima. Izstop je v ozaveščanju družbe, da so napačne razmere, ne oni sami. Problem ni delavka, ki prekomerno dela in je ves čas razpoložljiva, problem je njen ‘šef’, izkoriščevalski lastnik produkcijskih sredstev, ki dobro ve, da ona druge možnosti nima, saj namerava živeti. Vaša izgorelost pa je gola pogoltnost, kar je obenem tudi ideal neoliberalizma. Malce manj reklam za Union in malce več socialne ozaveščenosti, kaj menite?

Bagolovi predlogi so tako na koncu rezervirani le za kasto, ki si jih lahko privošči. Dobesedno privošči, v smislu, da ima takšen ekonomski standard, da lahko preprosto preneha. Knjiga Kako izgoreti je za nižji razred, prvič, slepilo pred strukturnimi neenakostmi, ki jih prav prek slepljenja normalizira, in drugič, sadistična gesta (za bralko pa mazohistična), saj dopoveduje, da se probleme rešuje na sebi. Ne skozi kritiko sistema, marveč skozi kritiko sebe kot subjekta. Za višji sloj je ta knjiga prav tako nekakšno neoliberalno slepilo, in sicer zaradi preusmeritve pogleda od družbenih neenakosti k dolgoročnemu vzdrževanju višje ekonomsko-družbene pozicije; preprosto: delajte le na sebi, ceteris paribus. Z drugimi besedami: predlogi v tej knjigi se ne dotikajo izvorov problema izgorelosti, pač pa se spopadajo z učinki in le na način, ki ga lahko aplicira višji sloj. V tem smislu so ti predlogi prispevek k perpetuaciji sodelovanja specifičnega segmenta družbe v ekonomskem in socialnem uničenju drugih, torej, v zločinu proti človeštvu.

Kako izgoreti ... in vzeti življenje v svoje roke bi lahko bila pomembna in emancipatorna knjiga. A ni. Kajti avtor v svojem razmišljanju ne premore nikakršne družbene kritike, ne spopada se s sistemom, temveč išče načine, kako naj se spopade s seboj, implicitno pa predlaga, naj enako počnemo tudi ostali, tudi tisti, ki nimajo osnovnih življenjskih možnosti. Aljoši Bagoli predlagamo, naj s svojimi nasveti poskusi pri čistilki na kolodvoru, pove naj ji, da bo, če bo le imela svoje delo čiščenja javnih stranišč rada, denar kar sam sledil. Sestri čistilki pa želimo, da bo v tistem trenutku zmogla dovolj moči za edino ustrezno reakcijo.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bravo!

Ma model je bil par let nazaj na vsak pasji procesiji 24/7!
A so delili nagrade za naj vrtnega palcka v Spodnjem Dupleku ali pa za najbolj crno skoljko v Piranu! Povsod je bil.
Na omizju o “raketnih motorjih” in cez 5 min na konvenciji meteorologov.

Mors bit pa res brainiac, da ugotovis da bos izgorel pri takem tempu. Pa verjetno substancah, ki ti omogocajo tak tempo.

In potem ratas se psiholog/psihiater in svetujes ljudem o izgorelosti. Res za nobelovo nagrado multipraktika.

Odlično povedana boleča resničnost. Kudos!

Recenzija. Kul pristop in flow in poante. Kar je bilo seveda treba povedati...ampak na fin nacin

sam čak mal, zakaj je ta tip sploh vreden, da se o njem piše in govori? men se ne zdi in je ta "recenzija" njemu kvečjemu usluga - saj "knjige", ki zgleda kot kakšen osnovnošolski spis, ni napisal za čistilke, ampak za menedžerje, podjetnike in "celebritije"....

Se kar strinjam s predhodnikom. Ta zapis v bistvu res posebej lucidnega ne pove. Pa tud trpljenje kulturnika je, čeprav sem tudi sam eden izmed njih, je pretirano in postaja tudi nereflektirano splošno mesto v določenih, itak hermetično zaprtih, krogih. V bistvu je zapis rant, ki iz najbolj očitnih bednosti knjige naredi kao nek prebojen tekst. Skratka zarad avtoričine, nemalokrat čist upravičene, alter-slave izpade zadeva kul. najljažje je streljat na mrtve golobe.

Iz katerega filma je fotografija?

Il deserto rosso (Antonioni, 1964)

ni omembe redna, kar je v prispevku ok je slika monice viti, rdeča privlačnost....

Super kritika!

... medtem ko berem to SUPER! spisano in relevantno kritiko, iz zgornje pasice skače vame reklama za to isto knjigo... Kdo zdaj koga je*e v glavo?

Tekst je, milo rečeno, slab.

