GENERACIJA

Oddaja
29. 12. 2014 - 20.00

SSKJ definicja:  generacija generácija  -e ž (á) navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore, rod: naša generacija tega ni mogla razumeti; nova generacija; pesniška generacija; mlajša generacija pisateljev; vzgojiti več generacij učencev; igralec starejše generacije / tri generacije zdravnikov v družini / generacija, ki je doživela vojno vsi ljudje tistega časa // čas, doba približno tridesetih let: eno generacijo kasneje so se razmere spremenile ♦ biol. generacija otroci enih staršev; filialna generacija vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije

 

Še na kratko struktura oddaje:

 

1. Faktografski uvod

2. Povzetek debate Airbeletrine &Razpotji podan v izjavi Katje Perat

3. Debata na Inštitutu Iriu ; tukaj prilagam link originalnega celotnega posnetka, če ima kdo čas in voljo, da ga preposluša :https://mega.co.nz/#!o81SjZaL!GQINUDz81mAxilBrAUBt4k04-zAmcNt21LZPsSpFO94

4. Komentar Tiborja Hrsa Pandurja

5. Zaključek debate

 

Komadi v posnetku: 

The Who – My generation

Grdelički Urnebes - Udri Bruce Lee

Atomsko Sklonište- Ne cvikajo generacijo

Aca Ilič –Ne daj se generacijo

Nina Simone- The times they are changing

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

?

Položaj KP je v literaturi nekaj takega kot položaj BHL-ja v filozofiji. Namreč čista ideologija, ki ji je dan megafon (tudi vsebinsko precej podobno, s tem, da se Levy zaradi svoje bolj razslojene družbe ne more predstavljati kot "sindikalist". Njegov razred ima produkcijska sredstva v rokah, medtem, ko jih KP-jev nima, oba pa bijeta svoj boj s kulturnim premožnenjem).

Ni jasno, zakaj imajo mladi slabe delovne pogoje? Ni res. Kreativne zaposlitve so nekakšen nadomestek za državno službo, ki je onemogočena zaradi krize. V kreativnih zaposlitvah imajo slabe delovne pogoje vsi, tudi prekerci 50+. Največ je mladih kreativcev zato, ker se je industrija v zadnjih desetletjih razmahnila bolj kot se je v prejšnjih. Seveda pa je problem zaposlovanja mladih zelo opazen tudi v zasebnem sektorju, ker je kriza povzročila devastacijo in se obseg storitev in proizvodnje zato ne širi. Ampak to ne pomeni, da imajo prvi in drugi kaj a priori skupnega, razen strukturnega položaja.

Mladi proti starim? Družbena krivica? Družba je v pizdi celota in sistem je krivičen kot tak. Nič se ne bo spremenilo, če ne bo boj zajel vse starostne skupine.

Skratka, primer, kako ne povedati ničesar, ali kako biti kritičen proti plačilu (na državnih proslavah), kako z oksimoroni dati vtis, da nekaj relevantnega poveš in si tako rezerviraš možnosti v prihodnosti, ki pa ne bo prišla, razen, če boš v državnih službah preprosto zamenjal stare z mladimi, od česar pa ostali ne bodo imeli nič. In potem, da se pogovarjaš o "konkretnih stvareh", medtem, ko drugi "filozofirajo." Čeprav bodo verjetno drugi veliko prej dosegli sindikat, ki ga prvi deklarativno ne bodo, kakor govoriš.

Kako vsa ta protislovja zapakirati v nekaj, kar zveni popolnoma logično. Res simpl.

Težek je ta boj, ja, ja.

Res, naporen je ta boj.

* Največ je mladih kreativcev tudi zato (poleg prvega razloga, povezanega z drž. službami), ker se je (kreativna) industrija v zadnjih desetletjih razmahnila bolj kot se je v prejšnjih.

Ali En je rekel: "Leva je ta scena, neumen je ta folk," MS doda: "Res, naporen je ta boj."

Ok, se strinjamo: ne bomo več govorili o generacijah. Kul.

A kreativci so pa razred? Delavski razred, srednji razred? Kako misliti vse te razlike znotraj delavskega razreda?

Generacija nas ne združuje. Fair enough. Nas le navidezno razdružuje. Kaj pa delo? Ne živijo vsi prekerci slabo ... Kaj nas združuje - če rečem po tvojem - v skupnem boju? Da ne vprašam še: zakaj sploh je ta boj? :)

To so pa mal druge vrste vprašanja, ki jih je treba šele odpret.

Če govorimo o neki osnovni strukturi pn-ja, vključno z neolib. modusom, potem smo verjetno itak vsi proletarci (ker smo odvisni od mezdnega dela, vključno z brezposelnimi). In skupni boj zato, ker nas noben drug tip boja ne bo popeljal do preseganja obstoječe devastacije (zaposlitvene krize preprosto ni mogoče rešiti s kadrovskimi rošadami, ker bodo na ta način nekateri ostali nezaposleni, drugi pa bodo izgubili službo, da jo bodo nekateri dobili. Devastacija je pač globja in ima globje vzroke od domnevnega krivičnega delovanja posameznih interesnih/starostnih skupin). Čist zato. Če se gremo boj za ekonomsko-socialne spremembe (k čemur ni noben zavezan), potem se ga pejmo zares.

Samo je tu kleč, ker se vmeša žalostne sorte kulturni boj (kulturni boj je zelo redko drugačen kot žalostne sorte). Srednji razred se definira po življenjskih stilih in kulturnem kapitalu. Kreativci, o katerih govorimo, se pa spet identificirajo s creative lajfstajlom, so pa ti kreativci podmladek tega srednjega razreda. Tko da je vse skp dost jalovo, če se hočemo resen boj (h kateremu, spet, ni nihče zavezan, kar je men čist jasno, ampak jst o njem dost manj govorim kot drugi).

Ja, ne živijo pa vsi prekerci slabo. Recimo Tom Cruise že ne. Pa prekerci staršev, ki so še posebej premožni. Pa meritokratsko najbolj senzibilni.

MS, ti dobesedno nimaš pojma ne kaj se dogaja, ne zakaj se dogaja, ne (kar pač logično sledi) kako se umestiti v dogajanje. Neprenehoma histeriziraš čez Katjo, ker ti v teh tvojih fantazmah grozi, da bo zasedla funkcijo, za katero se ti zdi, da si jo zaslužiš sam. Zakaj že? Če meritokracija ne šteje, če kanoniziranje ne šteje, če ne šteje kritik, ne akademik, ne bralec, ja kdo pa potem šteje? Veliki MS? Zakaj že? What have you got to show for it, razen en kup borderline žaljivih komentarjev?
Čista ideologija z megafonom, mislim, bog pomagaj. Ja, če si načaraš megafon in ga položiš ob svoje uho vedno ko ležeš spat, in si na drugo stran načaraš njene sočne ustnice, se ti bo res vedno tako zdelo. Ampak daj malo pomisli, preden svoje predsanjske erotične fantazije mešaš s teorijo družbe.

Kar se dogaja ni razredni boj. Kar se dogaja je sistematično razsuvanje vseh strukturnih mest, kjer bi se ideologija skupin sploh lahko reproducirala. In to se ne dogaja zaradi pritiska ponižanih in razžaljenih, ampak zaradi pritiska strojne singularnosti. Morda se ti zdi, da je to pritisk kapitala – debelih pujsov v poslovnih oblekah – ampak ni. Vsi smo na istem, nihče nima pojma. Logično je, da se bodo strukturna mesta na pritisk odzvala z ideološkim krčem, ampak počasi nam mora postati vsem jasno, da v tej igri ne bo zmagovalcev-hegemonov, človeških morda sploh nikoli več.

In ko ti dan za dnem, kos za kosom, vedno hitreje, razpada globoko tkivo naroda, se najde nek MS, ki se je odločil, da morajo preživeti tudi tisti literarni ustvarjalci, ki niso hipsterji, in bo to sebi zagotovil tako, da bo brez občutka udrihal po vsem, kar se mu zdi, da ga ogroža – in s tem, oh the irony, dal še en glas anomiji, razkroju in končnemu propadu vsega, kar tu imamo.

Jebiga Muanis, če hočeš pomagat komurkoli poleg sebe, bo treba začet kaj poštenega ustvarjat. Glede na tvojo prosojnost bi ti morda predlagal Rogaško Slatino, ampak še vedno računam, da boš glede na zavidljivo mentalno mašino uspel kdaj napisat tudi kaj konstruktivnega.

Because all this useless hate is getting really old, really fast. Tibor je edini, ki je kaj pametnega povedal – vsi smo kapitalisti, vsi imamo produkcijska sredstva, vsi lahko ustvarjamo. Če pa hočemo, da bo imelo naše ustvarjanje monetarno vrednost, bomo morda morali zanj začeti zahtevati pošteno plačilo. Če misliš, da bomo to dosegli s tem, da bruhamo drug po drugemu, you've got another thing coming. To bomo dosegli izključno tako, da bomo ustvarjali dobro in vredno in da bo folk to hotel brat. Pa ne govorim o ljubičih, krimičih in bestsellerjih, govorim o izmojstritvi svojih sposobnosti in spoštovanju svojih občinstev. Ker če noben ne bo jebal tega, kar počnemo, nam nič ne pomaga in nas itak nihče ne rabi. Pa če se potem vsi pobijemo med sabo.

(željno pričakujem tvojih pet odgovorov, na katere se bom morda odzval prihodnje leto, uspešno 2015!)

Js sem pa mislu najprej, da KP pomeni Komunistička Partija ...

Pol sem pa tole prebral: "The real marxist must not be a good marxist. His function is to put orthodoxy and codified certainties into crisis. His duty is to break the rules." (-Pier Paolo Pasolini, 1975)

JBF, to je pa res klasično poceni osebno psihologiziranje, ki nastopi po "ideološkem" mrku, tipično za zmedene liberalce, ki ne premorejo drugačnega aparata. Mislim, da si sam zmožen česa več. In, če stopim na to stopničko, mislim, da imaš težave s pozicioniranjem sam in to, kar te muči, projiciraš predelano v enostavnih psiholoških formulah name. Imaš pa po mojem tudi določene probleme s "slovensko strukturo", ki ji je psihologiziranje in ad hominem denunciacija nekaj bližjega kot javna artikulacija kritičnih stališč. Kot pisatelj, in to priznan, še posebej. Pa mislim, da si tudi malo jezen zaradi mojega (zate) nezadovoljivega odziva na Šalamunovo smrt. Me ne moti ad hominem, ampak naj bo res dober. Upam, da je to dovolj o mojih seksualnih fantazijah. O zadevah lahko kdaj ob kakšni drugačni priložnosti. Če je kaj moja nočna mora, je to, da bi zasedal kakšno strukturno mesto v tem degradiranem polju, če ne zaradi drugega, ker je to uničujoče za psiho posameznika in njegov mentalni razvoj. Res imam malo večje ambicije, priznam.

Govoril sem o poziciji KP, ki pač izraža ideologijo v zelo čisti obliki. Kako preseči maso protislovij, ki jih konkretno omenjam, na notranje menda koherenten način. In če katera pozicija to počne in najbolj glasno, je to pozicija KP. Verjetno kriteriju biti "zelo izpostavljen" ustreza biti prisoten čisto povsod. A ne?

Noben ne govori o debelih pujsih (debeli so, btw, bolj revni, zaradi slabe prehrane, kot verjetno veš), saj nismo idioti. Saj je ena ključnih Marxovih poant ta, da je kapital subjekt, v katerega primežu je kapitalist, kolikor hoče biti kapitalist.

Razredni boj se seveda dogaja ves čas. Med kapitalističnim razredom in med delavci v najbolj osnovni pojavni obliki. Ni moj problem, če ga razumeš v vulgarnem smislu, in ga potem projiciraš name ... Kompleksnost razrednega boja je ravno nekaj, o čemer se je debatiralo na tej okrogli mizi. Da proletariat ne ustvari nujno (oz. je večinoma ne) poenotene zavesti, da se dogaja razslojevanje tudi znotraj njega in da nima nujno univerzalne perspektive.

"Globoko tkivo naroda?" Prosim te, človek, o čem govoriš. Kaj je to globoko tkivo naroda? Nočem prehitro govoriti o nekih pojavih, ampak res se mi zdi, da se določena pisateljska scena preko lastne globoke tradicije (oslinjenih osamosvojitvenih pesnikov, recimo) počasi nagiba k neke vrste "fašizmu" (pa res nisem paranoičen zaradi svoje nacionalnosti, če boš po neki avtocesti osebne psihologije to sklepal). Eni pričakujejo velikega odrešitelja, ki bo nacionalno kulturo opral vsega dreka, nastopajo na državnih proslavah enotnosti, ti pišeš o globokem tkivu naroda. Ustavi konje, model.

Arbitrarna moč preko meritokracije, akademije, kritištva itd. verjetno ni nekaj, kar bi si želeli, mar ne? Zdaj, ne bi bil pokroviteljski in te napoteval na študije in konceptualne aparate, ki obravnavajo sprego akademije, kritištva in meritokracije specifično v našem literarnem polju ali pa značaja in funkcije meščanskih akademskih veščin. Samo, prosim, brez hitenja in z občutkom, katerega pomanjkanje mi očitaš.

Ne bruham pa po nikomer. Če ti je kritika bruhanje, potem boš po mojem bolj učinkovito izvajal svojo "komunikacijo" po zasebnih kanalih, kot je to v teh krajih v navadi. Drugače namesto takšnih izbruhov pričakujem konkretne komentarje na podano vsebino v posnetku (in ne samo tega, da razredni boj ne poteka).

In ja, dejansko drži (dam roko v ogenj), da bomo kaj dosegli z diferenciranjem področja govora (kar je bil tudi zaključek debate, ki ni bil vsiljen z moje strani, ampak smo do njega prišli nekako skupaj). Delaj, kar ti paše, mora se pa prostor odprt za diferenciacijo. In se odpira, in se bo. Če se ti pa tresejo hlače zaradi strahu pred mitom, ki bi ga lahko iz sebe oblikoval, v sedanjih razmerah, sem pa samo vesel.

Tudi tebi srečno v 2015.

Še peti komentar ...

"Če pa hočemo, da bo imelo naše ustvarjanje monetarno vrednost, bomo morda morali zanj začeti zahtevati pošteno plačilo."

To pa itak. Dela se na tem, upam, da boš pristopil. Kmalu kaj več.

»Ob teh krizah izbruhne družbena epidemija, ki je bila prejšnjim dobam povsem neznana in bi se jim zdela popolnoma brezupna - epidemija hiperprodukcije. Družba je v tem trenutku prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta lakota in splošna uničevalna vojska pogoltnila vsa življenjska sredstva, industrija in trgovina se zdita uničeni. Zakaj? Zato, ker je družba nenadoma preveč civilizirana, ker ima preveč življenjskih sredstev in industrije ter preveč trgovine.« (Marx, Engels: Kom. Manifest).

Eto ti sukub na književnoj levici!

No, če je to dojeto kot "sukob" (kar je pač poskus igre mačke z mišjo), v tem ne nameravam več sodelovati, niti biti več vljuden. Ne bom zniževal nivoja diskurza in ustvarjal povprečja mnenj. In bom res prestopil to mejo žaljivosti ter povedal, da obstaja določena raven debilizma, po katerem človek spozna, da je nepopravljiv, sicer ne bi bil debilizem. Sploh ni več posebne potrebe po tem v trenutku, ko se vzpostavljajo druge platforme, ki niso odvisne od občinstev, ki so obenem akademija, ki so obenem kritika (t.j. nekaj deset ljudi, ki so sorodstveno in "prijateljsko" povezani), o katerih je govora zgoraj. In ko parakapitalistični književni trgovci kmalu ne bodo več imeli denarja niti hegemona pri deljenju drobcev projektnega denarja raznim podmladkom, ki so dovolj neumni, da to stanje dojemajo kot kulturno avtonomijo. Naj samo povem, da sem se v ta sranja spuščal izključno zato, ker mi je nesreča naklonila zanimanje za književno delo, in ker so pogoji za kvaliteto takšnega dela v Sloveniji neznosni (zaradi ideološke plitvosti, odsotnosti talenta in razmišljanja, ki odriva vse, kar bi se lahko vrednega pojavijo). V ta sranja se drugi, kljub ocenam, podobnim tistim, ki jih sam podajam, ne spuščajo, ker se jim ponižujoče za rastno raven misli in diskurza. Tako da je vsak govor o občinstvu, ki je obenem akademija, ki je obenem kritika, navadna manipulacija ali spet, pristno nerazumevanje situacije. Moram priznati, da na sploh nisem nikjer, ampak res nikjer, srečal toliko nezmožnosti za mišljenje, toliko neizobraženosti in toliko plitvosti.

Tako, da se odpovedujem poskusom komunikacije, ki je niti nihče ne potrebuje več. Dela se naprej, dela se dobro.

