Psihologija na delu
Lepo pozdravljene, lepo pozdravljeni v majski Psihoteki. V današnji oddaji se odpravljamo na delo. Natančneje, vprašali se bomo, kako si je psihologija utrla pot na delovno mesto. V prvem delu oddaje se bomo sprehodili skozi zgodovinsko analizo razvoja tehnik psihološkega preizkusa, ki jo v delu Kritika kompetenc ubesedi Andreas Gelhard. V nadaljevanju bomo o psihologih na delu in o tem, ali je v kapitalističnih, k profitu usmerjenih delovnih organizacijah sploh mogoče delovati etično, govorili z Ano Reberc, kritično psihologinjo, redaktorico Psihoteke, mlado raziskovalko in avtorico magistrske naloge Ideološke predpostavke psihologije.
UPORABNOST PSIHOTEHNIČNEGA
»[Z]godba o uspehu psihologije v 20. stoletju je v poglavitnih delih zgodba o njenih tehnikah preizkusa.«
Leta 1911 Frederick Winslow Taylor v delu Načela znanstvenega upravljanja razvije model upravljanja delovnega procesa, ki je znan pod oznako taylorizem. V grobem gre pri taylorizmu za tehnike nadzora nad telesi delavk. Za parceliranje gibov in njihovo razvrščanje v kar najbolj optimalne sekvence. Za standardizacijo zaporedja položajev delavkinih rok, drže, gibov. Za tehniko discipliniranja človeških teles. Leta 1915 je Lilian Gilbert uspešno zagovarjala prvi doktorat s področja industrijske psihologije. V njem je načela taylorizma prenesla na področje poučevanja. Tudi Gilbert, čeprav pionirka industrijske psihologije, je opazovala predvsem gibe in telesa na delu ter raziskovala, kdaj se ta tako utrudijo, da niso več optimalno produktivna.
Nemško-ameriški psiholog William Stern pa je v tem obdobju preizkušal nekoliko drugačne tehnike opazovanja in presojanja produktivnosti. Prepričan je bil, da lahko rešimo vprašanje zaslužnosti, če razvijemo tehniko preizkusa, ki bo med ljudmi razločevala le na podlagi psiholoških razlik, in ne tudi razrednega statusa ali porekla. Tako je leta 1906 skupaj z Ottom Lipmannom v Potsdamu ustanovil Inštitut za uporabno psihologijo. Stern je nekaj let zatem s testom, ki ga je razvil in ki naj bi odgovoril na vprašanje, kdo je sposoben nadaljevati šolanje, na učencih v Hamburgu izvedel preizkus, podoben temu, kar danes poznamo pod imenom test inteligentnosti.
Sternov test je, čeprav naj bi meril nekakšen prirojen potencial za nadaljnji razvoj, vendarle temeljil na jeziku. To je vzbujalo dvom o tem, ali v rezultatih preizkusov zares opazujemo inteligentnost posameznih učencev ali gre morda le za - priučeno - sposobnost obvladovanja jezika. Nič manj ni Sterna in kolegov zaposlovalo vprašanje, ali lahko na podlagi rezultata enkratnega testiranja, v določeni časovno-prostorski točki, presojamo o potencialu posameznika za uspešnost v šoli ali na delovnem mestu. Tako se je Stern odločil, da bo dopolnil preizkus z obrazci za učiteljevo opazovanje vedenja učencev. To naj bi pomagalo zaznati, nadzorovati in iz analize izločiti nepsihološke vplive na rezultat posameznega učenca pri kvantitativnem preizkusu sposobnosti. Kombinacija kvantitativnega testa sposobnosti in opisa ali samoopisa opazovanega vedenja, ki jo je uvedel Stern, je še danes ustaljena v tehnikah psihološkega preizkusa.
Čeprav Stern torej velja za nekakšnega očeta psihotehnike, je ta sloves tehnične uporabnosti na delovnem mestu pridobila zaradi dela še enega psihologa s preloma iz 19. v 20. stoletje, Huga Münsterberga. Ta je psihologijo razumel zelo dobesedno kot tehniko, vlogo psihologa pa kot vlogo inženirja, ki izumlja in izpopolnjuje inštrumente za dosego ciljev, ki jih želi naročnik. Psihotehnik se tako ukvarja le s tehničnimi vidiki testiranja na delovnem mestu, vrednostni, moralni in politični učinki inštrumentov pa so odgovornost naročnika. Kot je zapisal Münsterberg: »Če naj tehnik naredi nekaj koristnega, mora biti cilj vedno že znan.« Münsterberg je tako preučeval in primerjal kompatibilnost značilnosti delovnega mesta in delavca ter presojal o tem, kakšna naj bi bila psihološka struktura slednjega, da bo delo na določenem delovnem mestu opravljal kar najbolj produktivno.