To, da obstaja nekaj, čemur se reče biopolitika, še ne pomeni, da kajenje ni uničujoče. Ne štekam, kako lahko zagovarjaš neke kao socialne politike, obenem pa zagovarjaš neposredno uničevanje zdravja.

To je diskurz, ki govori proti moraliziranju, a je ultimativen primer moraliziranja, ki proti Bagoli angažira vse od koncentracijskih taborišč do čistilke - in ploska večinoma populacija, ki nima nobenega stika s svetom čistilk itd.

To je tekst, ki povezuje kocnepta biopolitike in lažne zavesti, čeprav se seveda izključujeta - Foucault ni nič bolj sovražil kot idejo lažne zavesti, ki jo mora v imenu karikiranega proletariata (kot je karikiran v tem tekstu) opraviti intelektualec.

Ta intelektualec je v tem primeru Nina Dragičević, še eden od glasov, ki v prazno govorijo kot v imenu nekoga, kakršni se vsakih nekaj let pojavijo na t.i. sceni. 

Neoliberalizem ni lažna zavest, ampak prihaja tudi iz instinktivne želje po tekmovanju in avanturizmu, ki se upira mehanicističnim, do življenja sovražnim in lastno dojemanje slednjega na množice projicirajočim razlagam.

Tudi mi ni jasno, kje smo našli vse te silne trpeče kulturnike. Seveda je življenje kulturnikov v povprečju težavneje, a je veliko manj enakoznačno in obče črno kot je tu prikazano. Razumem, da je nekdo depresiven, ima težave z življenjem, a ne zamenjujmo tega z občim stanjem v kulturi - sam, recimo, nisem slišal še za nikogar, ki bi tako videl reči ali ki bi svoje stanje reduciral na neke ekonomske razmere. To je preprosto vulgomarksizem. Ekonomija je zgolj eden - in trdil bi, da pogosto dosti manjši, kot se mu pripisuje - faktor pri depresiji.

To je, zopet, tekst, ki si drzne definirati, kaj je dobro življenje v imenu drugih, kar izkazuje nekatere nevarne tendence iz zgodovine. Da, bedni so položaji ljudi, ki jih omenja. A dejstvo in ne zgolj tudi kliše je, da so nekateri najbolj revni ljudje na svetu tudi najbolj srečni.

Ni enostavne razlage, ni univerzalne politične odrešitve in nihče si en želi novih leninističnih avantgard. Tudi zato volijo Johnsone in Trumpe. Ne toliko zaradi lažnih zavesti, kot zato, ker jim gredo levičarski fejk evangeliji na živce.

Redko, ampak tokrat se strinjam s tabo Muanis

ampak... kajenje je kul!

Na nekih točkah se strinjam s tvojim komentarjem, ampak še bolj si pa želim novih leninističnih avantgard.

A se meni samo zdi, ali avtorica meša med izgorelostjo in izčrpanostjo? To sta dve različni zadevi. Ali pa je za potrebe dokazovanja svojega prav to malenkost namenoma pomešala.

Dej Tamara, razloži, mene zanima!

+1 za leninistične avantgarde.

Izčrpanost = preutrujenost in frustriranost zaradi dela ali drugih obveznosti. Lahko se kaže kot stresne bolezni, kot so povišan krvni tlak, prebavne težave, bolečine v sklepih itd. Odpravita jo lahko že krajši ali daljši počitek in razbremenitev. Je (dokaj) normalno stanje in je posledica daljšega intenzivnega delovnega napora. Če vsaj približno dobr hendlaš razmerje med obremenitvijo in počitkom, je to stanje občasno in nastopi le po izjemnih obremenitvah.
Ključna razlika je najbrž (tudi) v tem, da pri izčrpanosti ni močnejših psiholoških simptomov, kot sta anksioznost in depresivnost, medtem ko je izgorelost duševna motnja in pri njej ti simptomi obstajajo oziroma tudi postajajo vse izrazitejši.
Se pravi, pri izčrpanosti lahko še vedno zjutraj vstaneš, greš delat, sam ful ti je bed. Pri izgorelosti zelo verjetno niti vstaneš ne.

Leninistične avantgarde so tudi same imo simptom nečesa globjega. Racionalizirajo neko globje nezadovoljstvo, ki ni nujno pvoezano samo z (ekonomskimi) razmerami. Honestly, v povprečju smo izjemno socialno zavarovani, na zgodovinskem vrhuncu. Razlagati vse z ekonomijo pomaga racionalizirat samosovražna občutja, ki imajo neke druge izvore. To izkoriščajo marketinški guruiji, ki nudijo hitre razrešitve teh občutij; kar povratno da levici še več fuela za jezo. To, da  obstaja nek huge sistemski problem, še ne odpravlja osebne dogovornosti; če bi folk res vsak azse pogledal, zakaj je besen, bi videl, da so stvari veliko bolj zapletene kot jih lahko razložijo te teorije. In če bi pogledal, bi videl, da je tudi "sistem" veliko bolj kompleksen kot ga lahko razložijo leninistične avantgarde ;)

Čisto ena naivna scena: koliko preskrbljenih ljudi se natripa na leninizem, ker nimajo doma stvari pošlihtanih? In koliko je ta rešitev specifična čisto zato, ker v naših krajih še vedno obstaja kult leninizma, ki je drugje presežen, tam pa se oprimejo nekih drugih idej, ki jih nimajo za preživete, služijo pa istemu razlogu. V obeh primerih pa te zadeve ne prispevajo k nikakršni spremembi, služijo pa kratkoročnemu izživljanju frustracije, ki povratno udarja k jezi nasprotnikov in radikalizaciji na desnici itd.

Lahk rečemo, da so slabe družinske razmere v višjih slojih tudi posledica kapitalistične odtujenosti, ampak tu izgubimo razlog frustiranosti nad buržuji, ki, če smo iskreni, podžiga te razprave; teh besnih razprav ne bi bilo, če ne bi obstajal fantom buržuja, proti kateremu lahko usmerimo svojo jezo. Publciizem poganja konkretni sovražnik, tako kot moje komentiranje poganja to, da lahko direktno odgovarjam na članek, ki ga je napisala neka konkretna oseba, v tem primeru Nina. 

Vse te stvari se nekje zaciklajo v nekaj, kar ne morejo razložit: in ko pride do tega, smo še bolj jezni.

Človek je prepad, ki mu težko vidiš dno.

Haj mujke pej raj pisat hvalospeve folku ki si ga ne dolgo nazaj divje kritiziral

Kot bi biseri ne boleli in solze ne skelele ...

Malo strpnosti ter uvida,

prepadi so in bodo.

Tekst je pretenciozen v smislu, da govori v imenu razžaljenih in ponižanih, ne se hecat no, to je glih tako problematična pozicija, kot Bagolina. Obračunaš z nekim diskurzom, tko da privzameš neko redukcionistično pozicijo, ki ne ve točno, a je razredna ali sam slabotno moralizatorska.

Ja, ker očitno grof Bagolino približno toliko ve, kaj manjka ljudem, kot Nina. Ne da kurcam tekst, ki le ni povsem iz trte zvit, ampak ideja, da si vzameš eno ubogo self-help knjigo in se razpišeš o ubogih ljudeh, če v tebi razen sloga pisanja ni niti kanček Orwellovskega, lopatopoprijemnega, spominja na une moralizatorske youtube react videe. Nekaj je plačan članek, nekaj je komentar, to je razredni boj že sam po sebi v tem kontekstu. In ne mi obračunavat z Muanisovim diskurzom redukcionistično, ker pol on v resnic ni komentator, za kakršnega se postavlja ampak nevem... vleče mastne pare, vleče kurce nekemu folku al nevem kaj dela, ker je to problematično. Če bi bil tekst tok faking iskren in dober, kot bi ti dal mislit ritolizniki zgoraj, bi muanisa itak vsi ignoriral al ga pa sploh ne bi nucal. Neverjeten napuh se vas je polastil, perspektiva pa manjka.

Tekst/kritika knjige je literarno res precej dober izdelek, ampak zgreši pa na mnogih - če ne vseh - frontah. Od kje točno ta ideja, da bi moral nekdo, kot je Bagola, sploh nagovarjat čistilke, brezdomce, delavski razred? He's just not that guy, ne vem, zakaj to pričakovat od njega. Isto k da bi šel v mesnico kupovat slušalke za telefon. Delavka v tovarni kemikalij pač teh njegovih neumnosti niti ne bo šla brat in dvomim, da potrebuje ljudi, kulturnike, da so ogorčeni v njenem imenu.
Poleg tega je izgorelost še kar specifičen problem današnjega časa, ko v bistvu nikomur ne bi blo zares treba delat po 12+ ur na dan, sam če hočeš tisti bonus, da bo smučanje v Dolomitih res udobno in na nivoju, pač mau stisneš kdaj na jobu, kva. Also, primerjat oziroma enačit izgorelost s suženjstvom, res? Vse za še malo ekstra drame, ne?
O trpečih kulturnikih pa: kdor v tej naši super prestolnici plačuje najemnino, se je privilegiju biti kulturnik, ki prešteva neke desetake, moral že zdavnaj odpovedat. Kakšno sprenevedanje, res.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.