"Not just those who envy and hate us
Limit and oppress us; those who love us
Limit us no less.
May the Gods grant me, stripped of all
Affections, the cold freedom of the heights
Of nothingness. Wanting little,
A man has everything. Wanting nothing,
He’s free. Not having and not desiring,
He’s equal, though man, to the Gods."

(heteronim F. Pessoa)

JBF - kaj privzemaš kot ''produkcijska sredstva'' literarnega ustvarjanja? (Predvidevam, da si meril na literarno, ne kakšno drugo ustvarjanje ... ) Je to govorica? Pisava? Samo to? Kaj pa recimo psihična pripravljenost pišočega? Čas za študij? In bolj banalno - računalnik, primeren prostor? V nobenem primeru, tudi če produkcijska sredstva zamejiš na pisavo/govorico, ne moreš trdit, da ''smo vsi kapitalisti, ki imamo produkcijska sredstva'' - nenazadnje na ''kvaliteto'' produkcijskih sredstev vpliva vsaj še psiho-fizična pripravljenost pišočega. Ustvarjanje marsikomu postaja privilegij. Oseba A, ki živi s starši, v sobici, kjer se je naučila masturbirat ali pa v ločenem nadstropju, ki so ga starši uredili le zanjo in za svoje preživetje ne rabi storit ničesar je v neskončno boljši poziciji (ima ''več'' produkcijskih sredstev) kot denimo (diametralno nasprotno) oseba B, ki ne more živet s starši, je nihče ne (z)more financirat in se je - recimo - primorana zaposlit v proizvodnji. In to zagotovo je problem. Ni treba govorit o razrednem boju (čeprav verjamem, da nihče ni meril natanko na razredni boj v Angliji 19. stoletja ... ), ampak enakih možnosti nimajo vsi ustvarjalci.

In zahteva po višjem plačilu? Slovenske založbe so financirane od JAK, honorarji. Na JAK se naslanjajo in so na trgu relativno nekonkurenčne. Da bi se na zahtevo (smiselno) povišal honorar na recimo 12.000€ neto na izdajo do 1000 izvodov je utopično. Tudi če bi se, je druga ovira število izdanih del. Nujno bi bilo - če bi hotel avtor ohranjat povprečno mesečno plačo - da izdaja enkrat letno, kar je - ponovno utopično oziroma bi pomenilo dvoje: nujno prestrukturiranje književnega trga, kjer se bi produkcija krčila za cca. 90%, hkrati pa bi imeli malo število avtorjev, ki bi morali pacat svoje tekste in jih dokončevat v manj kot letu dni ... Če bi hotel avtor izdajat na dve leti, bi moral biti honorar seveda še 2x višji ... ustvarila bi se totalna literarna elita, pet-šest avtorjev, ki bi lahko realno živeli od svojega dela. Bog daj, da bi bilo to šest najbolj sposobnih, ampak ne vem, kdo bi dejansko odločal o tem (in kdo bi o tem sploh želel odločat).

Na slovenskem knjižnem trgu je definitivno problem predvsem hiperprodukcija, imamo odločno preveč izdanih del, potrebovali bi prestrukturiranje, ampak kakšno? Z omejevanjem izdaj? Z onemogočanjem nestrokovnih založb? (Založb, kjer ni nihče od urednikov ustrezno izobražen?) Z omejevanjem izdaj prevodnega šunda? Če imamo (relativno) prosti trg, to pomeni cenzuriranje. Hkrati pa hiperprodukcija sama na sebi pomeni, da marsikak tekst ostaja sam sebi namen in spregledan.

Za koga pa ti pišeš? 850 izposoj je - kljub vsemu - relativno malo. Povprečen bralec te ne bere. Povprečen slovenski bralec bere nelektorirane zgodovinske romance, ne kvalitetne literature. V vsakem primeru pišeš za manjšino ... in v tem smislu je hitro mogoče reč, da ''nas nihče ne rabi''.

Naivno je pričakovat, da bodo kvalitetna dela nujno pomenila spodoben honorar, ker je višina honorarjev totalno sistemska zadeva. Ampak seveda, lahko pa rečemo, da če se izmojstriš in pišeš genialne tekste, uspeš v tujini etc., boš vsekakor dobro živel (ti, on, ona, jaz ... kakorkoli, posameznik pač). Seveda pa to ne reši sistemskega problema honoriranja slovenskih avtorjev.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness