Naši duhovi ne govorijo angleško

Oddaja
Na fotografiji so zaposleni v kulturno - zgodovinskem centru staroselskega ljudstva Muscogee v Oklahomi
23. 1. 2021 - 18.00
 / Cicigan

Na spremljevalni fotografiji so prikazani staroselci, zaposleni v Zgodovinskem in kulturnem centru Muscogee (Creek). Naš sogovorec, Gano Perez stoji v zadnji vrsti, desno.

 

V tokratni oddaji Cicigan se bomo posvetili pregledu kulture staroselcev, ki prebivajo in so prebivali na območju današnje Severne Amerike in Kanade. Pri pregledu se bomo posvetili predvsem razliki med staroselsko kulturo, torej načinom življenja in mišljenja, in kulturo, ki so jo uvozili kolonizatorji v stoletjih, v navednicah, odkrivanja ozemlja. Del oddaje bomo posvetili tako imenovanim rezidenčnim šolam, ki so služile kot glavne uničevalke staroselskih jezikov, kulture in tradicije.

Tematika severnoameriških in kanadskih staroselcev je pri nas sicer razmeroma slabo poznana, v tem trenutku pa vsaj malo aktualna. Kandidatka za ministrico za notranje zadeve v prihajajoči administraciji Joeja Bidna je namreč senatorka staroselskih korenin, Deb Haaland, ki prihaja iz plemena Pueblo v Novi Mehiki. Prihajajoča administracija pa je tudi preklicala namero po izgradnji spornega naftovoda Keystone XL, ki je prečkal mnoga staroselska zemljišča in rezervate. Pomemben del namena tega članka je pokazati, da je izobraževanje politična stvar.

Prvi del oddaje pa se ne bo posvečal aktualnopolitičnim temam. S staroselsko problematiko se bomo začeli spoznavati počasi in enostavno. Da bomo zdrsnili v vzdušje oddaje, prisluhnimo najprej zgodbi o nastanku sveta, kot jo poznajo v plemenu Nehiyawak, imenovanim tudi Cree. Pleme naseljuje območje današnjih kanadskih ozemelj od Alberte do Quebeca ter dele ravninskega področja med Alberto in Saskatchewanom. V pripovedi o nastanku sveta spoznamo tudi prispodobo Želvjega otoka kot mitičnega življenjskega prostora indijanskih plemen. Želvji otok je ime za Severno Ameriko, ki se v nekaterih mitih razprostira po hrbtnem oklepu želve velikanke.

Pred mnogimi leti so leteča, hodeča, plazeča in zvijajoča se bitja še složno živela na Želvjem otoku. Plavajoča bitja so plavala okrog otoka v globokem modrem oceanu. Vladala sta mir in enotnost, stvarnik pa se je smehljal, ko je opazoval to harmonijo. V zgodbo se zdaj vstopi Wisakedjak, pogost junak v zgodbah plemena Cree. Wisakedjak nima spola in je velik nagajivec, slepar in krivec za veliko poplavo. Ampak zdaj že prehitevamo. Vrnimo se raje k zgodbi.

Stvarnik je Wisakedjaku predal odgovornost in skrb za prve ljudi in mu naročil, naj poskrbi, da bo harmoničen odnos med vsemi bitji trajal. A Wisakedjak se je polenil, pod njegovim varstvom sta se mir in prijateljstvo izpridila. Bitja, ki so živela na Želvjem otoku, so izgubila medsebojno spoštovanje, začeli so se spori in pobijanje. Stvarnik je Wisakedjaku zagrozil, da mu odvzame moči, če ne bo poskrbel za čistočo in skladnost na Želvjem otoku. Stvarnik bi odvzel zemljo, gore, gozdove, reke, vse. A kljub grožnjam se Wisakedjak ni zganil in ni poskrbel za Želvji otok, saj ni verjel stvarnikovim besedam. Spopadi in nasilje na otoku pa so postajali čedalje hujši in končno so bili tako pogosti, da so zemljo otoka povsem pordečili.

Takrat je začelo deževati. Stvarnik je sklenil, da bo z dežjem odplaknil stari svet, ga očistil in na čistih tleh postavil novega. Vode so naraščale, le vodnim bitjem niso škodile, ostala bitja in živali pa so utonila. Na poplavljenem otoku so ostali samo štirje preživeli.

Wisakedjak, bober, vidra in pižmovka so sedeli na velikem hlodu, ki je brezciljno plul po oceanu. Wisakedjak je neutolažljivo objokoval svojo lenobo, nepremišljenost ter po nespametnem izgubljena življenja. Bober, vidra in pižmovka so razmišljali, kaj lahko storijo, in Wisakedjaku ponudili svojo pomoč. Ta je vedel, da lahko uporabi svojo moč in iz malo zemlje, potopljene prav na dno globokega oceana, naredi nov otok za življenje.

K sreči je Wisakedjak na deblu sedel s tremi odličnimi plavalci. Poprosil je vidro, naj se potopi pod vodo in z dna na površje prinese nekaj zemlje. Vidra je zajela sapo, se potopila, potopila, potopila globoko, da so jo drugi trije izgubili izpred oči v temnini vode. A ko se je vrnila na površje, ni v tačkah nosila niti drobca prsti. Naslednji se je potopil bober. Tudi sam je bil dober plavalec in se je, prepričan, da bo prinesel zemljo na površje, zanosno potopil na dno morja. Dolgo je trajalo, da se je vrnil na površje, napol mrtev, brez sape in praznih tačk. Wisakedjak je bil obupan.

Dva odlična plavalca sta se že potopila, razmišljal je, kaj lahko naredi. Zaslišal je drobno pižmovko, ki je s tihim glasom nagovorila preostale tri: “Grem jaz po zemljo!” Zasmejali so se, smejali in smejali. Wisakedjak je pižmovko prijel, dvignil pod nebo: “Ti, pižmovka, drobna, kot si? Si misliš, da bi ti uspelo?” Pižmovka je zajela sapo in se potopila. Čakali so jo in dočakali. A vrnila se je praznih rok. Bober je vzkliknil: “Pižmovka, na tvojih tačkah voham vonj zemlje, čisto blizu si bila.” In pižmovka se je zopet potopila. Dolgo, dolgo so jo čakali, iskali mehurčke, ki bi iz pižmovkinih pljuč priplavali na površje. Opazovali so mirni ocean in začeli objokovati izgubo prijateljice. Žal jim je bilo, da so se ji smejali in jo spodbujali k ponovnemu potapljanju.

Takrat pa so se na površini pojavili mehurčki. Pižmovka se je komaj dvignila iz nežnih valov oceana. V šapi je držala drobec prsti s stare zemlje. Wisakedjak je v zemljo vpihnil svojo moč, da se je razširila prek morja in tako je zrasel nov svet. Nekateri pripovedujejo, da se je stvaritelj Wisakedjaka usmilil in mu pomagal na novo ustvariti svet. Drugi pač, da je ta ustvaril svet s pomočjo prijateljev iz kosti in ostankov hloda, na katerem so pluli po vodi.

Zgodbe, kakršna je ta, zavzemajo osrednje mesto v staroselski kulturi in pomembno opredeljujejo tako posameznike kot skupnosti. Poleg tega, da so prikaz odlično razvite govorniške spretnosti, saj so nekatere zgodbe tako dolge, zapletene in podrobne, da lahko traja leta, da se odvijejo do konca, so tudi pomembna didaktična orodja, saj s pomočjo induktivnega nauka podajajo znanje in poslušalcem dovoljujejo, da sami izpeljujejo zaključke in razrešujejo etične ter moralne dileme. V staroselskem pojmovniku so zgodbe darovi, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. So močna orodja, ki poslušalcem pomagajo razumeti zgodovino in okolico, v kateri živijo.

Zgodbe so ljudem podarili duhovi oziroma stvaritelji, zato so svete in imajo, kot smo že nakazali, pomembno mesto v srcih pripadnikov skupnosti. A pozor! Čas za pripovedovanje zgodb je zima, ko duhovi, stvarniki in nagajivci iz zgodb počivajo in ne morejo zamešati štren skupini, ki se zbira ob poslušanju zgodb. Kdor pa zgodbe pripoveduje poleti, samo išče težave in čaka, da ga obišče neugnanec, kot je Wisakedjak ali Windigo, ljudožerec.

Poleg zgodb, ki jih smemo poznati tudi tisti, ki nismo pripadniki plemen, pa staroselci iz roda v rod prenašajo še druge, bolj svete in skrivne zgodbe, ki jih smejo poznati samo člani klanov. Tudi ko se predstavnika dveh klanov, ki so vedno eksogamni in matrilinearni, poročita, ne spoznata zgodb klana novega partnerja. Ženska prenese zgodbe svojim otrokom, ženske predstavnice pa zgodbe svojega klana prenašajo naprej naslednjim generacijam.

Pri utemeljitvi pomena zgodb bomo še malo vztrajali, saj bo tako prelom s staroselskim načinom življenja, kot so ga vsilili krščanski kolonizatorji, še toliko bolj jasen in razumljiv.

Zgodbe so imele poleg induktivne vzgojne vloge še štiri ključne naloge. So pomembno vezivo med generacijami, sredstvo za prepoznavanje sprememb, posredujejo vrednostni sistem, postavljajo moralni kompas ter vključujejo družbene mehanizme. Seveda pa so tudi sredstvo za prenos zgodovine in kulture. Po nekaterih navedkih so zgodbe tudi tolažba mladim generacijam, saj jih povezujejo s starimi.

Mladi, ki ne poznajo svojih babic in dedkov, imajo stik z njimi prav prek zgodb, ki jih poznajo vse generacije. In ko smo že pri generacijah: pomemben koncept je tudi koncept sedmih generacij, pri katerem se vsaka odločitev sprejema z mislijo na sedem preteklih in sedem prihodnjih generacij. Tako se ohranja tradicija iz preteklosti, obenem pa se upoštevanjem otrok, darov stvaritelja, ustvarja prihodnost. Mesto otrok v staroselskih skupnostih je zelo pomembno. Kot smo že večkrat poudarjali, je vzgoja nežna, induktivna in vpeta v tradicijo, kulturo in okolje.

Staroselske skupnosti so poznale svoje načine vzdrževanja družbenega reda. Povezovale so se s svetovnonazorskim načinom življenja. To pomeni, da so se posamezniki zaradi močne povezanosti v skupnosti in velike induktivne vrednosti zgodb le malokrat odklonsko obnašali. Za razliko od retributivne pravičnosti, ki je temelj zahodnega pravnega sistema, opredeljuje staroselsko pravo načelo restorativnega pristopa. Značilnosti tega pristopa so soočanje storilca in žrtve, poskus popravljanja storjenega krivičnega dejanja, pa tudi pomoč tako žrtvi kot storilcu.

Staroselski zakon ni preskriptiven in ne teži k iskanju kazni, pač pa poskuša ponovno vzpostaviti spoštovanje in povezavo z zemljo, stvarnikom in skupnostjo. Ljudstva Nehiyawak, Dene in Inuti so prestopnika ali prestopnico najprej pripeljala na pogovor, svetovanje starešin. Če to ni pomagalo, se je zbrala celotna skupnost in kršitelja sramotila, tako da je ta spoznal, da njegovo razdiralno vedenje nima mesta v skupnosti, in ga je opustil. Če se je razdiralno vedenje nadaljevalo, je bil naslednji korak izgon posameznika iz skupnosti. Ti redki primeri najstrožje kazni so za izobčenca praviloma pomenili samotno smrt v prostranstvih Severne Amerike.

Evropejski, to je britanski, francoski in nizozemski priseljenci, so ob prvih stikih, v času dogovora o prijateljstvu in miru leta 1752, še spoštovali pravila, zakone in obredje staroselskih ljudstev. Obdobje medsebojnega spoštovanja se je končalo leta 1881, ko je vrač Vranji pes umoril poglavarja Pegastega repa. Irena Šumi v svoji knjigi Blizu polnega kroga sveta zapiše, da so po umoru Pegastega repa družine obeh udeleženih situacije uredile skladno s plemenskim pravom. A zvezni javni tožilec teritorija Dakote se je čutil obvezanega, da Vranjega psa obravnava po priseljenskem zakonu. Obsodili so ga na smrtno kazen, a ga kasneje oprostili.

Vmešavanje vlade v staroselske zadeve pa je le eden od vidnih načinov vmešavanja priseljencev v zadeve staroselcev.

Leta 1860, približno dvajset let pred umorom Pegastega repa, so se namreč začele zahteve po prisilnih preseljevanjih staroselcev. Vlada je oblikovala številne rezervate, na katere je poskušala staroselce z robnih, rodovitnih, poraščenih območij preseliti v notranjost države. O tem bomo še govorili v drugem delu, v intervjuju s predstavnikom plemena Muscogee. Za zdaj pa omenimo še to: Leta 1887 je bil sprejet Dawesov dodeljevalni akt, ki je spremenil način in pravico do uporabe zemlje. Območje, na katerem, na kateri so živeli domorodci, je razdelil na manjše enote, ki jih je razdelil med glave staroselskih družin. Ta prijem je staroselce prisilil, da so sprejeli sistem zasebne zemlje in kapitalistično ter lastniško razmerje do okolice ter novo socialno strukturo.

