Prišepetovalci. Triinpetdesetič.

Oddaja

Morda se še spominjate neke specifične piarovske strategije, nekega specifičnega performativnega prijema, ki so ga v trenutkih, ko naj bi šlo še posebej zares, rade uporabile prejšnje vlade. Oblast, ki je želela sporočiti, da je stvar resna, nujna in neodložljiva, si je organizirala sestanek v nedeljo popoldne, na dan, ko sicer počiva. In jasno, da bi izrednost situacije postala še bolj razvidna, da bi še bolj razviden postal razkorak med imperativom situacije in poklicanostjo tistih, ki se bodo z njo spopadli, so si politiki za sestanek nadeli preobleko malega človeka. Namesto obleke, srajce in kravate tokrat jeans, superge in flis, po možnosti zavezan okrog pasu. Ko smo mi tukaj, ko rešujemo situacijo, se vi, mali ljudje, ki ste videti natančno tako kot mi, mirno sprehajate po Rožniku – in najbrž ne zahtevamo preveč, če za to žrtvovano popoldne pričakujemo vašo hvaležnost in spoštovanje.

Naša trenutna oblast, nasprotno, ob nedeljah, praznikih in počitnicah mirno počiva. Da bi organizirala krizne sestanke, na katere bi povabila medije, ji ne pade na pamet. Ker je prav ona tista, ki je v državo pripeljala politično stabilnost, mora vsak šum nestabilnosti ostati neviden; ker je prav ona tista, ki je v državo pripeljala mir in normalnost, mora tudi vsaka kriza, vsaka krizna situacija za nas ohraniti videz normalnosti, videz vsakdanjosti – ali, rečeno bolj točno: vsake krize se moramo lotevati s pozicije vsakdana, s pozicije delovnika. Nobena krizna situacija ne sme pridobiti statusa, ki bi bil višji od statusa našega normalnega življenja, nobena krizna situacija ne sme začeti diktirati našega tempa, nikoli ji ne smemo pustiti, da bi vdrla v naše proste urice. Vedno mora počakati na delovni dan, na konec počitnic – šele na ta način postane zares tuja, zares nepotrebna, zares zoprna, a obenem majhna, na sebi nepomembna, biti mora problem, s katerim se v resnici nočemo soočati, pa se moramo. Zjutraj pojej živo žabo, pravijo poklicni motivatorji, ne pokvari si dneva z odlašanjem na sebi nepomembnega opravka. Takoj po novoletnih praznikih sprejmi zakon o tujcih, pravi Miro Cerar, takoj po praznikih za vse večne čase razreši problem, ki se ti upira, da bi se z njim ukvarjal.

Miro Cerar sicer resno verjame, da je nepogrešljiv, resno verjame, da brez njega ne bi bilo nič, resno verjame, da je prav on tisti, ki lahko odpravi razvojne blokade. A to še ne pomeni, da se na vsaki točki vidi kot nepogrešljivi konkretni akter, ki bi si moral mazati roke ob detajlih – v njegovem univerzumu so, nasprotno, vsi problemi v načelu rešljivi sami po sebi, avtomatično. Problemov v strogem smislu ne rešujejo posamezniki, ki zasedajo mesto oblasti; ti so tu zgolj zato, da odpravijo sistemske disfunkcije, tu so zgolj zato, da odprejo prostor normalnemu, spontanemu, edinemu pravilnemu delovanju političnega sistema, politični verziji avtomatizma prostega trga. Če bi bil sistem že zdaj popoln, če bi ga že od začetka časov urejale zdrave sile, bi Miro Cerar lahko ostal profesor – a ker so pred njim bili drugi, manj normalni od njega, je moral postati in bo moral ostati politik, morda za večno. In ker nas tudi svet ne pusti pri miru, ker nam ne dovoli, da bi se mi in vsa zahodna civilizacija mirno razvijali na našem skromnem koščku sveta, nas je moral zavarovati. A spet, ni nas zavaroval sam, ni nas zavarovala tudi njegova ministrica – zavaroval nas je objekt, ki je kot po avtomatizmu, povsem avtonomno, brez avtorja, kot del naše, slovenske žive narave, kot imunski sistem našega nacionalnega organizma, pognal na meji s Hrvaško.

Begunska problematika je bila nasploh tista, ki je poskrbela za to, da je vladavina Mira Cerarja dobila konceptualni pospešek, poskrbela je za to, da se je njeno bistvo za splošno javnost realiziralo prej in bolj jasno, kot bi se sicer. A čeprav je oblast v podobi žice tudi samo sebe – mnogo prej, kot bi pričakovali – pretvorila v objekt potencialnega upora, v objekt, skozi katerega bi jo lahko dokončno in v totalu zamrzili, je javnost vendarle plačala ceno, da bistva oblasti ni prepoznala že prej. Ko se je pojavila žica, je večina šele začela misliti – a ker izhodiščne zamude ni nadomestila s preskokom, ker je javnost sledila tempu situacije, ki jo je diktirala oblast, ker ni zares razumela, da se v žici lahko utelesi tudi navidez mehkejša oblast, je ostala sedirana. O tem je v začetku lanskega februarja govorila Tanja Lesničar Pučko.

