Vse. Povsod. Naenkrat.

Recenzija izdelka
31. 5. 2022 - 13.30
 / Kinobar

Guba, lebdeča v neskaljenem in brezbrižnem miru medgalaktičnega spiralnega giba. Skozi paraliziran balet pogleda se oddalji in uobliči v svoj pojem, umetelno upognjen ud pod komolcem. Tam nekje nezamisljivo daleč, pa hkrati na povsem istem kraju in v istem časovnem intervalu vedri sladka igla, ki bo zdaj zdaj predrla tanko kožno opno in steno žile ter izbrizgnila blažen fiks. Valujočo mavrico, na kateri poplesujejo infrardeči škrati in ultravijolični slapovi kozlanja. A tukaj in zdaj bo ta še sekundo in pol trajajoča, skrajno upočasnjena koreografija bliskovito iztegnila roko, podlaket, dlan, prste, členke, prah in žoknila v uč, iz katerega bo poknila pisana plastična ikebana, pljuvajoč blisketajoče se aluminijaste listke. Človek se ne usipa v pepel. Človek izgine v bliskovitem ognjemetu bleščic.

Nekaj takšnega lahko rekonstruira jezik, ki se je pravkar prebil skozi divji ringelšpil, s kakršnim nas goltajo in bljuvajo sekvence filma Vse povsod naenkrat Dana Kwana  in Daniela Scheinerta oziroma Danielsov. Seveda, gre za prosto, skrajno mikro vizijo nekega večplastnega trenutka, v kateri se nešteto momentov spaja v komaj verjetno fugo gibljive slike. A to je le ena plat spektakla. Druga je ravno nasprotna, namreč makro vseobsegajočnost. Vsak hip vsakega prašca v vsakem zakotju sleherne variante vsake od neštetih galaksij v vsaki mapirani in nemapirani različici univerzuma. Vesolje ni eno. Variacije nimajo limite. Prazgodovina, obelisk, vznik človeštva. Zemlja, v kateri se ni moglo razviti življenje. Tišina. Obstoj kot animirane črte. Cirkus, modrina pomaranče. Glamur in beda. Štirinožni koncert za klavir. Kalejdoskop, katerega omnipotentno vrtenje prehiteva svetlobo.

Stop. V vseh možnostih pričujočega prispevka se bomo vendarle probali ustaliti tam, kjer je najprimerneje, in postati filmska recenzija. Zato se moramo v tejle verziji obstoja lepo umiriti in postati dolgočasni, kot se spodobi. Danielsov Vse povsod naenkrat, ki smo si ga ogledali v Kinodvoru - vrti se tudi v nekaterih Cineplexxih - je najbrž najspektakularnejši film tega leta, mika pa nas reči, da kar eden najspektakularnejših sploh. »Ampak kako, si videl vse letošnje filme? Si videl vse filme!? Kolikokrat si sploh šel v kino ...« nas negira kritik v nas. Odgovor na to je preprost, strukturen. Na podlagi videnega sta pač naš čisti um in razsodna moč sklenila, da forma razčefuknjenega spektakla, ki sta mu bila priča na platnu, bolj ali manj ne more biti presežena, ne da bi zdrknila v slabo kvantitativnost ali neduhovit absurd. In to bomo poskušali razložiti.

Matrica sreča multiverzum sreča družinsko dramo sreča absurdno komedijo sreča borilne veščine sreča vizionarstvo sreča poskuse filozofiranja ... No, vse to je nekako vsebovano že v sami Matrici, tj. prvi Matrici, enem od temeljnih filmov svoje in kasnejših generacij. Slednja je jasno kinematografska mojstrovina, ena od najmočnejših kultnih kultur, hkrati pa je presegla filmsko razsežnost in na podlagi specifičnega tehno tuhtanja ambiciozno razpredla mišljenjske mreže ne le možnih prihodnosti, ampak tudi človeške ontologije. Vse to pa skorajda optimalno funkcionira v formi filma, ravno zaradi česar je Matrica huda umetnina. In na tej sledi je naš današnji film.

Če kar takoj povemo vse naenkrat. Vse povsod naenkrat je vrhunski film in mojstrovina svoje generacije; ravno ker najbolj kapira matricovske in multiverzumske fore - ne v smislu filozofskih idej samih, ampak kako se slednje lahko manifestirajo v gibljivi sliki. In v tem smislu tako rekoč nima para - kljub temeljni norčavosti in parodiranju je njihova inkorporacija ne le vredna nasledstva Matrice, temveč ga presegajoč nadaljuje. V svojem obvladovanju in umetelnem žongliranju z možnostmi, ki jih ponuja variabilna neskončnost v neštetih vesoljih, se dvigne nad samo formo visokotehnološkega in naefektiranega filmskega baroka ter povrne k recimo temu umetninski izvornosti.

Te velike besede pomenijo preprosto: vsa virtuoznost na vseh nivojih - slika, zvok, montaža, naratološka večplastnost, polifonija sekvenc,... - ni zgolj razkošna vaja v slogu, temveč se izteka v najelementarnejše, prvorazredne umetnostne efekte. Film je smešen za popizdit, srž njegovega humorja pa je ravno v razumevanju zmožnosti lastne forme in obvladovanju njenih variant. Nekaj podobnega je v horizontu filmskega humorja izvajal Charlie Chaplin ob zori medija. Lahko gremo še dlje, zakaj ne: kljub vsej absurdnosti in nesmiselnosti teorij multiverzuma se Vse povsod naenkrat ne sekira in ne poskuša pametovati - spomnimo se samo druge in tretje Matrice, kako sta spodleteli ravno zato, ker sta tako glupo in dosadno pametovali - temveč jih preprosto vzame za fundament, kot moramo storiti tudi gledalci, ter iz njih naredi jebeni učbenik filmske poetike. Aristotelsko verjetnost, če hočete - ni važno, kaj naj bi dejansko bilo res, ampak kaj bi se lahko zgodilo. In ta temeljna verjetnost je prisotna v malone vsaki sceni.

Če bi res radi malo pošimfali, bi bil očitek enak kot pri skorajda vseh hollywoodskih produktih: da namreč res slabo in prozorno misli, ko se zresni in poskuša zares filozofirati. Naj bo to nihilizem, vera v dobroto, smisel življenja, teoretska fizika, odnosi itn. Malo arogantno oz. heglovsko rečeno, vemo, da je v dveh Heglovih paragrafih več resnice kot v celem opusu Hollywooda. Tako se moramo prebiti skozi multiverzni pekel, od nepreglednih variant vesolja prek dialogov med kamni do ljudi, ki drug drugemu ogabno žrejo prste-hrenovke, samo da bi se lahko mamica in hčerkica na koncu filma pobotali ter da bi videli, kako se imata ata in mama kljub vsemu vendarle rada.

A to v tem univerzumu ni najvažnejše – film je, kot rečeno, globoko samozaveden in v tej zavesti svojih zmožnosti, prednosti in slabosti ter velikopotezni, ambiciozni in veličastni izvedbi svojega univerzuma se pred nas postavi kot eden vrhuncev letošnje ameriške kinematografije. Oziroma, povejmo še v jeziku cinefilskega vesolja: Vse povsod naenkrat je eden tistih filmov, ki ti vrnejo vero v kino. V zadnjih letih sta bila takšna denimo Pobesneli Max in Iztrebljevalec. Ko gledaš v platno pred sabo in se sladkaš z nejevero: »Šit, spet sem pozabil, da je kaj takega še možno.«

*

Foto: Kinodvor

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ker iztrebljevalec?

Verjetno ta zadnji.

Drzna trditev!

barvito in tripi, ampak te družinske drame so meni brez veze. Mama, ki bi rada razumela hčerko in z njo vzpostavila nek odnos in je zato pripravljena veliko naredit. jebeš tradicionalno družino, tudi če je obdana z bleščicami.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.