Še ena strategija vlade za izčrpavanje iz poznega 19. stoletja je bilo pobijanje bizonov, enega glavnih virov hrane za severnoameriške staroselce. Priseljenci so bizone ubili in odrli za kože, preostanek živali, za Indijance pomembno meso in kri, pa pustili, da je na soncu zgnilo in razpadlo. To je povzročilo zmanjšanje števila bizonov, katerih črede so v najbolj številčnih časih štele 30 milijonov živali, ob selitvah pa, po zapisih pričevanj očividcev, so neprekinjeno prečkale planjave tudi teden dni. Po koncu iztrebljanja bizonov, ki so ga zavzeto opravljali priseljenci, jih je leta 1884 na celotnem področju Severne Amerike ostalo le 325.

 

Vmesni komad: Rafko Irgolič - Jaham Spet v Kolorado

 

Morda najbolj boleč udarec pa so staroselcem prizadejale rezervatske šole, ki so nasilno, brutalno in pogosto dokončno prekinile stike staroselcv z lastno kulturo, tradicijo in družinami. Te šole so eden najtemnejših madežev v kanadski zgodovini. Bile bi eden najtemnejših madežev v zgodovini Združenih držav, če ne bi ZDA ponosno, redno in po vsem svetu izvajale ideologije civiliziranja barbarov. Rezervatske oziroma rezidenčne šole so misijonarji odprli že na začetku 17. stoletja, zares pa so se razmahnile po vojni leta 1812, ko so kanadske in ameriške oblasti odredile vzpostavitev šol, v katerih bi cerkev z verskim naukom civilizirala Indijance. Po koncu trgovine s krznom ter koncu vojne leta 1812 so staroselci v očeh kolonizatorjev izgubili vrednost in status zaveznikov v nepopustljivi severnoameriški naravi.

Poglavitna naloga rezidenčnih šol je bila otroke odmakniti in izolirati od njihovih domov. Namen tega je bil onemogočiti vpliv družin, skupnosti, tradicije in kulture na otroke in jih asimilirati v večinsko družbo. Veljalo je, da so staroselski načini življenja, njihov jezik in kultura manjvredni. Z rezervatskimi šolami je neločljivo povezan vzklik “treba je ubiti Indijanca in rešiti otroka”. Tudi takrat je šlo cerkvi predvsem za to, da bi rešila nedolžne otroke.

Novonastavljeni sistem je z dodeljevalnimi akti, omejitvami staroselske neodvisnosti staroselske skupnosti, prisilnim prenašanjem izvršilne oblasti na kolonizatorske vlade ter rezidenčnimi šolami in drugimi načini prisilne asimilacije učinkovito uničeval staroselsko civilizacijo.

Vsebina izobraževanja na rezidenčnih šolah seveda tudi ni prinesla možnosti dviga med tako imenovane civilizirane kolonialiste, ampak je usposabljala za najslabše plačana dela. Rezervatske šole so učile pisanje, branje in molitve v angleščini. V višjih razredih je bilo delo seveda deljeno po spolu. Deklice so se morale priučiti kuhanja, pomivanja, pospravljanja in šivanja, dečki pa so izurili za nizko plačano, telesno naporno in duha ubijajoče delo, na primer v tovarnah konzerv ali za razbijanje kamenja.

Namen rezervatskih šol je jasen, če poslušamo izjave tistih, ki so zagovarjali njihov obstoj. Na primer izjavo Duncana Campbella Scotta, namestnika nadzornega generala za indijanske zadeve v Kanadi, ki je spodnji dom kanadskega parlamenta nagovoril z besedami: hočem se znebiti indijanskega problema. Odločno sem mnenja, da država ni dolžna ščititi ljudstva, ki ne zmore obstati samo. Naš namen je nadaljevati, dokler ne bodo vsi Indijanci v Kanadi asimilirani v politično telo in ne bo ne indijanskega vprašanja ne indijanskih odsekov. Konec citata.

Želje po civiliziranju staroselcev so temeljile na takratnih evolucionističnih teorijah, na primer idejah Lewisa Henryja Morgana, pa Johna Wesleyja Powella. Zadnji je staroselce označil za barbare, ki so nad divjaki, a ne dosegajo civiliziranega Evropejca.