Če pri Williamu Sternu še opazimo prizadevanje za ločevanje prirojenega od pridobljenega, Münsterberga zanima le ozek cilj optimizacije delovnega procesa na določenem delovnem mestu, pri čemer kot merilo ustreznosti delavca vzame tako prirojeno kot pridobljeno. Münsterberg uporablja vprašalnik s širokim naborom pojmov, ki označujejo različne psihološke lastnosti in vrline. Zaradi ozkosti cilja, ki postane razločevanje med primernim in neprimernim za delo, psihološki preizkusi s tem postanejo preverbe zmožnosti samonadzora in samopodreditve zahtevam delovnega mesta. Lahko bi rekli, da preverjajo zmožnost delavca, da prepozna zahteve delovnega mesta, se jim prostovoljno podredi in se o njih izreka kot o delih svoje psihološke strukture.
V drugi polovici 20. stoletja je potekala razgreta polemika med zagovorniki ideje, da je inteligentnost v celoti prirojena lastnost, in tistimi, ki so zagovarjali milejšo obliko determinizma - inteligentnost kot nekakšno potencialnost, ki se ob stiku z družbeno realnostjo preoblikuje in izrazi v edinstvenem spoju. V prvi tabor lahko nekoliko pavšalno popredalčkamo predvsem psihologe in psihotehnologe iz Združenih držav Amerike, kjer je v povojnem obdobju vztrajalo prepričanje, da je mogoče s preprostim in univerzalnim testom inteligentnosti izmeriti splošno miselno sposobnost posameznika. V drugi tabor pa lahko umestimo prej omenjenega Sterna in njegove privržence.
Proti ideji, da je mogoče z rezultatom na testu inteligentnosti pojasniti uspeh posameznika na domala kateremkoli poklicnem področju, je v sedemdesetih letih nastopil David McClelland. Menil je, da so za vsako področje dela potrebne določene spretnosti, uspeha pri delu pa ni mogoče napovedati s splošno mero inteligentnosti. Ta zato po McClellandu služi kot oblastna tehnika, saj namesto kognitivnih zmožnosti meri predvsem posameznikove jezikovne in aritmetične sposobnosti. Ko te prikaže kot bolj ali manj prirojene, zakrije razredno pogojenost tako razvoja splošnih jezikovnih in aritmetičnih zmožnosti kot tudi dostopa do boljše izobrazbe, kariernih priložnosti in ekonomskih virov.
McClellandova »nadvse konstruktivna« rešitev, s katero naj bi iz psiholoških preizkusov »izgnal« oblast, ki jo je našel skrito v testih inteligentnosti, je zanimiva zmes Münsterbergovih psihotehnoloških preizkusov, ki so popolnoma prilagojeni zahtevam specifičnega delovnega okolja, in ideje vseživljenskega učenja. V programskem spisu iz leta 1973 je predstavil koncept merjenja kompetenc. Psihološki preizkus mora biti ravno prav prilagojen določenim zahtevam delovnega procesa, da zanesljivo napove uspešnost testiranca na tem delovnem mestu. Hkrati ne sme biti povsem specifičen, ker bi bil v tem primeru uporaben le za posamezno delovno mesto. Tako je McClelland oblikoval nabor kompetenc, ki naj bi napovedovale uspešnost na raznolikih delovnih mestih. Mednje je sprva uvrstil komunikacijske spretnosti, potrpežljivost, postavljanje realističnih ciljev in razvitost ega. S tem je močno razširil nabor psiholoških »kvalitet«, ki jih je pri posamezniku mogoče izmeriti in hierarhično kategorizirati. Če so psihološki instrumenti nekoč izmerili le kognitivne sposobnosti, je zdaj mogoče izmeriti in kvantificirati tudi sposobnost uravnavanja čustev, spretnosti v medosebnih odnosih in komunikacijske spretnosti. Hkrati pa tudi možnosti izboljšanja.
Druga pomembna razlika med konceptoma inteligentnosti in kompetenc je ideja, da je posamezne kompetence, v nasprotju z inteligentnostjo, mogoče kadarkoli izboljšati. Če smo v izbirnem postopku za službo neuspešni, lahko obiščemo tečaj javnega komuniciranja in vodenja projektov, dobimo nove kompetence in se spet prijavimo na razgovor. Če smo na delovnem mestu izkazali spretnost hitrega tipkanja, bodo od nas pričakovali, da bomo to kompetenco v prihodnjem letu še izboljšali. Nikoli nismo tako kompetentni, da ne bi mogli ničesar več izboljšati.
To pa odpre vrata nenehni preverbi. Ne le, da docela vsi vidiki našega življenja postajajo dojemljivi v psiholoških terminih, izmerljivi in primerljivi s fragmenti življenj drugih; postanejo tudi projekt nenehnih izboljšav. Oseben biografski projekt, v katerem nizamo znanja, spretnosti, mehke veščine, neformalna izobraževanja in tečaje. Certifikate in diplome.
Kot je trdil McClelland, lahko vsako kompetenco vsakdo kadarkoli izboljša. V sedemdesetih izumljene kompetence so tako osrednje področje delovanja kadrovskih psihologov in ostalih strokovnjakov, ki tržijo storitve kariernega svetovanja, osebnega razvoja, treniranja mehkih veščin in pimpanja življenjepisov. Ko je psihotehnika izumila posebno psihološko lastnost - kompetenco, s katero je mogoče kvantificirati širok nabor psiholoških kvalitet - od kognitivnih sposobnosti do čustvene stabilnosti - jih primerjalno razvrstiti in nato podvreči treningu, je izumila uporabnost psihološkega treninga na delovnem mestu.
Tehnike psihološkega preizkusa, ki so se izumljale, razvijale in spreminjale v različnih časovno-prostorskih okoljih, niso le izmerile lastnosti, ki so v delavkah in delavcih že obstajale kot večen del njihovega psihičnega ustroja. Te kvalitete so konstruirane. Inteligentnost je postala realno obstoječa šele, ko jo je bilo mogoče opredeliti, jo operacionalizirati in izmeriti. Tako je začel na primer rezultat na testu inteligentnosti odločati o vključenosti in izključenosti iz izobraževalnega sistema ali o vojaškem činu ameriških vojakov.
Tudi komunikacijske in druge kompetence so pričele realno obstajati, ko so postale izmerljive. Ko smo se začeli spraševati po njihovi količini, jih tehtati, dodajati, izgubljati in primerjati. Ko jih je postalo mogoče pridobiti v okviru tečaja in zaradi pomanjkanja kompetentnosti izpasti iz selekcijskega postopka za službo.
Izum koncepta kompetenc, izmerljivosti širokega spektra psiholoških kvalitet in etike osebne odgovornosti za ohranjanje in preseganje lastne kompetentnosti lahko bolje razumemo v kontekstu ekonomskih, družbenih in političnih sprememb s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja. Sprememb, ki so radikalno preoblikovale tako način ustvarjanja profitov kot pogoje dela. Ker beseda teče o psihologiji dela, spremembe v oblikah akumulacije kapitala pustimo ob strani in še pred prvim glasbenim predahom na hitro ošvrknimo spremenjene pogoje dela v neoliberalnem kapitalizmu.
Ulrich Beck je že v drugi polovici prejšnjega stoletja kot tri velike spremembe pri oblikah dela opisal fleksibilizacijo delovnega časa, fleksibilizacijo delovnega prostora in fleksibilizacijo delovnega razmerja. Inkarnacija Beckove teorije je današnji samostojni podjetnik ali s.p.
Ta je pravno-formalno podjetje: z drugimi podjetji - najsi gre za multinacionalko, prikrito delovno razmerje ali drugega samostojnega podjetnika - stopa v poslovni odnos in ne v delovno razmerje. Da lahko na trgu preživi, mora s svojo delovno zmožnostjo razpolagati kot z blagom. Je torej delavec, ki potrebuje odmor, bolniški in porodniški dopust, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, hkrati pa je podjetnik, manager, ki nosi vse breme konkurenčnosti. Z drugimi prekarnimi samozaposlenimi delavci je tako v konkurenčnem in ne tovariškem odnosu. Vsak samostojni podjetnik se s tem, kar se kaže kot pritisk konkurenčnosti in ne zaostreno razredno razmerje, sooča individualno, z naložbo v lasten človeški kapital. In kaj je ob tem lepšega kot spoznanje, da različic kompetenc, ki jih lahko z naložbo vase oplemenitimo, ne bo nikoli zmanjkalo?
To je psihološki material, na katerem se utemeljuje uporabnost današnjih spoznanj psihologije dela, in to je psihološki ustroj, ki ga ta psihologija hkrati soustvarja.
VMESNI KOMAD: Nina Butalovix - Jate
V KADROVSKIH NEBESIH
Pozdravljene, pozdravljeni na valovih 89,3 MHz. Poslušate oddajo Psihoteka, v kateri nadaljujemo sprehod po poteh organizacijske in kadrovske psihologije – ali, bolje rečeno, odstiramo, kako se ta kaže, kadar skrenemo z njenih uhojenih stezic. V tem delu oddaje pretresamo koncept etike na področju psihologije dela in organizacije ter ga skušamo osvetliti s pomočjo ideološkega naboja psihološke vede. Razumeti skušamo, kako nereflektirana produkcija psihološke vednosti omogoča pronicanje ideologije v njeno jedro. Tako tudi konceptualizacijo etike v psihologiji predstavimo v luči ideološkosti vede same.
V današnji oddaji bo k poskusu doumevanja psihološke konceptualizacije etike v luči ideološkosti psihologije prispevala kritična psihologinja, sociologinja kulture in mlada raziskovalka s področja antropologije, Ana Reberc. V svojem magistrskem delu Ideološke predpostavke psihologije je dekonstruirala psihološko znanost - s pomočjo teoretskega aparata kritične psihologije in kritičnih teorij ideologije je preučila ideološke predpostavke psihologije kot znanosti in ideološkega aparata države. V današnji oddaji ideološkost psihologije iščemo predvsem na področju psihologije dela in organizacije. Kot zapiše Reberc v teoretični analizi, skušajo kadrovske psihologinje vplivati na zaposlene z izboljšanjem njihovega počutja, večjim občutkom pripadnosti organizaciji ter usklajevanjem dela in družine; pri tem je njihov cilj povečati učinkovitost v procesu dela, kar se najočitneje približa osnovi ideološkega: delo kadrovskih psihologov mistificira razredne odnose, kapitalistično organizacijo dela ter razmerja med delom in kapitalom. Za začetek prisluhnimo njenim razmislekom o pogojih etičnosti in nevtralnosti kadrovske psihologinje.
Da se lahko podamo v globine etičnosti in ideološkosti kadrovske in organizacijske psihologije, se moramo torej najprej seznaniti z ekonomsko-politično umeščenostjo, ki določa kontekst delovanja kadrovskih strokovnjakinj v profitno usmerjenih organizacijah. V psihologijo in njeno delovanje se namreč vpisuje vladajoča ideologija, ki je v tem zgodovinskem trenutku in območju ideologija neoliberalnega kapitalizma. Mestoma bomo prepredenost psihologije dela in organizacije ponazorile z nekaterimi primeri s portala psihologijadela.com. Portal ureja Oddelek za psihologijo Univerze v Ljubljani, blog prispevke zanj pa prispevajo študentke psihologije. Ideja bloga je tolmačenje znanstvenih spoznanj s področja psihologije dela v jezik prakse. Zaradi poenostavljenosti, izvzetosti iz konteksta, poziva k praktični uporabnosti in hkratni institucionalni priznanosti bloga kot vsebine, ki se ustvarja v okviru študija, se prispevki na portalu psihologijadela.com zdijo primerni za analizo ideološkosti psiholoških vsebin. Preden se potopimo v neoliberalni kapitalizem, pa si privoščimo glasbeni premor.
KOMAD Client - In It for the Money
Dober večer, poslušate oddajo Psihoteka na Radiu Študent. Kot smo obljubili, bomo raziskali neoliberalni kapitalizem ter mesto psihologije dela in možnosti etičnega delovanja znotraj njega. Podjetja, ki delujejo po kapitalističnem produkcijskem načinu, so podrejena zakonu nenehne akumulacije kapitala ter zavezana konkurenčnosti in nenehnemu povečevanju ustvarjene presežne vrednosti. Človeško delo je sicer ključni gradnik, s katerim se v produkcijskem procesu ustvarja presežna vrednost, vendar se v zgodovinskih razmerah, kadar je dolžina delovnega časa zakonsko omejena, okrepi vloga povečevanja presežne vrednosti z razvojem, izumljanjem ter optimiziranjem tehnologije. To lahko za delavke pomeni povečan nadzor in disciplino na delovnem mestu, intenziviranje dela ter razvrednotenje delovne sile.
Delavka je kljub tehničnim inovacijam pomemben gradnik ustvarjanja presežne vrednosti z delom, ki ga vlaga v proces produkcije. Za svoje delo ne prejme plačila v višini ustvarjene vrednosti, temveč zgolj za pokrivanje stroškov reprodukcije delovne sile. Poleg neposrednega plačila od delodajalca se del presežne vrednosti prek davkov porazdeli v brezplačne javne storitve in individualne denarne prejemke. S tem se določen del presežne vrednosti vrne delavkam, vendar pa si presežek prisvajajo lastnice produkcijskih sredstev.
Psihologinja v kapitalistični delovni organizaciji je tako – kot katerakoli delavka v delovnem procesu – člen v verigi ustvarjanja presežne vrednosti. V delovnem procesu ima posebno vlogo, saj je njena naloga v organizaciji upravljanje s ključnimi gradniki v delovnem procesu – delavkami. Da izpolni svoje poslanstvo v tem procesu, se trudi za maksimiranje produktivnosti delavk. Najprej v selekcijskem postopku določi tiste delavke, ki bi potencialno najučinkoviteje zadostile potrebam delovnega mesta, v nadaljevanju pa na različne načine sodeluje pri povečevanju njihove učinkovitosti. Psihologinja je kot zaposlena v kapitalistični delovni organizaciji v malodane neizbežnem položaju nemoči, da bi zadostila etičnim načelom, ki se nagibajo k ohranjanju dobrobiti človeka. V nadaljevanju prisluhnimo Ani Reberc, ki komentira, ali je v obstoječih pogojih družbene organizacije dela etično delovanje psihologinj sploh mogoče.
Nadaljuje Reberc, ki osvetli prepletenost neoliberalne logike s psihologijo.
Poleg tehnoloških inovacij za namene maksimiranja presežne vrednosti pa v delovnem procesu zaznamo tudi družbene inovacije, na primer timsko delo. Na spletišču Psihologija dela se denimo razkrivajo Skrivnosti gradnje učinkovitih timov, pri čemer nas ob koncu prispevka s tem naslovom pozdravi seznam smernic za učinkovito delovanje timov. Gre konkreten primer, ko psihologija dela nastopi v vlogi apologetinje uvedbe neoliberalnih sprememb, ne da bi pri tem preizpraševala njihove funkcije, učinke, namen vzpostavitve in podobno. Z uvajanjem timskega dela se na delavke prenašata avtonomija in odločevalska moč; razredno razmerje, ki je bilo prej med delavstvom in vodstvom jasno razvidno, se preseli v notranjost zaposlenih.
Delavke s tem objektivno prisilo podjetij v nenehno povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti občutijo kot notranjo prisilo v večjo storilnost in učinkovitost. Tako se odgovornost za maksimiranje profita in konkurenčnost podjetja preneseta na delavke same. Ker te nimajo več zunanje instance, ki bi se ji upirale, se psihični razredni boj sprevrže v notranjost in prevesi v nenehno samorefleksijo, delo na sebi, gradnjo kompetenc.
Vloga psihologinje se kaže kot vloga podpornice neoliberalne ideologije. Namesto emancipatornega delovanja za podporo pri razkrivanju družbenih odnosov, v katere je posameznica vpeta, ji sugerira načine, s katerimi lahko oplemeniti svoj človeški kapital in uspešno sodeluje na trgu delovne sile. Psihologinja tako, sicer v dobri veri, opolnomočenje posameznice razume kot nasvete za osebnostno rast, treninge mehkih veščin in podobne aktivnosti za pridobivanje kompetenc, ki so unovčljive na trgu dela. S tem je učinkovit podporni sistem za uresničevanje neoliberalne ideologije. Kako se neoliberalna etika odraža v razumevanju odgovornosti za uspeh na trgu delovne sile, pojasni Reberc.
