Ne bit špicelj!

Oddaja
17. 6. 2021 - 12.00

Maribor: Pekarna živi in se upira

Po zgledu svojega vzornika Zorana Uničevalca Jankovića so se tudi mariborske mestne oblasti lotile svojega avtonomnega centra, ki so ga generacije Mariborčanov in Mariborčank gradile v nekdanji Pekarni. Apetiti nepremičninarskih mogotcov so veliki, oblasti pa so v zadnjem času razvile novo ljubezen do uporabe nasilja in povsem mafijskih metod delovanja. Kakor je pokazalo uničenje Avtonomne tovarne Rog, avtonomni prostori ne morejo računati na legalnost in transparentnost postopkov. Oprejo se lahko edino na močno, politično ozaveščeno skupnost, ki lahko tudi na nasilje oblasti odgovori kolektivno, samozaščitno in solidarno. Čeprav so časi takšni, da je težko gojiti optimizem, iz Maribora te dni prihajajo vesti o tem, da Pekarna ne spi, da živi in se organizira za težko bitko, ki je pred njo.

Pomorska enota 421 na Azorih

Letošnja zapatistična karavana po uporni antikapitalistični Evropi še vedno ostaja zavita v tančico skrivnosti ali pa vsaj negotovosti. Toda ne glede na covid-19, zaprte meje, sumničave evropske državne oblasti, morsko bolezen in še kaj se zapatistična enota 421, ki se je čez Atlantik namenila z jadrnico, nezadržno bliža evropskemu kontinentu. Ladja La Montana je pred slabim tednom priplula do Azorskih otokov, kjer je posadka obnovila zaloge in se pripravila za sklepni del atlantskega dela poti. La Montana bo v pristanišču Vigo na severu Španije predvidoma pristala že ta vikend. Več o poti, njenemu namenu, regionalnih pripravah in zapatističnem boju na splošno pa na spletni strani regionalne Koordinacije za pripravo zapatističnega srečanja na področju Slovenije zapatista.kompot.si.

Dan solidarnosti z anarhističnimi zaporniki in zapornicami

V anarhističnih krogih je 11. junij sedaj že tradicionalno posvečen tistim tovarišem in tovarišicam, ki jih je država zaradi njihove politične aktivnosti ugrabila in zaprla v svoje zapore. Poziv za akcije je prvič zaokrožil leta 2004, do danes pa se je ta dan marsikje po svetu vzpostavil kot pomemben del gibanjskega koledarja. Vsako leto se v vedno več krajih po svetu vrstijo protesti, delavnice nudenja dolgotrajne solidarnostne podpore za tiste v zaporih, intervencije v javni prostor in druge solidarnostne akcije. Ne samo, da na simbolni ravni pomeni boj proti pozabi tovarišev in tovarišic, predstavlja tudi praktično oporno točko za kontinuirane prakse solidarnosti. Eno od glavnih sporočil tudi izza zaporniških zidov ostaja: kjer je življenje, tam poteka boj – kjer je represija, tam je solidarnost.

----

Pogovor o preiskavi v špicljevske prakse britanske policije. Sogovornik Richard Parry, odvetnik iz Londona.

---

NO PASARAN: še vedno NE Centru Rog

Od ilegalne evikcije Avtonomne tovarne Rog mineva že pet mesecev. Pet mesecev boja za resnico, boja za prostor v javnem diskurzu, boja za dostop do osebnih in skupnostnih stvari, boja za ohranitev dostojanstva in same rogovske skupnosti. V teh naporih je bila slednja deležna široke podpore tako v Ljubljani kot širše. Ta je prišla od nevladnih organizacij, sindikatov, fakultet in akademij, od ogromnega števila posameznic in posameznikov, mednarodnih in lokalnih antiavtoritarnih mrež oziroma skupnosti ter seveda od kolektivov iz Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Veliko izrazov podpore je imelo obliko pobud za nadaljnje delovanje. Bili so krepilni in izredno pomembni tako v širšem smislu premišljanja mesta, kapitalističnega sistema in odnosa oblasti do prebivalstva kot tudi v bolj neposrednem, namreč v obliki konkretne podpore nenadoma brezdomni skupnosti AT Rog, vključno z blaženjem učinkov nasilja represije in solidarnostno pomočjo pri plačilu kazni.

Nekatere pobude so po svojih učinkih na specifično skupnostno dinamiko v častu kolektivne travme delovale tudi rušilno, pa čeprav to morda ni bil njihov namen. AT Rog je zaradi svojega dolgoletnega političnega dela postala pomemben simbol. Njeno nasilno uničenje je zato naredilo vidno splošno politiko elitizacije mesta, ki jo zasleduje mestna oblast. Mestna oblast je začetni sovražni propagandi zoper Rogovke in Rogovce dodala silovite pritiske na ljudi oziroma skupine, ki so v nekdanji tovarni delovale v njenem zadnjem obdobju in tudi na institucije široke civilne družbe, ki so v uničenju AT Rog prepoznale veliko izgubo za mesto. Med tem ko oblasti iščejo vedno nove manevre razdvajanja enotne fronte, ki se je izoblikovala proti njim in zdaj tem, zdaj onim pod mizo ponuja takšne in drugačne kuverte; se različne oportune strukture pripenjajo na »pravičniški boj« in pritiskajo v smer poenotenja in prisilne homogenizacije.

Če mestna oblast še naprej vsiljuje isti-stari-diskreditirani Center Rog, pa v mestu vznikajo nove iniciative, katerih del so tudi nekateri, ki v rogovskih ruševinah prepoznavajo tudi priložnost za realizacijo lastnih kariernih interesov. Oboje skupaj prispeva k procesu gnetenja rogovske izkušnje v homogenizirano in prej-ko-slej institucionalizirano obliko. Skozi njih počasi izginja ravno tisto bistvo, zaradi katerega je Avtonomna tovarna Rog bila v čast in oporo mestu, ki jo je zgradilo.

Zato ponovimo: AT Rog je bila magična in enkratna ravno zaradi svoje nore heterogenosti: večnogi, večroki, večglavi organizem, ki se je vedno znova cepil v nove podenote in se vedno znova združeval v še neodkrite skupke. AT Rog je bila avtonomna ravno zato, ker je bila prostor, ki je bil prost karierizma. Kjer so se kot v azilu zbirali najboljši študenti, ki so pobegnili iz akademskega okolja, skupaj s umetnicami, ljudmi brez dokumentov, telovadkami, izbrisanimi in številnimi drugimi, ki v tej družbi nimajo mesta. Ki je bil osvobojen od politično-strankarskih interesov, zaradi zahtevnih infrastrukturnih pogojev pa tudi prost velikih projektov art in drugih biznis mogotcev. AT Rog je bila lahko odlična ravno zaradi tistega, kar jo je v očeh mnogih delalo za bedno. Zato je 15 let svojega obstoja lahko uživala privilegij, da elitneži vseh vrst niso bili zainteresirani za vstop vanjo.

Če je specifičnost fizičnega prostora tovarne delovala kot najboljše sito za ohranjanje njegove pristnosti in unikatnosti, je manko le tega v zadnjih mesecih odprl prostor za megleno mešetarjenje svako-jakih družbenih akterjev v kontekstu nove »hip teme« boja za mesto. Nastanek novih civilno-družbenih pobud, ki so izšle iz prostora, ki ga je v družbi ustvarila skupnost Rog s tem, ko se je postavila kot točka preloma gentrifikacijskih in monopolističnih ambicij mestnih oblasti, ni ne nepričakovan, ne enoznačen. Kljub vsemu spoštovanju do oseb, ki so del teh procesov, ne gre pozabiti, da je izhodiščna pozicija razlaščenih Rogovcev in Rogovk v družbi povsem drugačna od mnogih »ambicioznih« podpornikov in podpornic – in to ne glede na njihovo iskrenost, dobronamernost ali strokovnost. Drugačni od rogovskih so tudi cilji, potrebe in orodja, saj je avtonomna tovarna v procese povezovanja, komuniciranja in gradnja vstopala kot mnogotera, široka, mestoma celo protislovna skupnost. Ravno kot takšna je bila po svojih močeh del najširše možne fronte proti uničujočim kapitalističnim in fašističnim procesom v družbi.

Znotraj rogovske vizije tovarne in družbe je mnogoterost vrednota. Gibanje, skozi katerega se ta realizira, razume kot heterogeno, decentralizirano, vsestransko, kjer se iz vseh možnih vogalov in višin ter na množino kreativnih načinov brani mesto, ki je odprto in dostopno vsem. Ta vizija sveta ne potrebuje homogenizacije in uniformiranosti skozi manifeste, še več, znotraj nje so ti nepotrebni in škodljivi, toliko bolj, kadar nastajajo v procesu, v katerem ni prostora za napetosti, različne poglede in počasno gradnjo konsenza med različnimi.

Vsem izzivom trenutka navkljub je še naprej treba iskati križišča, na katerih si lahko izkažemo zavezniško podporo, pomoč in solidarnost tako v aktualnih kot v prihodnih bojih. Borba za Avtonomno Tovarno Rog je izgubljena, kljub temu pa ostaja upanje za nove prostore magije, če bomo le pustili, da semena klijejo v paralelnih nestrukturah življenja, ne pa da zgnijejo v toplem in slabo prezračenem zavetju institucij. Z rogovskih ruševin se kot ena pomembnejših nalog kaže ohranitev prav tega upanja, njegovo mesto pa je znotraj širokega boja proti gentrifikaciji. Zgolj, če ga uspemo zgraditi, se bomo še lahko srečevali na ulicah in prihodnost razumeli kot nekaj skupnega in odprtega.

Tovarna Rog ostaja točka preloma v mestu in tega se mestna oblast še kako dobro zaveda. Zato je procese ustoličevanja na funkcije znotraj novega javnega zavoda Center Rog odprla za kvazi-demokracijo. Preko nje si skuša povrniti legitimnost, ki jo je v javnosti na splošno in še posebej v sektorju kulture, umetnosti in kreative z ilegalno nasilno evikcijo tako očitno izgubila. Aktualna šarada z imenovanjem članov oziroma članic sveta zavoda Center Rog pomeni še en predvidljiv manever mestne oblasti, sod ki si ga slednja obeta, da kulturni in kreativni sektor pozabi na izrečene očitke in ponovno začne sodelovati v MOL-oloških procesih. In res, protokolarna vključenost utegne dejansko pomiriti prej nemirne institucionalne duhove in ponovno vzpostaviti MOL-u všečen konsenz na polju kulture in umetnosti. Mestnemu oligarhu in njegovim zvestim pajdašem in pajdašicam se z razlogom smeji, saj je niti ne pol leta po najhujšem zločinu svojega vladanja tik pred ponovno restavracijo svoje podobe razsvetljenega preudarnega levičarskega vladarja.

AT Rog je od samega začetka potrpežljivo secirala zablode novega Centra Rog. S svojimi jasnimi artikulacijami in bojem je pomembno prispevala pri vzpostavitvi kritične fronte proti monopolističnemu županu in njegovemu avtoritarnemu načinu dela, tudi v času, ko si je to v tem mestu javno upal le redkokdo. Tudi v postrogovski dobi naše poslanstvo ostaja, da ta boj nadaljujemo z enako ostrino. Škoda bi bilo zavreči in pozabiti vse tisto, kar smo v teh letih vendarle dosegli. Ne dopustimo, da politikanti s svojimi veščimi bonbončki in obljubami ponovno vzpostavijo konsenz Zoki-vladavine. Ne sodelujmo v prerivanju za stolčke in ne sodelujmo v njihovih partijah. V svoji mnogoterosti še naprej ohranjajmo živ spomin na nasilje oblasti, ki je bilo izvedeno nad prebivalstvom mesta 19. januarja 2021. Organizirajmo se zato, da ne izgubimo tistega, kar še imamo. Skupaj in vsak posebej ohranimo boj »proti izrivanju manj premožnih in nezaželenih iz mesta« kot živo vsakdanjo prakso.

Naj Center Rog postane njihovo grobišče.

Naj tovarna straši.

Bojkotirajmo Center Rog.

 

Komentar so z združenimi močmi pripravili glasovi iz nekdanje tovarne Rog.

---

Živa sila 

---

Izšla je nova Anarhistka.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🖤

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.