CHRIS POTTER: SUNRISE REPRISE

Recenzija izdelka
25. 7. 2021 - 19.00

Edition Records, 2021

V tokratni Tolpi se klasično nedeljsko spoprijemamo s plato Sunrise Reprise ameriškega jazz saksofonista Chrisa Potterja, posneto v triu skupaj z bobnarjem Ericom Harlandom in klaviaturistom Jamesom Franciesom. S tem se po dveh letih nadaljuje linija, ki jo je Potter začrtal že na Circuits, edina razlika v zasedbi pa je odsotnost basista Linleyja Martheja. Album, ki šteje 5 daljših kompozicij, je izšel 21. maja letos pri založbi Edition Records

Plata predstavlja neke vrste koronski projekt tria, ki se je septembra 2020 po dolgem času spet sestal v studiu. Kot opisuje Potter, je bila vrnitev v kreativni prostor s pajdaši skoraj katarzična izkušnja v smislu prej potlačene energije. V primerjavi s prejšnjim albumom Circuits je mogoče slišati preskok v energiji in kljub temu, da je ta precej neoprijemljiva, naj bo jasno, da opisuje malenkostne razlike v zvoku in v igranju nasploh. 

Produkcija albuma je na povsem profesionalnem nivoju in tudi zasedba igra v tako imenovanem žepu. S poudarkom na groovu so skladbe zastavljene precej šolsko, kot pritiče Potterjevi liniji sodobnega jazza. Hitre melodične linije in barvna harmonija služijo kot okostje, v katerega se plete improvizacija, osnovana na vzpostavljenem harmonskemu gibanju. S kompozicijskega vidika ne gre torej za nič novega ali vsaj fundamentalno drugačnega od napevov ljudskih pesmi, kjer glasovi improvizirajo okoli osnovne vokalne linije, le da je tukaj ta sposobnost izpiljena do potankosti. 

A v čem je poanta poslušanja Sunrise Reprise, če od glasbe ne moremo odnesti ničesar univerzalno človeškega? Zdi se, da prestiž in zvezdništvo ustvarjalcev izvira predvsem iz institucionalne meritokracije. Kljub energiji, prisotni na plati, in občutku za ritem, ton in fraziranje, ustvarjalci s samo glasbo ne sporočajo veliko. Trio izhaja iz povsem drugačne realnosti, če vzamemo v obzir obdobje, v katerem je album nastajal, in poskušamo skozenj razumeti sporočilnost izdaje. Tudi če skozi udejanjanje melodij morda uspemo začutiti določene utrinke nekih čustev, album nima konsistentne naracije. Bolj kot je gosto fraziranje, bolj se zdi vsebinsko prazno do mere, ko deluje že nekako službeno. Seveda ne dvomimo v zmožnost umetnikov, da ustvarijo mojstrovino, le tokrat se jim je poskus morda ponesrečil. 

A če album razumemo kot nerodno zbliževanje po mesecih izolacije, ima kar naenkrat veliko več smisla. Čeprav je na zvočnem in mehansko produkcijskem nivoju vse lepo sestavljeno, utegne biti okornost tisti faktor, razpoznaven v subtilnih malenkostih onkraj samega zvoka, ki pušča svoj pečat na albumu Sunrise Reprise. Kot primer lahko navedemo eratičnost komada Nowhere Now, Here/Sunrise Reprise, pa odsotnost nekakšne prizemljenosti ali stabilnosti, prisotne na Circuits. Zdi se tudi, da ustvarjalci iščejo nekaj oprijemljivega s konstantnim intenzivnim udejanjanjem zvočnosti. Razen dejanskega začetka plate tako vsi momenti z nižjo amplitudo zanjo kompenzirajo z ritmično gostoto, zaradi česar se zdi, da je album izpihan z eno samo sapo, brez prepotrebnega vdiha. 

Če se je za nekatere ustvarjalce svetovna pandemija izkazala za kreativni katalizator, tega nedvomno ne moremo reči za Potterja in ekipo. Določena glasba za doseg presežne vrednosti potrebuje negovanje odnosa, do česar na albumu Sunrise Reprise pač ni prišlo. Nič slabega ne gre trditi o sposobnostih glasbenikov, vendar boste od albuma težko odnesli karkoli razen profesionalnega šopirjenja in super sodobnih fraz, s katerimi lahko impresionirate ljudi na poletnih žurkah.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🎷💗

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.