Izjava: Tanja Lesničar Pučko

Ta strukturna zamuda je bila že od samega začetka dopolnjena s pričakovanim dodatkom. V nasprotju s čisto desnico, ki je razliko med begunci in migranti odpravila že v samem začetku, je Miro Cerar normativno razlikovanje dolgo ohranjal. Zanj čisti begunec ne obstaja le kot pojem, temveč obstaja tudi dejansko – a za čistega begunca, v katerem ni ali skoraj ni ničesar migrantskega, ni več dovolj niti to, da prihaja iz države v vojni. Čisti begunec mora biti obenem otrok – in seveda, ko se je zgodil upor proti nastanitvi begunskih otrok v kranjskem dijaškem domu, je Miro Cerar našel teren, v katerem je lahko provizorično stopil na humanitarno stran. In jasno, kot bi lahko pričakovali, je za hip postal junak, dobri politik, ki je spoznal, da je sovraštvo šlo predaleč, zmerni branik pred ekstremom skrajne desnice, ki naj bi bila tisti edini pravi problem. O tem, da je ta preobrat kvečjemu obrat na slabše, je v začetku marca, tik pred tem, ko je bila dokončno zaprta balkanska begunska pot, spregovorila Kristina Božič.

Izjava: Kristina Božič

V vladnem soočenju z begunsko krizo, v tej čudni mešanici solidarnosti, humanitarnosti, varnosti in integracijskih zmožnosti, je Slovenija prišla do realizacije svojega političnega bistva – nenavadne zmožnosti, da z vsakim zapiranjem vase postaja bolj odprta in bolj prijazna, nenavadne zmožnosti, da njeno dobro srce ostane povsem neokrnjeno, pa naj v realnosti počne karkoli. Naša ksenofobija je vselej zgolj preventivna, še več, je ksenofobija, ki ima v mislih vselej tudi drugega – zate, tujec, bo dobro, če ostaneš doma, tukaj, verjemi, ti ne bo prijetno. Da je v tem Cerarjeva vlada hkrati ujela ton povprečnega Slovenca in politične drže Evropske unije, je lanskega aprila govoril Goran Lukič

Izjava: Goran Lukič

Zmožnost, da v našo presežno dobroto verjamemo, pa naj v realnosti počnemo karkoli, pa je oprta tudi na konkretne oblastne tehnike. In če je Slovenija v begunski krizi realizirala svoje bistvo, ne gre za narojeno bistvo naroda – prej ponovitev izvornega birokratskega zločina iz čistega začetka slovenske države, problema izbrisanih. Mi nismo Madžarska, nismo Poljska, nismo Slovaška in nismo Češka: mi bomo tudi kvote sprejeli – o tem, kakšen je »pa vendar«, ki temu sledi, oktobra Tanja Lesničar Pučko.

Izjava: Tanja Lesničar Pučko

Skratka, pokvarjenost trenutne oblasti ni sekundarna. Njen problem ni v tem, da bi na nevtralno diagnozo nalepila zlo intenco, da bi pragmatično želela poloviti volivce desno od nje, globoko v sebi pa bi se zavedala nekakšnega dejanskega stanja. Nasprotno, njen problem je v tem, da se je na neki drugi ravni temu, da bi bila povsem avtonomna, odpovedala že mnogo prej, preden je sploh nastopila. In če ne le pri begunski krizi, temveč tudi v drugih stvareh silno uživa v skrivalnicah pred javnostjo, če tudi na drugih področjih javnosti ne zaupa, da bi bila zmožna presoditi o tem, kaj je in kaj ni prav, razlog ni v tem, da bi se čisto enostavno postavila nad javnost. Problem je mnogo bolj zapleten: ta oblast se nad ljudstvo primarno postavlja zato, ker se z ljudstvom, kakršnega, jasno, vidi skozi svoje oči, pretirano intenzivno identificira – in tudi ljudstvu pripisuje vso nevednost, ki je lastna njej sami. Kako je bilo to videti ob kot da začasnem sprejemanju sporazuma Ceta, je govoril Gorazd Kovačič.

Izjava: Gorazd Kovačič

Če so stvari takšne – kaj potem storiti? Kako se je temu mogoče zoperstaviti? Kako se iz tega izviti? Bi morali poskušati organizirati politično silo, ki bi bila čim dlje od politike SMC – ali vendarle potrebujemo politično silo, ki bi bila od njih drugačna, pa vendarle enako, ali bolje, resnično zmerna, resnično konstruktivna, resnično dialoška? Nekje na sredi lanskega leta, v času pred kongresom IDS, je bilo videti, da je v igri natančno ta razmislek: kako oblikovati enotno Združeno levico, ki bi delovala kot normalna stranka brez ideoloških ekscesov – in, naprej, kako poskrbeti, da bo sedanji lider stranke dokončno postal njen edini prepoznavni obraz, nosilec politike, ki bo mnenjskim voditeljem na levici omogočila miren spanec. Da so v takšnem projektu, ki se širitve intelektualne baze loti na napačnem koncu, namreč na način, da zniža pričakovanja tega, kaj bi morali domisliti, je jasno. O tem lanskega maja tudi Svetlana Slapšak:

Izjava: Svetlana Slapšak

Projekt oblikovanja stranke, ki ne bo samo zmerno levi okrasek, prilagojen konstruirani realnosti modernega centra, temveč stranke, ki bi pred nas razgrnila realnost, pred katero bežimo, se ne bo mogel razviti, ne da bi kot svoj orientir izbral edini realni problem, ki zgošča vse antagonizme sedanjega sistema: namreč ekološko krizo. Tudi o tem se je leta 2016 pri nas sicer govorilo – a vse, kar se je zgodilo, je bil zapis pravice do vode v ustavo. Da je to absolutno premalo, bržkone govori že samo dejstvo, da je bil v parlamentu sprejet s konsenzom – potem ko je bil predelan v projekt Stranke modernega centra. Enega od predlogov, kaj bi veljajo storiti, je decembra v Prišepetovalcih podala Irena Šumi.

Izjava: Irena Šumi

A seveda, če smo pri nas praznovali vpis vode v ustavo, tudi v svetu ni bilo nič drugače. Tudi svet je napravil gesto, ki je po svojem bistvu gesta odlašanja, gesta, s katero ne sledimo realnosti, temveč temu, kar bi sami želeli videti kot realnost: podpisan je bil pariški podnebni sporazum. Kot je v času po podpisu pojasnil Aljoša Slameršak, je ta sporazum, naj se komu zdi še tako radikalen, v principu konstruiran na premisah vsemogočnosti tehnologije, tehnologije negativnih emisij, ki trenutno obstaja zgolj v fantazijah. Ekološke krize, v nasprotju z vsemi drugimi, ne bo konec takrat, ko se bo za to odločila oblast – in tudi če bo nastopila kasneje, kot bi lahko, nam to prav v ničemer ne bo pomagalo. To je kriza, ob kateri nas mora miniti vsako potrpljenje – in vsaka pomisel, da je politiko, ki nam vlada, še možno tolerirati in alternativo graditi postopoma. To je kriza, ob kateri se ni mogoče niti zabavati – in ki bo vedno bolj realna od vsake naše predstave.

Izjava: Aljoša Slameršak

Glasba: George Michael - They Won't Go When I Go

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

filozofski diskurzivni pop-art v zilo ob novem letu 2017 - juhej kar tako naprej

jaz razumem ti pa ne kreten ...

Marlyn Manson v LJ, grrrr mene tuki neki blazno jezi v tem pisanju v tej poziciji ... tej filozofski drzi... ki tako zelo pise in pise ... in istocasno verjetno ne zna razloziti 10 ljudem iz ulice, kaj je hotel v tem povedati, ko je to pisal ... ker ne filozof on je ze v svojem bistvu v preseku necesa za vpaprej ....ahhhhhhhhhhhhh ich liebe dich T>T.

1. sploh nimate pojma kaj se dogaja cez zelenimi planki, ne boste verjeli slovenija je v evropi ze nekaj casa - a vas res nic ne zanima kaksni so imperativi evropske politike, kdo tvori evropsko politiko, o koliko privatnega kapitala pravzaprav govorimo,
2. kaksna levica, kaksen socializem jebemti - pravkar bomo podpisali spremenjeno ustavo - drvimo v totalno avtoritarno evropsko unijo, vi pa tuki neki mencate o tem kdo hodi na roznik in kdo se oblaci v flis
3. filozofija naj bo v fotelju ne pa med ljudmi, ki hocejo akcijo in konstruktivno resevanje problemov
4. v bistvu me res zanima koliko dolge kurce imata vidva in kaj v resnici v lajfu pocneta - verjetno v nedeljo popoldne sta na goveji zupci pri mamici, al pa v kavarni nedotakljivih elitinih filozofov ljubljane, ki ko jim presede megla se pac preselijo v Berlin in tam furajo svojo alter sceno
ohhhhhhhhhhhhhh I am so IN

je preozka - prevec slovenska - da bi zmogli zapopasti kompleksnost problema v katerem smo - tako v politicnem, socialnem, kulturnem kot ekonomskem vidiku ...
juhej ziveli v tem mehkem letu 2017 ...poskocimo slovencki poskocimo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.