Otrokom so v šolah postrigli lase, ki so, kot povedo nekateri staroselci, znak notranje moči in spoštovanja prednikov, oblekli so jih v civilizirana oblačila in izobrazili. Kot učinkovito propagandno sredstvo so staroselce radi fotografirali pred posegom in po njem, kot neka stara in sprevržena verzija skinega dnevnika. Deklice in dečke so strogo ločevali, tudi sorojenci so imeli v ustanovah le redko stik drug z drugim. Dnevi so bili strogo urejeni. Del dneva je bil namenjen že prej omenjenim učnim dejavnostim, del pa opravilom na njivah v okolici šole in vzdrževanju šole. To otroško delo je bilo predstavljeno kot praktično usposabljanje, a je bilo v resnici neplačano delo, saj brez njega šole niso mogle preživeti.

Poleg kulturnega genocida, torej uničevanja staroselske kulture in jezika, poročajo preživeli iz rezidenčnih šol ter poročila o šolah o izjemno razširjenih oblikah zlorabe otrok. Čustvena in psihološka zloraba je bila vseprisotna, pogosti sta bili telesna kazen in spolna zloraba. Preživeli poročajo o občutkih strahu in nemoči - številni si niso upali spregovoriti v novem, čudnem, šolskem jeziku, saj so bili za vse napake kaznovani, tepeni. Bolezni, posebej tuberkuloza, so bile pogoste. Zaradi prenatrpanosti, slabih prostorskih pogojev, slabih zdravstvenih pogojev in travm je v določenih letih na posamezni šoli umrlo tudi do 42 odstotkov otrok.

Drugi preživeli poročajo o izrazitem občutku zmedenosti, ko govorijo o spominih na dni, ko so jih kolonizatorji prišli vzet staršem. Ena od preživelih se spominja, da je bil razkorak med ljubečim, toplim domom, nežno vzgojo in tem, da so jo starši kar dali kolonizatorjem brez prerekanja, tako velik, da se še zdaj sprašuje, s čim so kolonizatorji grozili njenim staršem, da so jo oddali.

Sledi glasbeni premor, po katerem bomo prešli v drugi del oddaje, v katerem sledi tudi intervju z Ganom Perezom, predstavnikom plemena Muscogee.

 

Vmesni komad: A Tribe Called Red Ft. Black Bear - Stadium Pow Wow

 

Dobrodošli nazaj v oddaji Cicigan po glasbenem premoru, v katerem smo prisluhnili skupini Tribe Called Red. Današnja tema so severnoameriški staroselci, kultura in šolanje. V prejšnjem delu smo opravili kratek pregled in predstavitev nekaterih ključnih tematik iz zgodovine. V tem delu prisluhnite intervjuju z državljanom plemena Cree oziroma Muscogee.

Naš sogovorec je Gano Perez, državljan ljudstva Muscogee oziroma Cree in kulturni strokovnjak za ljudstvo Muscogee na oddelku za ohranitev zgodovine in kulture.

Kot smo omenili že v prvem delu, se je v drugi polovici devetnajstega stoletja začela čedalje močneje razvijati ideja rezervatizma. Z rezervati je vlada poskušala zaradi različnih razlogov, vzvodov in idej neposrečeno rešiti tako imenovano indijansko vprašanje in pacificirati staroselce. Rezervati so bili vladno dodeljena področja, kamor je vlada oziroma oblast prisilno preselila klane in ljudstva.

Med preseljenimi ljudstvi je bilo tudi ljudstvo Muscogee z angleškim imenom Creek. To ime so jim nadeli kolonizatorji, ki so jih pogosto našli živeti v bližini potokov, potočkov in rek. Pred letom 1832 so Muscogee in druga plemena naseljevali izjemno prostrano področje, ki se je razprostiralo po današnji jugovzhodni obali oziroma po ozemljih današnje Floride, Georgie, Alabame, prek polovice Tennesseeja ter Južne in dela Severne Karoline. Po letu 1832 je področje postalo osebni projekt Jamesa Oglethorpa, ne preveč uspešnega predstavnika plemiškega razreda iz Velike Britanije, ki je plemena s teh ozemelj izgnal, da je lahko ustvaril novo kolonijo, Georgio. Ta je obstajala kot podaljšek reformiranega zaporniškega sistema, saj je Oglethorpe v Georgijo čez ocean pripeljal obsojence. Tem je pridružil še brezposlene in nezaposljive. Plemenom, ki so prej uživala naravo omenjenih pokrajin, pa je namenil majhen kos suhe, prazne in ploščate Oklahome. Danes si rezervat, na katerem živi tudi Gano Perez, naš sogovorec, v Oklahomi deli 39 ljudstev.

Ganu smo zaradi kompleksnosti tematike in raznolikosti kultur različnih narodov zastavili nekaj splošnih, razmeroma odprtih vprašanj. Pri tem sta nas vodila radovednost ter mestoma nevednost. Zastavili smo mu vprašanja s področja jezika, vere in zgodovinske sprave ter o njegovem doživljanju zgodovine. Nekateri posnetki so precej dolgi, zato bomo v objavi na spletu posnetkom dodali kratke povzetke povedanega. Vabljeni k poslušanju!

Pereza smo najprej povprašali o specifikah staroselskih jezikov.

Izjava.

Glede na močno prisotnost katoliške cerkve in prepoved tradicionalnih oblik spiritualnosti, a tudi močno navezanost staroselcev nanje, nas je zanimalo, kakšno je prevladujoče vzdušje, ki opredeljuje vero in verovanje. Perez je najprej omenil sončni ples. Gre za letno srečanje, ki poteka pozno pomladi ali zgodaj poleti, ko se pripadniki plemen znova zberejo, potem ko so se pred zimo razpršili, da bi jo zaradi pomanjkanja hrane lažje preživeli v manjših skupinah. Sončni ples v vrhuncu dejanja vključuje nekaj prostovoljnega mučenja samega sebe, s katerim naj bi pridobili večje, nadnaravne moči. Kolonialisti so sončni ples in marsikatero drugo slavje in obrede prepovedali. Perez:

Izjava.

V naslednjem posnetku Perez še opredeli razliko med stereotipnimi, komercializiranimi podobami praznovanja in bolj skritimi, pristnejšimi oblikami.

Izjava.

Po stoletjih zlorabe in genocida sta se kanadska vlada in vlada Združenih držav Amerike odzvali s prvimi poskusi opravičil in popravljanja storjene škode. Januarja 1998 je Jane Stewart, ministrica za indijanske zadeve in razvoj severa, izdala izjavo o opravičilu za krivice, storjene udeležencem izobraževanja v rezidenčnih šolah. Številni so opravičilo kritizirali, saj v njem niso prepoznali zavedanja, da so bile krivice dosti bolj obsežne, kot jih je priznala vlada. Tudi ZDA so poskušale finančno kompenzirati sodobne staroselce za zločine iz preteklosti. Po nekaterih navedkih naj bi vlada ZDA namenila kompenzaciji 1,3 milijarde dolarjev. Pereza smo povprašali, kaj misli o tem in kaj je, po njegovem mnenju, v resnici v interesu staroselcev.

Izjava

Perez še razloži, kako sam pomaga svojim otrokom in skupnosti pri razširjanju znanja o staroselcih.

Izjava

Današnji članek ni dovolj pregleden, saj nam dodeljene minute ne dovoljujejo, da bi v njem lahko zajeli vse pomembne vidike staroselskega življenja, kolonialne zgodovine. Zajeli smo grobe poteze, jih predstavili eklektično in žal izpustili nekatere pomembne osebe, aktiviste, vidike. Nismo omenili aktivista Hanka Adamsa, ki je deloval v istem času in v sodelovanju z Martinom Luthrom Kingom in sodeloval v organizaciji Pohoda revnih. Nismo omenili Vina Delorie, enega največjih staroselskih piscev, zgodovinarjev in aktivistov. Prav tako nismo omenili Russla Meansa. Pa zasedbe Alcatraza, s katero so poskušali staroselski aktivisti pokazati, da neuporabljen in zapuščen otok Alcatraz glede na sporazum Fort Laramie velja za staroselsko zemljo in ga imajo pravico uporabljati. Nismo omenili rednega in skorajda predvidljivega kršenja dogovorov med staroselci in kolonizatorji. Prav tako se nismo dotaknili vloge žensk in staroselske univerze Haskell, kjer danes predavajo predvsem državljani staroselskih ljudstev.

Po precej ogabni zgodovini kolonializma Severne Amerike in pestri zgodovini severnoameriških staroselcev je brkljala

ZČG.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlično!

Hvala za komentar!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.