Psihologija odigra ideološko vlogo tudi pri spodbujanju neoliberalne aktivne politike zaposlovanja, ki odgovornost za brezposelnost premešča s sistemskih procesov na posameznico. Namesto političnega reševanja strukturne nezaposlenosti se fokus premesti v aktivacijo posameznic, da sprejmejo osebno odgovornost za lastno brezposelnost, prestrukturirajo negativne miselne vzorce, aktivno iščejo zaposlitev ter z delom na sebi povečujejo svojo zaposljivost.
Neoliberalizem prinaša tudi vse bolj prožna delovna razmerja. V zadnjih desetletjih lahko zaznamo čedalje večjo fleksibilizacijo dela. Zmanjšuje se delež rednih oblik zaposlitve, povečuje pa število prekarnih oblik delovnega razmerja. Pogodbe za nedoločen čas vse bolj nadomeščajo pogodbe za določen čas. Oblika in višina postajata vse bolj prožni in pogojeni z individualno učinkovitostjo in uspešnostjo. Psihologija dela pri tovrstni fleksibilizaciji poudarja bolj pozitivne vidike za delovne organizacije, denimo zmanjšanje stroškov za delodajalca za pisarniško opremo. Manj se spušča v problematizacijo povečane ranljivosti, tveganja, negotovosti, ki gredo tako rekoč z roko v roki s prekarnimi zaposlitvami.
Poleg tega psihologija del trga dela oziroma njegove neoliberalne spremembe v obliki prožnih prekarnih zaposlitev prikaže kot željo posameznic po fleksibilnih delavnikih - »biti sam svoj šef«, težnjo k divjim menjavam delovnih organizacij zaradi dolgčasa, iskanje izzivov in priložnosti na vedno novih delovnih mestih ali pa kar kot generacijsko posebnost zoomerjev. S tem se specifični družbeno-zgodovinski pogoji v psihologiji zvajajo na psihološko lastnost posameznice, kar kontekstualizira Reberc.
Dober večer. Še vedno je z vami Psihoteka na valovih Radia Študent, v kateri se nam čedalje jasneje razstira pogled na psihologijo dela in organizacije. Pred glasbenim premorom smo skušale pokazati, da neetičnost psihologije izvira iz njene nezmožnosti za refleksijo nekakšnega dualizma, s katerim psihologija deklarativno sicer priznava, da je človekovo psihološko po eni strani del njegovega biološkega ustroja, po drugi pa njegovega družbenega okolja, a v svojih spoznavnih praksah psihološko loči od materialnega in to nedoločeno psihološkost poskuša izmeriti, o njem presojati, ga popravljati.
Psihologija premešča reševanje etičnih vprašanj z refleksije lastnega delovanja in umeščenosti na posamezno psihologinjo, da ta spoštuje etična navodila in deluje v skladu z njimi. Razprava o etiki in prizadevanja za vzpostavitev etične drže psihologinj so v psihologiji močno prisotni. Toda kako je ta etika videti z distance?
Čemu služi takšna konceptualizacija etike, nadalje osvetli Reberc.
Današnjo Psihoteko zaključujemo s premislekom naše sogovornice o načinih in možnostih razkrivanja ideološkosti v psihologiji kot znanosti in o delu psihologinj, da bi premostile neetičnost psihologije. Čeravno slednje ne razumemo kot izraz neetičnega vedenja posameznih psihologinj, pa ima psihologinja kot poosebitev in izvajalka priložnost za refleksijo statusa quo in svojega delovanja. O tem, kako začeti, Ana Reberc.
Po neprehojenih stezicah kadrovske in organizacijske psihologije sta se sprehajali Marja in Katja.
Tehniciral je Borut.
Lektorirala je Višnja.
Brali sta Špela in Pia.
FOTO: Agricultural Collage St Vital Plan Showing Situation of Land Drains (1914) by Manitoba Historical Maps
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
A se da dobit glasbeno opremo od te oddaje? Nek slovenski komad je bil med glasbenim predahom..
Nina Bulatovix - Jate
Komentiraj