Po ovinkih do 26. Jazz Cerkna

Oddaja
21. 7. 2021 - 14.00

Foto: More Low Than Low Quintet je tako ujel Marko Serafimovič

Cerkno, glavni oder, 15. 7. 2021

V glavno cerkljansko mesto se moje oči uprejo nekajkrat letno. Že leta sicer ne smučam, ampak se redno vozim mimo na vikend in spremljam kulturni program Zavoda Jazz Cerkno, ki v to mestece vse leto ne prinaša le svetovno vrhunskih godcev, ampak ga na svetovnem glasbenem zemljevidu ohranja tudi z bogatim večdnevnim jazz festivalom. Glasbeniki, občinstvo, lokalci ー vsi imajo festival zelo pri srcu zaradi lokacije, vzdušja in organizacije. Pred leti mi je med intervjujem ameriški saksofonist Dave Rempis prvi vzbudil ta občutek, ko je po sedmih letih z novo zasedbo zopet prišel v Cerkno. Hja, je rekel, Cerkno je skromna oaza, periferija, kjer se dogajajo prelomi in preboji. In tako sem se tekom let navadil, da program festivala določajo visoki standardi jazzovske godbe, ki jo poznamo ali ne. Tudi letos so program sestavljali premierni nastopi domačih ali mednarodnih zasedb, ki so nastopale ob boku znanih imen, za katere nam ni treba čakati na bratski festival v Ljubljani, Skopju, Sarajevu, Udinah ali v podobnih mestih, ampak se lahko nanj odpeljemo do bara Gabrijel, na star plac, v glasbeno šolo ali na novo prizorišče ob fabriki Eta. Vse na festivalu Jazz Cerkno. 

Na poti do festivala, ko sem se sam vozil v avtu, sem v Trebiji med Gorenjo vasjo in 20 minut oddaljenim Cerknim pobral štoparja, ki je iskal prevoz do bližnjega Sovodnja. Pivoljub me je ob omembi festivala hitro prepoznal za bližnjega, čeprav ni bil tipičen obiskovalec Jazz Cerkna. Spomnil pa me je na skupino pomagačev, lokalcev, ki delajo za festival na tak ali drugačen način bodisi na kartah, za štanti, pred hladilniki in ki so sestavni del motorja dogodka. 

Še na mnoga leta Jazz Cerkno!
 / 22. 9. 2020

Četrtkov večer se je začel deloma v spokojnem deloma v natrpanem vzdušju, ob vonju kave in kalamarov, tako kot lani na novi lokaciji, na novem parkirišču v večjem šotoru. Znani obrazi domače ustvarjalne scene so poleg fotografov in novinarjev preplavili prostor med šotori, festivalski “medprostor”, kjer so se pretakale živahne besede pred večernimi koncerti. Prvi dan smo pričakovali znane obraze jazz odrov v novih zasedbah Fresh Dust Trio in More Low Than Low kvinteta, medtem ko smo vedeli, da bo večer zaključil srbski poskočni kvintet Naked, ki je pred leti že nastopal v lokalnem baru Gabrijel. Mešanica zasedb je že napovedovala klasičen večer na festivalu: umetniška muzika, zanimiva za opazovanje in odigrana deloma za poslušalce deloma za plesalce, ravno prav raznolika in ravno prav složna. 

Večer je otvorila razširjena zasedba Fresh Dust Tria, saj se je Jaki Bergerju zabobni, Samotu Šalamonu s kitaro z efekti in Marini Džukljev za klavirjem pridružil Felix Henkelhausen s kontrabasom. Že po treh skladbah sem bil prepričan, da sem na tej domači premieri priča trenutno eni od zanimivejših zasedb. Koncert so otvorili s simpatično skladbo, ki so jo na videz štorasto, a spretno odigrali in v spomin priklicali naslov svojega lanskega albuma, Hilarious Experts. Ogrevalno skladbo, igrivo vajo usklajevanja, je nasledil prijeten ponavljajoči se motiv, ki je dosegel vrhunec v tipični, ampak elegantno izpeljani razgradnji. Njihovi pogledi so bili subtilni in niso zmotili njihovega igranja. Pustili so si veliko prostora, jasno se je razločilo instrumente, tudi Šalamonovo efektiranje kitare. Atmosfero so obvladovali do vrhunca: tretje skladbe z dvema solističnima točkama Džukljeve za klavirjem in Henkelhausena na kontrabasu, ki je požel velik aplavz po umiritvi in ekspresivni izvedbi, ki je zasedbo ponesla v čudovit iztek skladbe. Zaključno, malce raztegnjeno žuborenje zasedbe za instrumenti je pomirilo strasti pred kratkim oddihom, ko se je spet točil alkohol in je šotor preplavil zvok pogovorov obiskovalcev. 

Sledila je bolj umirjena godba, predstavila pa se je še ena veččlanska zasedba. Z željo po raziskovanju nizkofrekvenčnih akustičnih instrumentov so trije kontrabasisti ー Matjaž BajcŽiga Golob in Giovanni Maier ー moči združili z Mimom Cogliandrom in Marcom Colonno, dvema bas klarinetistoma. Nenavadna sestava glasbenikov je odigrala štiri kompozicije in v 45 minutah predstavila imeniten in zapomnljiv koncertni lok. Otvoritveno kompozicijo More Low Than Low številka 2 so kontrabasisti igrali najprej z dolgimi, skladnimi potegi z loki, nato pa smo spremljali preplet in trk njihovih stilov. Česa podobnega še nismo videli, sploh ko sta zagodla še Colonna in Cogliandro, katerih instrumenta sta bila mestoma napeta spremljava, drugje pa sta vrvež velikih kontrabasov še globila. Mojstri so se v naslednjih kompozicijah o Cerkljanskih cepivih podali v bolj abstraktne in avantgardne vode. Mestoma jim ni uspelo obdržati takega fokusa kot njihovim predhodnikim, ampak so vseeno pustili odličen vtis še z zadnjo, zelo scensko, filmsko kompozicijo Ulika, tekom katere smo bili zazrti v peterico glasbenikov na odru.

Odmor po koncertu je velel še duhovni odmor, glasbena sprostitev, za kar je imenitno poskrbel srbski kvintet Naked, ki že več kot petnajst let ustvarja in meša različne glasbene tradicije, med katerimi so v ospredju balkanske in mediteranske viže, pomešane z dobro mero funka. Štikeljce so vrstili enega za drugim, nekatere znane še iz njihovih preteklih albumov, nekatere pa še izpričakovanega petega, Srećna tuga. Koncert skupine Naked, dolg kot koncerta obeh prejšnjih zasedb skupaj, je popestril peti član, ki ga doslej še nismo videli v postavi. Đorđe Kujundžić je naredil vtis predvsem s svojima bariton in alt saksofonoma, najbolj v zaključku, ko se je vanj zastrmel bosonogi basist Radojković in iz njega spodbudil solo vložek v skladbi Wrong Picture. Tehnično koncert sicer ni bil tako bleščeče odigran, videlo se je, da nastopajo v žaru, na velikem odru, ampak so poskrbeli za bučen aplavz s partizanskim finalom, ki je pogrel noge in roke vsakega obiskovalca. 

Po koncu koncerta je množica vzela pot pod noge in krenila proti vhodnim vratom svojih domov, ki so bila bodisi v bližini bodisi kakih sto kilometrov stran. Neredki smo stopili v avto in se mimo lisic, ki so se potepale ob vznožju hriba, podali na pot nazaj, v sebi pa nosili melodije še enega odličnega dne programa na festivalu Jazz Cerkno in obujali spomine ter vzroke, zakaj se stalno vračamo v to mestece.

 

 

Arhiv programa: klik, klik

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

📍

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.