NINA BULATOVIX: ZOB ZA ZOB

Recenzija izdelka
20. 1. 2021 - 19.00

Kapa Records, 2021

 

Po šestletnem zatišju na frekvenci 89,3 MHz končno obravnavamo tretji album domačih postpunk poetov Nina Bulatovix. »Poljubljanjeni« Mariborčani od leta 2012 skupaj z mlajšimi kolegi balans in nekaterimi drugimi bendi razvijajo tradicijo nabrušene slovenske besede iz časa punka. Take, ki je znala – in upamo, da še zna – zbosti na ravno pravšnjih mestih. Vojak Braneta Bitenca iz Otrok socializma in Proleter Esada Babačića iz Vie Ofenzive sta samo dva od pronicljivih tekstov tiste dobe, ki napajajo poetiko in politični imaginarij Nine Bulatovix. Ker je v teh časih opazen primanjkljaj glasnikov dobrega, bomo bend za potrebe recenzije oklicali za zasilni glas sodobnih prekarcev, ki so »vse po malem in nič konkretno«, ljudje, raztreščeni na koščke, podjetja na dveh nogah in uporabni idioti, kot se glasijo verzi singla Prekerni.

Da je resen stihoklepec, ki veliko da na sporočilnost, je frontman Gregor Kosi dokazal že s sijajnim predhodnikom Jate. A zdi se, da je teža njegovih besed tokrat še bolj svinčena. Dikcija ostaja omotična in lenobna, kabaretsko izumetničena in skoraj antipatična v svoji pesniški resnicoljubnosti, toda Kosi pritiska na prave gumbe. Ni naključje, da ena pesem citira Pasolinija, druga prireja Laibache, tretja pa nosi epohalni naslov Duma 2020. Šaljivi duh Tomaža Šalamuna očitno še naprej straši po slovenskem kulturnem prostoru. Dodali bi, da v spremstvu duha protodoomerja Daneta Zajca, ki ni skoparil z mesenimi in mesarskimi metaforami. Podobno je tudi pri Kosiju beseda meso, zato njegova poezija pogostno spomni na evokativne verze omenjenih literarnih legend. 

Glavna preokupacija ostaja odnos med družbenim in posameznikovim telesom, med oblastjo in individuumi, med pozicijo moči in nemoči. Če se je bend leta 2016 spraševal, kakšen kader smo vzgojili v času po globalnem finančnem zlomu leta 2008, ki so ga zaznamovali kronična brezposelnost, razkrajanje konceptov vladavine prava in socialne države, rehabilitacija neoliberalne doktrine in afirmacija kapitalističnega realizma, je tokrat odgovor na dlani. Smo jate, ki so jim ideološki gojitelji v manj kot 30 letih iz glave izbili načelo socialne solidarnosti in ga reformirati z nekašnim neotalionskim načelom — Zob za zob, kot se tudi glasi naslov album.

Ninine jate so vzletele nad temne oblake domače realnosti ...
 / 3. 12. 2014

Prikladno recenzent album posluša med živim prenosom brnenja bagrov kapitala, solzivcev v rokah dobronamernih mož v modrem in človeških lic na asfaltu Trubarjeve ceste. »Si ležal na tleh, se vlačil po dekadah, prostovoljno oslepelih, posiljenih z razumevanjem že kakšnega natega?« se v epilogu Na kateri strani si? sprašuje Kosi. Nateg se tokrat imenuje projekt Center Rog, v nebo vpijoč primer gentrifikacije. V njegovem imenu je MOL, ki se ob vsaki priložnosti rad trka po menda antifašističnih prsih, včeraj uprizoril najbolj nagnusno in preračunljivo manifestacijo pozicije moči. Prav tovrstno nastopaštvo, medtem ko si obkrožen z vojsko brezumnih robokopov, ta »ne može nam niko ništa« moment, najsi gre za MOL, aktualno vlado ali ŠOU, iritira Nino Bulatovix in – upamo – tudi vse nas. Vprašanje še nikoli ni bilo aktualnejše: ali bomo pustili, da delajo, kar jim »zapaše«, ali se jim bomo zoperstavili, preden bo prepozno. A duši nas občutek izčrpanosti, ki je po mnenju Franca »Bifa« Bernardija vrsta impotence, saj nam onemogoča produkcijo novih mobilizacijskih vizij. In spet prideta na misel Zajc in pesem Čas tvoj: »Pride čas, ko ni več časa [...]. Kam si me pripeljal, pravijo. Zakaj si trd od strahu. Zakaj si ledeno nepremičen. Pride čas, ko je čas krut.«

Živimo v krutih časih. In Zob za zob je album, ki ga lahko sproducira le tak čas. Zato ima odlični depra-disko singel Morgenrot verz, ki pravi: »Ponorel svet trese se pred nama, zvija v smrtnem krču, bezlja,« zato je muzika Nine Bulatovix resna, lahko bi rekli romantično militantna, vendar ne pridigarska. Uvodna dvojica Prekerni in Tresem se je tista energična Nina, kot se je spomnimo s predhodne plošče. A sledijo tudi komadi, v katerih vlada mrakobno, včasih seksi, na trenutke mistično vzdušje, ki ga bend gradi s precej širokim naborom inštrumentov. 

Na svežo zvočno podobo močno vpliva na novo pridruženi multiinstrumentalist Andrej Hrvatin, ki je osnovnim instrumentalnim skeletom bobnov Jureta Lavrina in basa Marka Širca dodal razni zvočni »žmoht«. Techno arpeggio v instrumentalni uverturi (die) Metronome, raba ritem mašin, sintov, vibrafona in harfe v pesmi Zob za zob ter klarineta v Poj mi tralala ali poliritmije in dubovske vokalne manipulacije v psihoaktivni, počasi izgorevajoči Porini me v kader - vse te dodatne zvočne dimenzije veliko doprinesejo k zračnemu karakterju albuma. Nova Nina je vsekakor še nekoliko bolj sofisticiran in producentsko zaznamovan bend od tistega, ki se ga spomnimo. Album sicer ne prinaša radikalnih estetskih sprememb, a jih pravzaprav nihče niti ni pričakoval. Nina pač štima, z novim članom še toliko bolj. 

»Danes so dovoljene sanje, jutri pride nov plan [...]. Naj se te dotakne, primi ga v roke, pobožaj ga in stisni.« Čigav plan že?

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vinyl in digital...nic za moj avtoradio letnik 2006 :/

bravo! odličen album

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness