Idealna godba, suče Miha Zadnikar

Oddaja
9. 1. 2022 - 21.30

"God Don't Never Change" (trad. gospel / Blind Willie Johnson) — izv. Lucinda Williams: God Don't Never Change. The Songs of Blind Willie Johnson. Alligator Records 2016

"Just Like Tom Thumb's Blues" (Bob Dylan) — izv. Ramblin' Jack Elliott: I'm Not There [soundtrack]. Columbia/Sony 2007 [2 x CD]

"It's Nobody's Fault But Mine" (Blind Willie Johnson) — izv. Lucinda Williams: God Don't Never Change. The Songs of Blind Willie Johnson. Alligator Records 2016

"Seven Rings of Light in the Holy Trinity" — Wadada Leo Smith: Kulture Jazz. ECM Records 1993

"Song Out of My Trees" — Henry Threadgill [+ Ed Cherry / Amina Claudine Myers / Reggie Nicholson]: Song Out of My Trees. Black Saint 1994

"Song for Atala" — Roscoe Mitchell Trio [RM / Malachi Favors / Gerald Cleaver]: The Day and the Night. Dizim Records 1997

"Hébrides (A Song & A Dance)" — Jean Derome [+ band]: Strand, Under the Dark Cloth. Musique du film de John Walker. Ambiances magnétiques 1999

"Orgeval" — Jean Derome [+ band]: Strand, Under the Dark Cloth. Musique du film de John Walker. Ambiances magnétiques 1999

"Ghana (Hope)" — Jean Derome [+ band]: Strand, Under the Dark Cloth. Musique du film de John Walker. Ambiances magnétiques 1999

"Miss Ann" (Eric Dolphy) — Vienna Art Orchestra: Powerful Ways. Nine Immortal Non-Evergreens for Eric Dolphy. Verve Records / Amadeo 1997

"Strength with Unity" (Eric Dolphy) — Samo Šalamon: Dolphyology. Complete Eric Dolphy for Solo Guitar. Samo Records 2022 [2 x CD]

"Something Sweet, Something Tender" (Eric Dolphy) — Samo Šalamon: Dolphyology. Complete Eric Dolphy for Solo Guitar. Samo Records 2022 [2 x CD]

"Far Cry" (Eric Dolphy) — Samo Šalamon: Dolphyology. Complete Eric Dolphy for Solo Guitar. Samo Records 2022 [2 x CD]

"Les" (Eric Dolphy) — Aki Takase / Alexander von Schlippenbach [+ band]: So Long, Eric! Homage to Eric Dolphy. Intakt Records 2014

"Introduction + Medley 1" (Bennink / Moore / Reijseger / Irving Berlin / Lee Konitz / Johnny Mercer / Walter Donaldson / Bertolt Brecht / Kurt Weill) — Clusone 3 [Michael Moore / Ernst Reijseger / Han Bennink, posnetek s 27. Festivala nemškega jazza, Frankfurt na Majni, julija 1996]: Love Henry. Rykodics 1997

"Descent into silence (170 166 133 89)" — Brgs: Breakfast with Cardew. Zvočni prepihi 2021

 

Idealni album:

Abdullah Ibrahim [+ band]: Water from an Ancient Well. Black Hawk Records 1986

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

NAJBOLJ IDIOTSKA AVTOBIOGRAFIJA NA SVETU IN ŠIRŠE

Poezijo sem začel pisati v kotlovnici

med velikimi sodi, v katerih je vrela sanitarna voda

namenjena za zgornja nadstropja

železarne, bilo je na Jesenicah, foter me je peljal tja, ker je mislil,

da moram postat železar.

Obsedenost se je nadaljevala, nisem še prišel v Ljubljano, klatili smo se,

in zagledali nekega jagra, kako je za avtocesto

v globoki senci in mrazu

nakladal drva,

zraven pa so afnice zajebavale

bosanske tovornjakarje

oni pa vsi besni, ker niso našli paštete.

Nato smo izza sončnih očal nastavili

bradice in babice so nam jih pofarbale.

Sanjal sem,

da postajam pošast

z roza perjem

na predimenzionirani glavi.

Otroci v vrtcih so požirali čokolešnik in hišnik mi je s polnimi usti razlagal zgodovino

poštnih znamk.

Kot otrok sem se rad igral detektive

v hlevu starih staršev

ali pa v temni kleti,

kjer je bilo pol tone gnilega korenja.

Postal sem nespoštljiv do tradicionalnih vrednot.

Iz prvega nadstropja kulturnega doma

mi je na nogo padlo vedro ovelih nageljnov, morda tudi zato.

Polulali smo vogal župnišča,

hodili smo v gostilno, ki je že takrat preveč visela na desno.

Nekega dne sem se zbudil

in postal neizmerno žejen.

Ker ni bilo nikjer nobenega seska

sem popolnoma nag odšel na dvorišče na Metelkovi,

ne zavedajoč se, da je okoli mene vsaj petdeset folka.

Zrasel sem preko zelene gore, razprostrl jezne peruti polne žebljev

in rjovel, da hočem v rokah držati največji kramp na svetu.

Dali so mi rovnico in

ko sem udarjal po salonitkah

zadnje generacije

se je izpod ruševin

prikazalo sveto obličje

tetrapaka.

Blodili smo, pesniki po Ljubljani,

za cerkvenimi zidovi pozlačeni svečniki,

nam pa so v rukzakih rožljale pločevinke

s pretečenim rokom trajanja.

Preden sem dobil zaposlitev v javni ustanovi, sem srečal Gandija. Nekega večera je pijan ko kamela zakockal odejo.

Odločil se je, da reši 3 kg špargljev in štiri letnike plejbojev.

Z izkupičkom od prodaje je kupil oranžno in belo blago.

Tako je nastala Indija. Vse ostalo za zgodovino ni pomembno.
Je le kup precej zasvinjane in zasušene posode.

Čakali smo, kaj pa naj bi drugega počeli,
saj smo bili v čakalnici.

Moja prva pesem je bila lep primerek vizualne poezije.

Govorila je o abstraktni bolečini, o soncu in glavobolu,

in ne

ni bila tloris

za gulag na severozahodu Slovenije,

ki sem ga načrtoval z Miho Kordišem in Luko Mescem,

kot je kasneje razlagal Andrej Lokar.

Prvo zaposlitev sem dobil na napotnice

Porinili so me za star rentgenski aparat in me vpisali na tečaj za rentgenskega operaterja.

Počel sem vse mogoče, kuhal kavo in tovoril arhivske mape iz ene ambulante v drugo.

En teden pred izpitom iz osteologije

sem v strahu prižgal rtg mašino

dojenčku izmeril

klavikulo, povečal sliko in izračunal gestacijsko starost

ter vse pridno zabeležil

na mrtvaški list.

Patolog je bil pijan ali pa so vsaj govorili, da je pijan,

čeprav je po moje zamešal datume, ker je prihajal samo ob torkih,

pa še takrat ko je prilezel tja, so ga sestre napile še preden je prišel

do vrh stopnišča.

Dolgo sem poznal samo njegovo silhueto iz sprejemne sobe in njegov glas.
Niti enkrat ni stopil v secirnico, kjer sem zmrzoval in študiral za izpite.

Trajati je moralo mesece,
da se je sploh materializiral.

Iz mrtvašnice sem prihajal mrtev

ali pa mrtvo pijan

smešno kakor se sliši

in če se ne bi oprijel

poezije bi bilo po meni.

Tako premražen sem bil, da sem bograč zlil mimo zobovja, in takrat sem tudi spoznal,
da je poezija pocestnica in da ne spoštuje ničesar, kar je starejše od 38 minut.

Poezija je frutek, ki skovika v pisoarju,

potem ko si pol noči

odet v svinčen predpražnik in brado ko kakšen Tisnikar

s fleksarco žagal sternum.

Imam veliko lepih besed.
A se nobene ne spomnim.

Nasprotno so grde besede tiste, ki ti
nagrbančijo spolno slo,

če ti je že alkohol ne more.

Takšno je to življenje. Že dvajset let je minilo in še kar poslušam Cvilaka.
In njegova dva stavka. (Samo dva stavka ima.)

"Puran, here I come.« Kaj naj bi to pomenilo: »Puran, here i come«, še danes ne vem. Mogoče ga trupla spominjajo na purane, ali kaj.
»Puran, here i come.« Kot zajebancija? Kot mašilo?

»Puran , here I come«.
Ko bo naslednjič to prijavil

mu bom razbil gobec.

Ta njegov: »Puran here i come«
kar na bruhanje mi gre

ko gledam pesnike,

vakumirane pičkice,

ki se ne znajo

samorazkosati.

Poezija pa ni

nekaj, kar up bodi v prsih,

ne

je nož,

s katerim od časa do časa

prezračimo prsni koš.

Je pa to grozljiv trenutek, zanesljivo,

ko Cvilak zadovoljno reče:

»Vidiš,…

in z zadovoljstvom začne broditi po abdomnu
mrtvorojenčka.

»Temu pa ni ratal.«

Še huje kot

gledati državno proslavo

je namakati oči v ocetno kislino.

Problem tega naroda je

D a j e i z g u b i l

Napotnico za psihiatra.

Ena najboljših oddaj na RŠ.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness