NATAŠA MUŠEVIČ - DOT: Drevesa

Moderna galerija, 11. 12. 2014 – 4. 1. 2015

Včeraj zvečer se je v Moderni galeriji pripetilo odprtje nove zvočne razstave – instalacije Drevesa, avtorice Nataše Muševič – Dot. Tokratna postavitev je njen drugi samostojni intermedijski projekt po lanskem delu Intervali. Kot ta predhodna postavitev tudi Drevesa učinkuje na premisah sopostavljanja predvsem tehničnih, merilnih in statističnih aspektov znanstvene metode ter na drugi strani intermedijske umetniške galerijske postavitve. Dejansko postavitev vključuje izvore zvoka, estetizirano video dokumentacijo, par analitičnih grafov, občasno preprosto vizualizacijo zvoka ter bolj ali manj lepopisno predstavitev konceptualnih in izvedbenih okoliščin projekta.

Osnova koncepta je tokrat vezana na delo akustičega tehnika, ki opravlja analizo frekvenčnega odziva prostora/sobe. Ta metoda, namenjena optimizaciji akustike prostorov, je v konceptu Dreves prevedena v analogno analizo frekvenčnega odziva fizičnega predmeta – v tem primeru drevesa. Preko vibracijskih zvočnikov je avtorica v drevesu sprožila fizično nihanje osnovnega tona in nato z uporabo kontaktnih mikrofonov posnela frekvenčni odziv mase drevesa - resonačne frekvence, ki jih je sprožil vnos osnovnega tona. Ena od dveh zvočnih komponent postavitve Dreves je zven kot prevod podatkov, pridobljenih iz analize tega spektra. Prevod preko uporabe tehnike digitalne aditivne sinteze zvoka. Dot je logično statično valovanje tako sintetiziranega zvoka oblikovala v mehko dromljo. Izseki osmih sekund zajemanja informacij na vsake pol ure sedmih dni v tednu so povezani v gladek tok, prekinjen le z opomniki vsakega naslednjega dne.

Druga komponenta zvoka izhaja iz ozvočenih posnetkov električnega polja iste lipe, ki jo je Dot izbrala kot predmet svoje raziskave. Kot smo se na Radiu Študent že kdaj lahko naučili, vsak živ organizem proizvaja šibko električno polje, ki ga je seveda mogoče zaznati z merilnimi inštrumenti in naknadno kot vsak električni signal enostavno ojačati in prevesti v slišno zvočno vibracijo, kot jo proizvede membrana zvočnika. Ta druga zvočna komponenta je v postavitvi uporabljena kot nestatični, naključni, poskakujoči element. Slišimo značilni zvok navadnega električnega pokca, katerega tonalne in timbralne lastnosti bi v tem specifičnem primeru najlažje primerjali z zvočno sliko igre pingponga, do neke mere pa ta primera učinkuje celo za ohlapni oris metrike nestalne frekvence udarca.

Tem zvočnim elementom je, kot rečeno, dodano nekaj video in faktične prtljage. Velika projekcija na oddaljeni steni „avditorija“ Moderne galerije prikazuje statično video podobo drevesa – predmeta meritev. Vizualni izseki iz vsakega dne so s prelivanjem povezani v sled posamičnih točk v dnevu neba in drevesa, brez zgodbe, brez „kompozicije“, z edino narativo štetja dni. Postavitev nam, kot rečeno, predstavi še nekaj laičnih opisov metodologije, nekaj „damage“ reporta – izziva postavitve tehnologije v neizprosno „naravno“ okolje, analitični graf frekvenčnega odziva drevesa ter eno preprosto vizualizacijo pokcev njegovih električnih vzgibov. Celotna postavitev tudi deluje, kot se sliši iz neinspiriranega naštevanja – precej razdrobljeno in smiselno nepovezano, oziroma same povezave niso oblikovane v smeri umetne estetske celovitosti, ki bi verjetno lahko najbolje delovala v metričnem, scenoslednem, kompozicijskem smislu, tu pa imamo le redosled, ne scenosled. Zato gre pri Drevesih bolj za zelo poljubno golo dokumentacijo kot za umetniški ali znanstveni projekt.

Mimo precej neosmišljene sinteze merilne „znanstvene“ metodologije in nosilca intermedijske umetniške postavitve, ki je pač vse, kar vidimo, instalacija Drevesa ne ponuja veliko izhodnih točk za razširjeno razumevanje lastnega koncepta. Marsikaj bi lahko rekli o močnih besedah in tezah spremnega besedila. A naj bo le jasno, da v vmesju te intermedijske in interdisciplinarne postavitve ni najti namignjenih, nepredvidljivih odkritij, kot tudi uporaba tehnologije ni tukaj nič pretirano novega, pravzaprav je podobna tehnologija že zelo blizu trženju napravic za ustvarjanje „rastlinske muzike“, kompleksne integracije MIDI protokolov in podobnega.

Nekateri zvočni ali glasbeni projekti, ki nam ob Drevesih pridišijo nazaj v misli, recimo na RŠ-u predstavljeni L-Fields Michaela Primea ali delo snemanja dreves Petra Ablingerja,(…) to so projekti, katerih smotri so veliko jasnejši v svojih denimo ekoloških ali kompozicijskih prilastkih. Razstava Drevesa takih implikacij ne želi ali ne predvidi. Celo tisto, kar bi lahko pričakovali, in kar je na nek način namignjeno, torej določena interpretacija življenjskega cikla ali „tedna v življenju drevesa“, je tu izredno izmuzljivo. Zvočne podlage so detajlirane in blago, tenkočutno raznolike, a niso predstavljene na način, ki bi omogočal smiselne in nove rekontekstualizacije lastnosti in navad naše percepcije življenja, lastnosti, ontologije dreves, niti niso posebej vznemirljivo poslušanje.

Ob teh pomanjkljivostih bi lahko izgubljali še veliko besed, pa vendar je morda bolje uporabiti čisto antropomorfno in antropocentrično romantizacijo, ki jo lahko preberemo na enemu od tekstov z ekranov postavitve: „How does the heartbeat of a tree sound like?“. Nesmisel in mimobežnost tega vprašanja nekako osmislita vse moteče ob instalaciji Drevesa. Ni ne smiselno utemeljeno „znanstveno“ izhodišče, niti več zanimivo pesniško sredstvo. Celo v svetu sodobne galerijske zvočne umetnosti.