Nova anekdotičnost

Recenzija izdelka
9. 11. 2016 - 13.00

Kolarjev knjižni prvenec – pomenonosnega, a stilsko nekoliko okornega imena – v nekaterih potezah precej spominja na tok sodobne slovenske (in še kakšne) proze, ki v ospredje postavlja anekdotičnost in tako imenovanega malega človeka. Mali človek je tam takšen pogosto tudi zaradi visokega gledišča, s katerega ga opazuje pisatelj. Čeprav je zgodba malega človeka deklarativno na strani demistifikacije pisatelja, pa ga dejansko mistificira. Pisati o malem človeku pogosto pomeni simbolni vzpon pisatelja, ne glede na njegovo siceršnje razredno ali drugo ozadje.

Vendar se zdi Kolarjev protagonist majhen v nekem drugem smislu: majhen je, ker je njegova perspektiva manjšinska. Namreč, če je mali človek v omenjenem toku zaznamovan s patologijo nevroze, Kolarjev trpi za psihozo. Že s tem se jasno zariše demarkacijska črta med njegovo perspektivo in normalizirano perspektivo, saj je psihoza izrazito asocialna patologija, medtem ko je nevroza patologija socializiranosti.

Obenem se razlike zarisuje tudi v sami anekdotičnosti. Če se v prvem primeru anekdote sestavljajo v določeno pripoved, ki med drugim utrjuje mistificirani položaj pisatelja, v »Glasu noči« anekdota ne vodi v zaključeno celoto pripovedi, ampak ukinja vsako pripoved. Sčasoma se te patologije začnejo, seveda prvoosebno, izpisovati v psihotičnem tipu govorice, če ta tip definiramo skozi njegovo samonanašalnost. Vendar to ni govorica vizij, polomljene sintakse in podobnega, temveč strokovni diskurz, namreč diskurz babištva.

Znajdemo se sredi navideznega drsenja označevalcev. V resnici označevalci – po vsej verjetnosti – ne drsijo, v resnici skozi vso svojo strokovnost (ki jo lahko preverimo pri piscu romana, kar odpira poseben tip vprašanj) ta diskurz prinaša točno določene reference. Opisuje natančno določene dele telesa, medicinske posege, telesne procese in tako naprej. Ravno s prijemom strokovnosti protagonist nastavi bralki/bralcu ogledalo. Z uporabo najbolj legitimnega, skoraj svetega diskurza sodobne civilizacije, ki ostaja laiku nedostopen, ga vrže v položaj (ne v kliničnem smislu), v katerem ga prepusti nekakšnemu toboganskemu drsenju, v katerem njegova vsakdanja govorica postane sredstvo izključitve. Njegove izključitve iz zgodbe, ki ji ne more slediti.

A vendarle – ne pričakujte neberljive knjige, nekakšne pošasti, kakršne se bodo ustrašile strokovne komisije in slovenski kolumnisti. Vse omenjeno je v kratki roman vpisano z lahkotnostjo in humorjem in sploh ne bode toliko v oči. Déli, polni strokovnega diskurza, lahko poleg nedomačnosti sprožijo tudi nekakšen smeh, saj je med njimi mogoče zaznati nerodo, ki s temi besedami operira. Protagonist je v svoji nebogljenosti, v svoji majhnosti, lahko tudi zelo simpatičen, in če ne dovoljuje vzvišenega pogleda pisatelja, lahko ustvari vzvišeni pogled bralca na takega malega človeka.

Gre torej za kratki roman, ki postavlja poseben izziv. Vendar pa ta izziv ni nujno očiten. Površen bralec, takšna pa je večina, še posebej tako imenovanih strokovnih, ga bo spregledal. Odpre se vprašanje, na čigav račun gre šala. Roman je odprt izziv, ki kliče po izzivalnem bralcu, vendar bo pri utrujenem in limitiranem receptivnem stroju ta izziv težko sprejet. Zdi se, da gre za delo, ki je dovolj odprto, da ga sooblikujejo interpretacije, vendar teh interpretacij za zdaj še ni dosti. Tako »Glas noči« pred mano stoji kot izrazito ambivalenten literarni fenomen, pravzaprav še ne dovršên.

Vendar ta odprtost in neodgovorjeni izziv še ne pomenita, da interpretacij ne bo, le njihovo diferenciranost bi težko pričakoval. Kot tekst, ki lahko bralca hitro zapelje v užitek, v samozadovoljstvo, vsekakor lahko pritegne tudi širšo publiko. Na tem mestu ga bom poskusil obravnavati še izven njegove forme, na ravni senzibilno prikazanega toka življenja psihotičnega protagonista. Kadriranje epizod iz njegovega življenja, ki se lahko na prvi pogled zdi pretirano raztrgano, ustreza pripovedim o življenju psihotikov, ki jih lahko slišimo iz njihovih lastnih ust. Nedovršenost, ki zeva iz mesta, na katerem pri nevrotikih vidimo prihodnost, vase srka vse tekoče dogajanje in na svoj način preigrava razmerja med sedanjostjo in preteklostjo. Posamezne življenjske epizode so kot karte, ki jih je mogoče premešati, med njimi pa izginja vzročnost. To izginjanje pomeni, da se brišejo druge epizode, ki naj bi povezovale, če bi bile v spominu ohranjene. To pa je tesno povezano z novo obliko anekdotičnosti, ki sem jo opisoval, in tako z obliko romana v celoti.

Tukaj, na ravni vsebine, prihodnost življenja psihotika – morda je ta prihodnost grlo, iz katerega prihaja glas noči - privzame podobno vlogo, kot jo strukturirana odprtost zavzame na ravni romaneskne forme. Lahko bi torej rekli, da gre za posebno ujemanje oblike in vsebine. Tu se pokaže nova plat že tako večplastnega teksta, ki je v kontrastu z njegovo dolžino – a to ni nič presenetljivega. Ravno kratka besedila, kadar uspejo, zmorejo svojo zgoščenost izpisati v notranjo diferenciranost. Vrh te logike verjetno predstavlja forma pesmi.

Tako me ima, da bi, ko zaključujem to kritiko, »Glas noči« prebral znova; tako zaradi njegove zabavnosti in ganljivosti kot tudi zaradi tistega, kar oboje postavlja pod vprašaj. Zdaj ko berem še spremno besedilo Andreja Tomažina, ki ga predtem zaradi morebitnega vpliva nase nisem želel, pa se mi zdi, da bi lahko svojo tezo o manku interpretacije tudi spremenil; kolikor Tomažin izrecneje in intenzivneje obravnava tudi nekatere zadeve, ki so v mojem tekstu zgolj nakazane, lahko rečem, da se je en bralski pol že oblikoval. Glede na to, da nekateri indici kažejo, da drugi že obstaja, lahko z zanimanjem čakam še njegovo artikulacijo – a spet, če se ima zgoditi.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

če ti uspe v naslednji recenziji ne uporabiti besed diskurz in označevalec, častim petkovo popoldansko zapijanje.

> zadnje tri recenzije
> Umetnost branja, 3. 10.
> število pojavitev izraza 'diskurz': 0, število pojavitev izraza 'označevalec':0
> Odkrivanje nedomačnosti, 22. 8.
> število pojavitev izraza 'diskurz': 0, število pojavitev izraza 'označevalec': 0
> Ranjeni z burekom, 22. 6.
> število pojavitev izraza 'diskurz': 0, število pojavitev izraza 'označevalec': 0

Hmm ...

> si komentator
> ne znaš tekoče brati
> si triggered ob besedah 'diskurz' in 'označevalec'
> ne veš kaj pomenita
> tvoj svetovni nazor je sestavljen iz nekaj fraz
> 'politična koraktnost', 'triggered', 'islam ni rasa'
> neprestano si triggered
> lajaš na vse, kar ni sestavljeno iz tvojih fraz
> iskreno verjameš, da te nekdo cenzurira

White Njiva.

Čaki, a nis Muanis ti urednik pri založbi, katere knjigo tu recenziraš? Kako pa gre to skupaj? (Razen incestuozno.) Zgleda, da tle ne drsijo samo označevalci.

Zaradi incestnega razmerja - "kritik" je namreč urednik pri založbi Litera, katere knjigo kritizira - je kritika kompromitirana in izgubi vso merodajnost, zato jo je mogoče brati le še kot PR.

V pravilih komentiranja beremo, da je "V komentarjih . . . prepovedano vsako (tako eksplicitno kot implicitno) oglaševanje", zanimivo pa je sama objava oglaševanje knjige, zamaskirano v kritiko.
Po precej splošnem etičnem kodeksu bi moral RŠ vsaj umakniti prispevek.

a nekdo tič nos t

Nisem v delovnem razmerju z založbo litera, to leto sem delno urejal humanistično zbirko in eno knjigo poezije. Sem pa pri njej poleg uredniškega dela izdal tudi svojo knjigo in imam v mislih tudi kakšna nadaljna priložnostna sodelovanja.

Ampak moja kritika ni incestuozna le s tega vidika. Je tudi z vidika, da je Kazimir moj priatelj, prav tako pa tudi Andrej, ki je napisal knjigo.

Mislim, da je oboje v skladu z navadami našega in nekaterih drugih literarnih polj. Osebno nisem nikoli očital incestuoznosti (kolikor se lahko spomnim) in se mi v incestuoznosti ne zdi nič spornega; očital sem le klikaštvo, klientelizem in podobno. Če se lahko jaz in Kazimir ali jaz in Andrej jutri razidemo in za nami ne ostane nobena institucionalna mreža, pri klikah ni tako; tudi, če se sprejo, se morajo zaradi preživetja podpirati. To je zaprtost. Jaz nisem imel nobenega vpliva na urejanje Kazimirjeve knjige, prekarno sodelovanje - tudi če uredniško pri drugi zbirki - vseh z vsemi pa je osnovno pravilo majhnega polja.

Kot je nekoč dejal znani srbski pesnik, mi je v čast, da imam priložnost pisati o delih svojih prijateljev in prispevati k našemu skupnemu razvoju in refleksiji.

Kdor vidi v kritiki PR, naj kritike ne upošteva, in ga v njej verjetno vidi v naprej. Nihče nikogar ne sili, da upošteva mojo kritiko. Kdor je resno prebral tekst, bo videl, da je kritika do knjige mestoma tudi v resnici kritična in da je obravnava knjige večplastna. Poleg tega sem si javno že zastavil pot, da bom pisal pretežno kritike o knjigah, iz katerih lahko potegnem nekaj pozitivnega. Kdor vidi v prvem PR, bo videl PR tudi v drugih kritikah. A tudi ostalih kritik ga nihče ne sili brati.

"pa tudi Andrej, ki je napisal knjigo."

namreč spremno besedo

Tipični primitivni komentarji butalske kvaliintelektualne zalege. Kot da tvoj ata pa mama nista bila v tesnem krvnem sorodstvu, my dear FACTS 3 IN IMPERATIV 1 )))))))

ja ta lekcija iz časti je vendarle kar nečastna, ni vedno čast pisanje o prijateljevih dosežkih, vprašljiva čast čast je recenzija,ki je tolikokrat skregana s sabo in tretja čast , ki je smrdeča nečast je, da se časti usmradenost majhnega fevda kjer so vsi vse: kritiki ,avtorji prevajalci... ne strinjam se , da majhnost legitimira spančkanje in miselni zapečkanje, daj dam je zagotovo propadla zadeva, skratka kvazintelektualna zalega se pravzaprav zrcali /ass/ in nenehno časti sebe...nespodobno in brezbožno hkrati
čast mrtvim

Koga je pa podpiral Matija Čop? In ali so v slovenski literarni zgodovini obstajali literarni krogi, katerih člani so se med seboj podpirali? Najbrž ste vsi toliko načitani, da vam jih ni potrebno naštevati. Menim, da je ta napad na Muanisa ne le pod pasom, pač pa rezultat neke vse splošne generacijske nastrojenosti proti vsemu, kar se pač v nekem trenutku ponudi. Program založbe Litera ni odvisen od tega, kdo bo napisal kako recenzijo za naše knjige, pač pa je zastavljen mnogo širše. Litera je obstajala 15 let pred pojavom Muanisa in Kolarja in še koga. In bo še obstajala. Sem pa vesel, da imam priložnost delat s tako talentiranima osebama, ki delujeta, se podpisujeta pod svoje delo z imeni in priimki in za svojim delom stojita.

pravila igre so anonimnost komentatorjev in imena priimki avtorjev/psevdonimi niso nekaj apriori slabega/ , resnica pa ni nikoli črno bela, tudi vaši argumenti so in še bolj niso, udarci pod pas so vsaj meni tuji, poglejte si sinanovičev odgovor maglevu pa boste videli kaj je udarec pod pas, založbe ni nihče niti omenil...

Še moj odgovor, ker sem jaz objavil ta tekst. Pozicija avtorja je sporna, se strinjam. Tudi ni pogosta praksa, da bi nekdo, ki je urednik pri založbi (mimogrede, kolikor vem, Muanis ni urednik te dotične zbirke), recenzira njeno knjigo. Temu bi se veljalo izogniti, ampak se v našem kontekstu to pač ne da, razen če potem molčimo in so učinki bistveno slabši. Meni so najbolj pomembni učinki na sceno, ki jih lahko ima nek tekst: kaj pa če je Kolar odličen pisec in kot neuveljavljen ima možnost samo pri RŠu, ampak ker je vedno tu zraven nepotizem, se o njem potem sploh ne piše? Tovrstne kritike pa pač ustvarjajo prisotnost avtorja in so precej pomembne, empiričnih primerov ni težko najti. Zato jaz zagovarjam takšen "nepotizem"/"klientelizem", ker to vsebinsko gledano nikakor ni. Te očitke bi priznal samo, če bi kdo dokazal iz same recenzije, iz njene vsebine, da je PR ali oglaševanje. Noben komentar se ni obregnil ob samo vsebino teksta.

Nazadnje: vsega tega tudi ne skrivamo, smo pa verjetno premalo naredili, da bi bilo to povsem transparentno...

Literarni krogi so vselej obstajali in še bodo. Ni sporno, če se člani krogov, ali pač prijatelji med seboj podpirajo, sporno je, če ne vidijo nič drugega kot svoje prijatelje. Muanis pa vidi mnogo drugega kot svojega prijatelja Kolarja. Tu se pojavi vaš problem širine. Kje ste pa bili, ko je Muanis problematiziral zadevo Flisar, ki je pri Literi izdal dve knjigi? In kje ste bili, ko sem sam podpisal peticijo za Flisarjev odstop in si s tem onemogočil, da bi omenjeni še kadarkoli izdal pri Literi? Ponavljam, torej, da ste v tem primeru Muanisa napadli neupravičeno.

Menim da je 'argumentiranje' g. Uršiča še kar lep primer logične napake Ad populum. Hkrati smo vsi zelo občutljivi ko se klientelizem, korupcija in ostali negativni družbeni pojavi dogajajo na primer v gospodarstvu, nekako tolerantni, oziroma vse pogosteje celo javno afirmativni (kot v tem primeru) pa so nekateri do tovrstnih praks, ko se pojavljajo v širšem polju kulture (in seveda, ko se to tiče njih in ne nekoga drugega - takrat gre za klientelizem).

