Vojna v Ukrajini
Boji so že danes dosegli tudi prestolnico Kijev, od koder poročajo, da so ruske enote že dosegle obrobje mesta. Zelenski za zdaj ostaja v Kijevu, kjer se po njegovih besedah nahajajo ruske diverzantske skupine, ki naj bi mu stregle po življenju.
Ukrajinsko-ruski medsosedski spori trajajo že več kot desetletje, dodatno pa so se zaostrili lani, ko je Rusija začela z napotovanjem vojske na mejo z Ukrajino. Srčika spora je geopolitični položaj Ukrajine. Po prevratu, po katerem so oblast v Kijevu prevzele Rusiji nenaklonjene politične sile, sta pokrajini Doneck in Lugansk v regiji Donbas na vzhodu Ukrajine leta 2014 razglasili samostojnost. S tem so se začeli tudi večletni spopadi med ukrajinsko vlado in proruskimi separatisti, ki so začasno prekinili z doseženim premirjem in so nato ponovno eskalirali lani. Vrh so napetosti dosegale ta teden, ko je Rusija pokrajinama uradno priznala samostojnost in potem na pisno prošnjo voditeljev tako imenovanih ljudskih republik vojaško posredovala. Vojaška operacija, kot jo imenuje ruski predsednik Vladimir Putin, se je začela z govorom, ki so ga predvajale ruske državne televizije. Več o govoru in njegovem namenu razloži Samuel Greene, direktor Inštituta za ruske študije na King’s College London.
Ben Aris, urednik bne IntelliNews, pa pove, da invazija ni bila nepričakovana in da se je Rusija nanjo pripravljala več let.
Putin je dal jasno vedeti, da zahteva, da se Nato ne širi več proti vzhodu. Nekdanji predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov se je tega dogovoril že leta 1990, a Nato je dogovor prekršil. Putin je tako zahteval, da se obljube zapiše tudi pisno. Aris razloži potek pogajanj glede Putinovih zahtev.
Po besedah Arisa se je Putin tako za invazijo odločil, ko je postalo jasno, da manevrskega prostora za pogajanje ni več.
Rusko-ukrajinski spori kot rečeno trajajo že vrsto let, a vrelišče so dosegli prav ta teden. Časovnico je vseskozi obvladoval ruski predsednik. Aris odgovarja, zakaj je do spopadov prišlo prav sedaj.
Aris kot pomemben vidik označuje tudi politično dogajanje v Evropski uniji, predvsem v Nemčiji kot vodilni članici.
Kljub temu da so Putinove zahteve pretežno zadevale vprašanje širitve Nata, Greene meni, da je Rusiji večjo geopolitično grožnjo predstavljala Evropska unija.
Donbaški pokrajini, katerih prošnji za vojaško posredovanje lahko interpretiramo kot povod za vojno, sta sicer že dlje časa pod močnim ruskim vplivom. Rusija na tem območju od leta 2019 izvaja politiko pasportizacije. Tako prebivalcem, ki so pod nadzorom proruskih separatistov, izdaja potne liste. Ti jih sprejemajo predvsem zaradi ekonomskih interesov, saj jim Ukrajina ne izplačuje pokojnin in socialnih transferjev ter so tako dejansko odvisni od ruske pomoči. Profesor na Inštitutu Maxa Plancka Christian Marxsen pojasni, zakaj je to problematično z vidika mednarodnega prava.
Ruske sosede ta politika moti predvsem zato, ker ima Rusija hkrati javno deklarirano politiko, da bo branila svoje državljane tudi zunaj meja Ruske federacije.
Ni povsem jasno, kaj želi Putin s to tako imenovano vojaško operacijo doseči. V svojem govoru govori o demilitarizaciji in denacifikaciji Ukrajine, ki naj bi izvajala genocid. A se dejansko ne izjasni, kaj je končni cilj Rusije. Aris vidi tri možne cilje.
V govoru Putin pove tudi, da bo vsakršno vmešavanje tretjih držav za te države pomenilo posledice, ki jih zgodovina še ne pomni, s čimer domnevno namiguje na uporabo jedrskega orožja. Aris tako realnih možnosti, da bi v vojno vstopile zahodne države, ne vidi.
Edini način, s katerim zahodne države poskušajo vplivati na Kremelj, so tako sankcije, ki bi prizadele rusko gospodarstvo in oligarhe, ki naj bi imeli vpliv na rusko politiko. Z dobro merjenimi sankcijami želijo ZDA, Evropska unija, Združeno kraljestvo in mnoge druge države prisiliti Rusijo, da konča to vojno. Greene o sankcijah.
Rešitev za Rusijo vidi Greene v tesnejšem zavezništvu s Kitajsko, ki pa morda ne bo zadostovalo.
Zahod pa ni edini, ki lahko igra to igro. Predvsem Evropa in njeno gospodarstvo sta namreč močno odvisna od dobave ruskega plina. Približno 40 odstotkov zemeljskega plina, ki ga porabi Evropa, prihaja iz Rusije. Greene pravi, da je to as v Putinovem rokavu.
Druga pomembna surovina, ki je lahko dvorezen nož za obe strani, je pšenica. Ukrajina in Rusija sta veliki pridelovalki pšenice, ki oskrbujeta Evropo in Bližnji vzhod. Kot meni Aris, bi lahko vojna v Ukrajini povzročila velik pretres na trgu pšenice, kar bi imelo vpliv v številnih državah.
Čeprav de facto v spopadu sodelujeta le Rusija in Ukrajina, je stran izbral praktično celoten svet. Medtem ko so se Evropska unija, ZDA, Združeno kraljestvo, Japonska, Avstralija in mnoge druge države postavile na stran Ukrajine, lahko Rusija računa predvsem na Kitajsko, ki je sicer v diplomatskem odzivu pozvala obe strani k umiritvi razmer in za spopad obtožila ZDA, Venezuelo, Severno Korejo, Sirijo in Belorusijo. Prav slednja je pomembno vlogo odigrala pri napadu, saj je Rusiji omogočila napad s svojega ozemlja. Njeno vlogo in morebitne posledice zanjo pojasni Greene.
Na vprašanje za milijon dolarjev, kdaj se bo vojna končala, ne zna odgovoriti nihče. Je pa že sedaj jasno, da bo pustila posledice na evropski celini. Greene tako o posledicah.
Ruska invazija ni presenetila le prestrašenih Ukrajincev, ki so jih predramile eksplozije in sirene za nevarnost, temveč tudi mnoge politične analitike, med drugim tudi Greena. Ta pojasni, v kateri dve glavni smeri je šel razmislek.
Vojna je osvetlila vso šibkost mednarodnega prava. To bi v osnovi moralo varovati manjše pred večjimi in šibkejše pred močnejšimi. Za vse naj bi veljalo enako. V zahodnem svetu, kjer radi izvažajo demokracijo in s tem vladavino prava, kot demokrati zahtevajo spoštovanje pravil od vseh igralcev. Dogovore, ki jih radi selektivno izbirajo v skladu z lastnimi interesi. Kot že velikokrat pa tudi danes v Ukrajini šteje v prvi vrsti moč.
Kultivator je pripravil Blaž.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Vsak je gospodar svojega dvorišča.
Komentiraj