Crywank: Fist Me 'til Your Hand comes Out My Mouth

samozaložba, 2020

Če svoj glasbeni projekt poimenuješ Crywank oziroma v olepšani slovenščini jokajoče samozadovoljevanje in poslovilni album tega istega projekta nasloviš Fist Me ‘til Your Hand Comes Out My Mouth, kar je v prevodu nemogoče olepšati, potem je jasno, da ne kotiraš na kakršnekoli glasbene lestvice niti nimaš ambicij po širši prepoznavnosti na svoji izbrani glasbeni sceni ali po globalnem koncertiranju. Obsodiš se na DIY in si že tako težko glasbeno kariero narediš neznosno zahtevno. No, razen če si pornogrind band, vendar britanski dvojec Crywank to ni. Na vprašanje, kaj točno Crywank zares je, najlažje odgovorimo, če začnemo pri genezi.

Ko občutljiva najstniška duša doživi prvo večje razočaranje v ljubezni, ji ne preostane drugega kot to, da se izolira v temo lastne spalnice, prvič v življenju pograbi za kitaro in svoje svetobolje prelevi v glasbeni album, poln razgaljenega samopomilovanja in hrepenenja po neizbežnem koncu življenja, ki kajpada pritiče razbitju ljubezenskih in življenjskih upov. Takšen je tudi začetek zasedbe pomenljivega imena Crywank, biografsko opisana ranjena dušica pa je v njenem primeru njen ustanovni ter nekaj časa tudi edini član James Clayton. Na prelomu iz leta 2009 v leto 2010 je James po nesrečnem razhodu, v obdobju depresivnih nihanj ter eksistencialnega preizpraševanja, kot popolni začetnik poprijel za akustično kitaro in v nekaj pičlih mesecih svoje tegobe izlil v spalnični, tako imenovani anti-folk album James is Going to Die Soon, sestoječ iz dveh, mogoče treh akordov. Četudi je James na prvih albumih totalno amatersko rokoval s kitaro, to še ne pomeni, da ni bil dober tekstopisec. Ravno kombinacija preproste zvočne podobe, okrepljene z močnimi osebnoizpovednimi besedili, je ustvarila celoto, ki je, predvsem pri mlajših poslušalcih, zlahka omogočila poistovetenje. Faktor poistovetenja, torej identifikacije, pa je v miljeju spalničnih emo, folk ali podobnih projektov ključnega pomena za uspeh. 

Sladko-grenko vdajanje svetobolju in samopomilovanju, ki karakterizira mladostniška leta, sprva morda res deluje katarzično, toda na dolgi rok takšen tematski princip za glasbenika in tudi poslušalce ni popolnoma izpolnjujoč. Nenehno je v ozadju prisotno zavedanje o patetičnosti takšnega početja, ki prepogosto vodi le v egocentrično pasivnost ali to, kar bi James poimenoval jokajoče samozadovoljevanje. Očitno je, da se je od samega začetka zavedal klišejskosti svojega početja, kar mu je omogočalo, da v ustvarjanju uravnoteženo pristopa do pretirane patetičnosti na eni in humornosti ter postironičnosti na drugi strani.

Leta 2013 se je tehtnica Crywanka pričela še malce bolj nagibati na stran humornega in absurdnega, ko se je Jamesovemu vokalu in kitari na tolkalih pridružil Dan Watson. Dan je prihajal iz bolj pankerskega zaledja kot James, dvojec pa se je popolnoma ujel v skupnem interesu za DIY etos. Istega leta je nastal verjetno najbolj uspešen Crywankov album Tomorrow Is Nearly Yesterday And Everyday Is Stupid, ki smo ga predstavili tudi na Radiu Študent v oddaji Razširjamo obzorja. Crywank je z Jamesom in Danom tako primarno nadaljeval kot dvojec in postajal vedno bolj žanrsko drzen ter tematsko odprt, pogosto dovzeten tudi za družbeno kritiko ali kritiko glasbene industrije. Predvsem na studijskih posnetkih so se jima sicer občasno pridružili kolegi, kot je Tom Connolly, toda kot koncertirajoča in ustvarjalna zasedba sta povečini delovala le Dan in James. Takšno tesno glasbeno sodelovanje pa prej kot slej privede do malih ali v tem primeru večjih medsebojnih trenj, ki so srž aktualnega, poslednjega albuma.

Fist Me ‘til Your Hand Comes Out My Mouth je stilistični in žanrski konglomerat dosedanjega ustvarjanja zasedbe Crywank, ki s 27-imi komadi predstavlja tudi najdaljši dolgometražec v njeni diskografiji. Na njem sta James in Dan univerzalne osebnoizpovedne tematike umaknila na stran in v središče pozornosti situirala specifične medsebojne osebne obračune, prek katerih reflektirata skupno glasbeno pot in v katerih ne bremzata obtožb, ki jih drug drugemu strupeno pljuvata v obraz. Opis albuma morda res zveni kot toksično soočenje, v katerem gre direktnost obeh glasbenikov onkraj klasičnega prijateljskega podjebavanja. Vendar je razvidno, da sta James in Dan kljub vsemu prijatelja, med katerima, ne glede na vse izrečeno, ni nikakršnih zamer.

Neskladje med njunimi ambicijami in ustvarjalnim procesom je bilo preveliko, da bi bend Crywank nadaljevala v takšni postavi, zato sta se odločila, da se bosta preprosto katarzično spopadla med seboj in Jamesovo samopomilovanje in samoponiževanje iz začetnih let prenesla drug na drugega. Razcepljenost dveh ne več kompatibilnih glasbenih ustvarjalcev je razvidna tudi v žanrski eklektičnosti albuma. Dan prvič nastopa kot Jamesu enakovreden vokalist, tekstopisec ter inštrumentalist. Po grobi oceni vsak izmed dua močneje zaznamuje polovico albuma, ki kljub skrajno različnim stilom in pristopom deluje neverjetno kohezivno. Prvo polovico plošče zaznamuje Jamesova pretežno akustično naravnana 20-minutna kompozicija I Love You But I’ve Chosen Me, razbita na osem krajših skladb. Druga polovica albuma je ludistično polje večinoma Danove drznosti, na katerem poseže po elektroniki in na trenutke celo rahlo satiričnih rap vpadih, primer katerih sta komada Yuppie Gloup ali Poo, v katerem se zopet oglasi James. Slednji naposled album s skladbo Deep Down I'm Really Mark Smith zaključi v enaki maniri, kot je Crywank leta 2010 tudi začel – spalnično, akustično in osebnoizpovedno. 

Crywank je navsezadnje zgodba odraščanja in s tem preraščanja mladostniške klišejske patetike, ki sama na sebi ni nič napačnega, ampak, kot pravijo, nekoč bi morali iz nje odrasti … Vendar, kot sta prikazala James in Dan, prerasti njen okvir ne pomeni nujno zresniti se, kvečjemu nasprotno. Mladostniško patetičnost in samopomilovanje je možno preseči s pravo mero distance, samozavedanja in humorja, na tak način pa vedno nekje blizu ostane intenzivni mladostniški zanos. Kot je leta 2011 na svojem blogu zapisal James: »Get sad, but try and stay rad«. Takšen življenjski optimizem kar kliče po novih solo projektih obeh glasbenikov; ni še konec ...