Ker je RŠ zavezan v pravilih komentiranja k argumentirani razpravi, mogoče ne bi škodovalo, da se zraven k pravilom prilepi tovrsten dokument:

http://www2.arnes.si/~vstrah/dokumenti/logika/logika2010_vaja3.pdf

Kar se tiče klientelizma in korupcije je dobro prebrati vsaj kakšne osnovne podatke na wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Korupcija), sicer pa je strokovna literatura na to temo zelo obsežna.

Res je, in jaz sem bil tisti, ki je v zadnjem obdobju verjetno "prelil največ  črnila" o klientelizmu v "širšem polju kulture".

V tem primeru klientelizma ni bilo, tudi po definicijah, ki jih podajate v povezavi. Ravno tako se ne strinjam z urednikom Mendiževcem, da je bil tu prisoten klientelizem. 

Obenem mislim, da vaš prispevek vsebuje znatno več slabih sklepanj kot komentarja Uršiča (navajam samo najbolj očitno, ad hominem, glej točko 2, spodaj). Pravzaprav v njegovih komentarjih ni ad populum argumentacije, menim, da pravazprav ta očitek prinaša napako v sklepanu. A ker nisem več v prvem letniku študija filozofije, tega na tem mestu ne nameravam razvijati.

1) Če se vam zdi, da je v tekstu prisoten klientelizem, vas prosim, da me prijavite ustrezni instituciji. Z veseljem se bom odzval povabilu na zaslišanje.

2) Če ne želite po pravni poti, lahko odgovorite na tisti del komentarja od Mendiževca, ki govori o kriterijih za PR.

3) V nasprotnem primeru pa vam lahko seveda priporočim, da teksta ne upoštevate kot relevantno kritiko, in se s tem nehate ukvarjati z njim.

Menim, da so to edine tri možnosti, ki vam preostanejo. Če ne boste upoštevali nobene od njih, boste po kriterijih internetnega komentiranja, ki jih tukaj ne nameravam navajati, stopili v kategorijo trolla, in boste po mojem razumevanju pravilnika Radia Študent, na katerega se referirate, zelo blizu kršitvi enemu od njegovih pravil: "2. Prepovedani so napadi na osebe, institucije in tekste, če so ti neutemeljeni ali nepovezani z obravnavano temo."

Ker se s tem izčrpajo tudi moje možnosti za razpravo, na tem mestu zaključujem svoje sodelovanje v njej.

Lep dan še naprej

 

 

mislim da je sinanovičevo pisanje o prijateljevem delu, polno skreganosti s sabo in slabo napisano, je nedorečeno v slogu: da- ne- ah da.In kaj zdaj, bo orlando besnel z poučevanjem in se bo trpeča žrtev sinanovič šel preroka - ni mohamed vsak ta je baje eden in edini.... ja predvsem sm zaključi "modro" /kjer se ni zgodilo/" kar se ima zgoditi"

LOL

11 - ti si polpismen norček, ki cele dni visi na spletni strani, zaradi neizpolnjene ambicije ali pa bolestne zamere. Nisi sposoben napisat dveh koherentnih stavkov, imaš določene simptome in bolj kot sojenje kakršnihkoli tekstov bi ti v tem hipu ustrezala dobra terapija. Tisto, kar je mogoče razbrati iz tvojih komentarjev, pa so obča mesta, za katera živiš v iluziji, da so tvoj izvirni doprinos k čemurkoli. 

No, pa sem spet zapadel v drekasti mlinček. 

Kot sem rekel, kolega odgovorni urednik, na to se ni bilo treba odzivati že na začetku.

 

ja, ms nič ni z mano tako kot se ti dozdeva, svoje blodnje pa si opisal dobro, res zadel si v svoj lastni drekasti mlinček poln napuha, z njim trosiš naokrog žaljivke, ko ti ne rata, da bi nekdo hvalil ... preberi svojo skropucano kritiko / ni tvoje edino prazno nakladanje/ in ker si kao vernik se vprašaj ,v ogledalu se vprašaj kaj si napisal tu zgoraj o meni ,čisto osebno si se razkokodakal, seveda nekoherentno in bedasto, ker sem fiktiven in nimaš pojma o meni... - tvoja merila so dvojna, trojna... kot ti paše ... terapija pripada tebi a žal kot kaže ni rešitve... prvi korak bi bil opravičilo kar gotovo ne zmoreš..

ja, ms nič ni z mano tako kot se ti dozdeva, svoje blodnje pa si opisal dobro, res zadel si v svoj lastni drekasti mlinček poln napuha, z njim trosiš naokrog žaljivke, ko ti ne rata, da bi nekdo hvalil ... preberi svojo skropucano kritiko / ni tvoje edino prazno nakladanje/ in ker si kao vernik se vprašaj ,v ogledalu se vprašaj kaj si napisal tu zgoraj o meni ,čisto osebno si se razkokodakal, seveda nekoherentno in bedasto, ker sem fiktiven in nimaš pojma o meni... - tvoja merila so dvojna, trojna... kot ti paše ... terapija pripada tebi a žal kot kaže ni rešitve... prvi korak bi bil opravičilo kar gotovo ne zmoreš..

ja, ms nič ni z mano tako kot se ti dozdeva, svoje blodnje pa si opisal dobro, res zadel si v svoj lastni drekasti mlinček poln napuha, z njim trosiš naokrog žaljivke, ko ti ne rata, da bi nekdo hvalil ... preberi svojo skropucano kritiko / ni tvoje edino prazno nakladanje/ in ker si kao vernik se vprašaj ,v ogledalu se vprašaj kaj si napisal tu zgoraj o meni ,čisto osebno si se razkokodakal, seveda nekoherentno in bedasto, ker sem fiktiven in nimaš pojma o meni... - tvoja merila so dvojna, trojna... kot ti paše ... terapija pripada tebi a žal kot kaže ni rešitve... prvi korak bi bil opravičilo kar gotovo ne zmoreš..

PS ...kdor odgovarja polpismenemu norčku je verjetno zelo pismen norček...

Če imaš kako nepredelano zamero, piši na mail: sinanovi.muanis@gmail.com.

Lp

"Nisi sposoben napisat dveh koherentnih stavkov, imaš določene simptome in bolj kot sojenje kakršnihkoli tekstov bi ti v tem hipu ustrezala dobra terapija."

Hahaha še en, mater, ful nas je. Vsi imamo "določene simptome"; "nismo sposobni"; potrebujemo "terapijo". Morali bi se prijaviti na "pristojne institucije". Kršimo "pravila".
Safespace bolna spika bolne "nove" levice 21. stoletja, ki rešuje le marginalne probleme in vzpostavlja varni prostor za 30 let stare otroke.

... fak koja beda. kje je tisti nesporni prostor svobode misli in besede, nekdaj sinonimen z RŠ?

Huh, kako visoka raven komentiranja in razpravljanja.

Vseeno še malo poizkusim, čaprav bom za razliko od vaše napovedi, da se iz razprave umikate, sama besedo celo držala.

Najprej, bi me zanimala vaša definicija kientelizma. Nadalje, v kolikor ste veliko govorili o klientelizmu (ne vem v katerih prispevkih), kot pravite, me zanima ali ste pregledali kako je s klientelizmom in potencialno korupcijo v institucijah kjer delujete in v načinih kakor delujete?

Še malo naprej navajate: "Obenem mislim, da vaš prispevek vsebuje znatno več slabih sklepanj kot komentarja Uršiča (navajam samo najbolj očitno, ad hominem, glej točko 2, spodaj)". Ko pogledam pod točko dve, kjer naj bi se torej razkrila moja slaba sklepanja, tam piše zgolj: "2) Če ne želite po pravni poti, lahko odgovorite na tisti del komentarja od Mendiževca, ki govori o kriterijih za PR." Te povezave nimajo nobenega logičnega sosledja.

Če se še za trenutek ustavim ob tej točki, mi ni jasno kako sploh lahko govorite o sklepih v mojem 'prispevku', ko pa tam sploh ni bilo nobenih logičnih sklepanj, pač pa pa razpravljanje o dejstvih. Dejstvo ni sklep. Je pa seveda zapis g. Uršiča vseboval nekaj , kar sem označila za ' še kar lep primer logične napake Ad populum'. To seveda drži kajti, njegov zapis je skorajda zapisan kot logično sklepanje, premisi sta (ali so) bili jasno izraženi (premisa 1: Literarni krogi so vselej obstajali in še bodo., premisa 2 (in 3): Ni sporno, če se člani krogov, ali pač prijatelji med seboj podpirajo, sporno je, če ne vidijo nič drugega kot svoje prijatelje.), implicitni sklep pa je bil, da sicer v vašem prispevku gre za prijateljske odnose, ampak ker ne padete pod dele premis ki bi bile sporne, vaše ravnanje ni sporno. Hkrati to sklepanje vključuje napako ad populum, saj se sklicuje na obče prakse, torej ker literatni krogi že od nekadaj obstajajo in ker se prijatelji znotraj teh krogov od nekdaj podpirajo je to sprejemljivo. To je sklicevanje na tradicijo, ki ne more biti del logičnega sklepanja.

Tudi tri možnosti, ki jih navajate, seveda nikakor niso edine tri možnosti (škoda da vidite zgolj te).

Zanimivo je tudi kako se z g. Uršičem dopolnjujeta v odgovorih. Prvi odgovarja na težave ki so naslovljene na vas, vi pa odgovarjate v imenu njega na točke ki zadevajo njega in v komentarju ki se neposredno ni dotikal vaše recenzije, pač pa njegovega komentarja.

Najbolj čudno je seveda, da se pravil argumentiranega komentiranja kljub pravilnuku ne držijo niti sami sodelavci RŠ. Nadalje pa je seveda žalostno, da uredniki vse komentarje in pozive v komentarjih, naj se raven prispevkov dvigne in da je nekoč bila boljša, sodeč po kontinuiteti teh prispevkov, zgolj prezrejo.

Držala se bom svoje napovedi v drugi povedi.

Look, having nuclear — my uncle was a great professor and scientist and engineer; good genes, very good genes, okay, very smart, the Wharton School of Finance, very good, very smart — you know, if you’re a conservative Republican, if I were a liberal, if, like, okay, if I ran as a liberal Democrat, they would say I'm one of the smartest people anywhere in the world — it’s true! — but when you're a conservative Republican they try — oh, do they do a number — that’s why I always start off: Went to Wharton, was a good student, went there, went there, did this, built a fortune — you know I have to give my like credentials all the time, because we’re a little disadvantaged — but you look at the nuclear deal, the thing that really bothers me — it would have been so easy, and it’s not as important as these lives are (nuclear is powerful; my uncle explained that to me many, many years ago, the power and that was 35 years ago; he would explain the power of what's going to happen and he was right — who would have thought?), but when you look at what's going on with the four prisoners — now it used to be three, now it’s four — but when it was three and even now, I would have said it's all in the messenger; fellas, and it is fellas because, you know, they don't, they haven’t figured that the women are smarter right now than the men, so, you know, it’s gonna take them about another 150 years — but the Persians are great negotiators, the Iranians are great negotiators, so, and they, they just killed, they just killed us.

Rajši razmišljaj o tem kaj vse je šlo narobe na "levi", da je bil ta debil izvoljen ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness