O ponavljanju zgodovine: je janšizem = fašizem?

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 6. 2021 - 16.00

Morda je eden od znakov tega, da živimo v zgodovinsko prelomnem trenutku, prav trenutna obremenjenost z zgodovino. Polariziran lokalni družbenopolitični kontekst namreč ključno zaznamujeta dva narativa, poenostavljeno ju označimo za levega in desnega, janšističnega in antijanšističnega, vladnega in uporniškega. Eden se skuša utemeljiti na ideji zgodovinske ponovitve slovenske osamosvojitve, drugi na ideji ponovitve spopada s fašizmom iz druge svetovne vojne. Notranji problem prvega je, da si ne more povsem prisvojiti zaslug za osamosvojitev in demokratizacijo, drugega pa, da se ne more identificirati s tragičnim dogajanjem takoj po koncu druge svetovne vojne.

Poleg obeh opisanih zoperstavljajočih si narativov obstaja še tretji, recimo mu spravni narativ. Ta stavi na idejo, da zgodovinska sprava korespondira z zdravo, sredinsko in demokratično družbo v sedanjosti, vendar pa je pri tem prisiljen v moralistično popačenje zgodovinskih procesov, recimo v ločevanje narodnoosvobodilnega boja od komunistične revolucije (glej o tem nedavni prispevek Saša Jeršeta za RŠ).

Skupni problem prvih dveh narativov je, kot bom skušal pokazati v tokratnem prispevku, implicitna predpostavka, da se pred nami odvija popolna ponovitev zgodovine. V zgodovini se namreč nič ne ponovi v čisti obliki, kot to velja v kontroliranih okoliščinah povsem ponovljivega eksperimenta, kar je obenem epistemološki in politični problem: četudi se nekateri za namene politične mobilizacije v sedanjosti identificiramo s partizani, drugi pa z osamosvojitelji, danes ne živimo še enkrat druge svetovne vojne, niti ne osamosvojitve.

Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče zgodovino enostavno pozabiti ali preskočiti in zgolj zahtevati nekaj še ne videnega, denimo nove obraze. Nasprotno, kaj se nam danes dogaja in kje so možne rešitve, ki jih nikakor ni potrebno vselej razumeti v formatu sredinske sprave, je mogoče razbrati tudi s kritičnim zoperstavljanjem zgodovinskih narativov, njihovih epistemoloških lukenj in političnih (zlo)rab.

Vzemimo kot vstopno točko za razumevanje zgodovinskega naboja, ki se nabira v trenutni politični situaciji, protestniški slogan »Smrt Janšizmu, svoboda narodu«, ki vzpostavlja jasen enačaj med fašizmom in janšizmom, na katerem temelji povezava med drugo svetovno vojno in današnjim trenutkom. Prav ta imaginarij je tisti, ki je ob letošnji osemdeseti obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte (ki se zoperstavlja trideseti obletnici osamosvojitve) tvoril ideološko jedro sicer heterogenega protivladnega upora, ki je 27. aprila (in pozneje 28. maja) na ulicah poenotil rekordno število protivladnih protestnikov. Vendar pa je po drugi strani ta identifikacija tudi tista, na katero najbolj stavijo nasprotniki protestov, ko skušajo te delegitimirati kot odraz radikalizma, ki bi rad s svojimi današnjimi nasprotniki, torej janšisti, obračunal na tak način, kot se je obračunalo z domobranci po drugi svetovni vojni.

Političnih gesel pa ne gre vrednotiti samo glede na njihov mobilizacijski moment ali odbojni učinek. Smiselno se je povsem zares vprašati »Je janšizem enak fašizmu?« in omenjeno vprašanje ločiti od  polarizirane politične rabe tega enačaja. Kot so pokazale nekatere analize (glej recimo prispevek Roka Plavčaka ali Danes je nov dan), je sicer med obema ideologijama gotovo mogoče najti številne vzporednice – denimo vojno z mediji, kult vodje, paranoidno in zarotniško strukturo, obljubo pomladi naroda, iskanje sovražnikov in provociranje vojne. Toda vseeno ne moremo zanikati tudi v oči bijočih razlik. Najpomembnejša razlika je ta, da janšizem za razliko od fašizma, navkljub mnogim zlobnostim, (še) ni izvršil ultimativnega zlega dejanja, kot je holokavst ali druga svetovna vojna. Fašizem pa označuje prav to ultimativno okupatorsko politično zlo, v boju proti kateri je povsem legitimno vzeti v roke puško in oditi v gozd.

V tem smislu na ravni politične prakse tudi najbolj vročekrvni antijanšistični protestniki implicitno priznavajo razliko med fašizmom in janšizmom in slednjega razumejo kot legitimnega političnega nasprotnika, s katerim se ne obračuna v vojni ali na izvensodnih pobojih, temveč na predčasnih volitvah.

Vredno si je naliti čistega vina tudi glede tega, kaj se bo v najboljšem primeru zgodilo po idealnem razpletu teh pričakujočih prihodnjih volitev: janšizem ne bo izginil, tudi njegovim apologetom se – če odštejemo nujne kadrovske spremembe – ne bo zgodilo nič hujšega. In na tej rahlo nerevolucionarni naravi prihodnjega obrata je vredno vztrajati tudi zato, da ne nasedemo Janševim poskusom provociranja vojnega stanja ali očrnjenja domnevno radikalne levice, ki naj bi želela smrt in popolno izničenje svojih nasprotnikov. 

Zlahka si je sicer zamišljati očitke tovrstnemu, nekoliko miroljubnemu razumevanju »boja« z janšizmom, saj orisana pozicija spominja na pozicijo tistih, ki so v tridesetih letih, ko fašizem še ni bil fašizem – torej ultimativno politično zlo, odgovorno za vojno in holokavst -, zanikali resnost situacije in nujnost ostrega odziva. Vendar pa omenjeni primer odkrije tudi nezmožnost vnaprejšnjega obsojanja in nedovršen značaj zgodovinskega razvoja, ki se ne uklanja povsem statičnim definicijam političnih pojmov.

Še bolj resen pa bi bil očitek, da tovrstno razumevanje boja z janšizmom podleže klasični napaki tako imenovanega liberalnega antijanšizma, ki pristaja na parlamentarni realizem in ni zmožen revolucije, ki bi z janšizmom opravila enkrat za zmeraj. Moj odgovor na ta očitek bi bil, da velja ravno nasprotno in da je problem prepričanje, da je antijanšizem (sledeč analogiji z antifašizmom) imanentno revolucionarno gibanje, ki bo samo po sebi omogočilo vzpostavitev novega režima. Ravno tovrstno prepričanje je nagnjeno k temu, da nasede obljubam novih, levosredinskih obrazov, ki pod antijanšistično zastavo nadaljujejo z bolj ali manj istimi politikami kot Janša in posledično poskrbijo za večno vračanje enakega, kot se kaže v zgodovini zadnjih 15-ih let razvoja slovenskega parlamentarizma.

Kako se torej rešiti prekletstva ponavljanja zgodovine? Zdi se, da nas zgodovina uči, da so zgodovinski premiki možni in da se je pri tem vredno izogniti tako popolni pozabi zgodovine in praznemu klicanju k še nikoli videni novosti kot tudi poskusom njene popolne ponovitve. Zdi se tudi, da imajo zgodovinski premiki obliko rahle variacije, ki je nekje vmes med radikalno revolucijo in kontinuiteto ponavljanja istega, ki se pogosto izkažeta za dve plati istega kovanca. Antijanšizem je sicer trenutno smiseln odziv in nujni predpogoj za vzpostavitev alternativne prihodnosti, zaradi česar se mu je nesmiselno povsem zoperstavljati. Vseeno pa si je vredno priznati, da sam po sebi še ni revolucionaren in da bo trenutno sicer nujnemu obdobju kritike in nasprotovanja moralo slediti obdobje konstruktivizma. Šele ta konstruktivizem bo morda lahko poskrbel za to, da se bo zgodovina začela ponavljati v nekoliko manj tragično-farsični obliki.

 

P.S.: Terminal sem pripravil Jernej Kaluža, ki ob tej priložnosti tudi zaključujem s svojim dvoletnim sodelovanjem pri omenjeni rubriki in se Radiu Študent zahvaljujem za priložnost in izkazano zaupanje. V tem obdobju sem skušal v svojih tekstih naslavljati aktualne teme in udejanjati ideal kritičnega javnega izražanja. Pri tem sem se trudil izogibati dobro znanim kolumnističnim pastem – ustrezanju ustaljenim mnenjskim skupinam; potrjevanju tega, kar vsi že vemo; izsiljenemu provociranju ali izsiljeni všečnosti. Vse to mi gotovo ni povsem uspelo, kar je povezano s tem, da se je, vsemu trudu navkljub, nemogoče izogniti klišeju samega sebe. Iz tega je mogoče sklepati, da kritično in konstruktivno javno izražanje ni privilegij nekaterih, ki bi bili zanj posebej usposobljeni, temveč nekaj, pri čemer bi morala – tudi v izogib ponavljanju istega in tvorjenju zaprtih in togih mnenjskih skupnosti – participirati čim širša množica, zaradi česar se mi tudi zdi primerno mesto kolumnista prepustiti še komu drugemu. Ravno omogočanje tovrstne participacije širši skupnosti se mi zdi eden največjih doprinosov Radia Študent v zadnjem desetletju.

Srečno vsem in srečno Radiu Študent!

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Sohn-Rethla si bral?
[ ] Yes
[ ] No
[ ] Maybe

Yes.

Odlično.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness