Črnec je črnec sveta

Recenzija izdelka
21. 2. 2017 - 13.00

Angela Yvonne Davis se je rodila leta 1944 v Alabami. V svoji avtobiografiji zapiše, da se zaveda prednosti in privilegiranosti svojega odraščanja. Imela je namreč srečo, da sta bila starša izobražena in sta jo vzpodbujala k izobraževanju. V času segregirane Amerike je nekaj časa preživela tudi v bolj enakopravnem New Yorku, kar jo je še bolj vodilo v smer raziskovanja neenakosti.

Napisala je kar nekaj odmevnih del in v Ameriki še danes velja za častno gostjo, kjerkoli se prikaže. Toda pri nas je drugače, saj je v slovenščini dostopna zgolj v sedemdesetih prevedena avtobiografija, ki je odlično branje za mlade levičarje, ki želijo spoznati ideje o boju proti mišim v zaporu, kot metafori boja s sistemom. V reviji Marksizam u svetu je bil davno tega objavljen še njen prispevek Zakaj sem postala komunistka.

Njeno raziskovanje je kljub filozofski izobrazbi usmerjeno v akutne probleme danes. Predvsem so to pravice črncev in žensk, posebej tudi črnih žensk. Če v to že zapleteno enačbo dodamo še razred in marksistično perspektivo, smo na dobri poti razumevanja njenega dela. Tokrat je govora o knjigi Women, Race and Class – Ženske, rasa in razred. Zamislimo si torej permutacije in variacije teh treh konceptov: od revne črne ženske do bogatega belega moškega; postavimo jih v kontekst ameriške zgodovine boja za osvoboditev sužnjev in enakopravnost črncev ter žensk.

Po dolgočasnemu zgodovinskemu pregledu boja za pravice črncev in žensk berljiva poglavja v knjigi sledijo šele proti koncu. Zanimivi deli se pričnejo z mitom črnega posiljevalca in končajo s klasičnimi feminističnimi temami o reproduktivnih pravicah ter gospodinjskem delu. Nič kaj čudnega ne izvemo o, jasno, lažnih obtožbah črncev, da so posiljevali belke, kar je pomenilo smrtno obsodbo. Poleg tega nič kaj čudnega ne izvemo o belskih posilstvih črnk, ki so bile obsojene lahkoživosti. Nič novega o gospodinjskem delu, ki ga za bogate belke še vedno opravljajo revne imigrantke in nekdanje sužnje. Morda je zanimivo, da sta splav in detomor črnkam predstavljala edini način, da otroka ne rodijo v grozljive pogoje. Prikimavanje, da imajo s tem nadzor nad svojim telesom, bi se jim zdelo odvratno.

Knjiga odisejado za pravicami začne z grotesknimi anekdotami iz življenja črnskih suženj, ki so spontano rojevale po hudem pretepanju ali bile vprega namesto konjev. Delale so to, kar so delali moški, edina razlika je bila, da so bile poleg tega še posiljene. Ker so bile v količini dela in tepeža enake moškim sužnjem, v očeh lastnikov pa niso bile zares ženske, se je brezspolna delovna sila v svojih utah obnašala kot najbolj enakopravna družina. Vsako približno enakopravnost ženske pa so lastniki hitro rešili z najbolj efektivnim orožjem represije in dominacije – posilstvom.

Obrat k boju za osvoboditev sužnjev prinese tudi boj za osvoboditev žensk. Srednjerazredne ženske so namreč predstavljale glavnino organiziranega boja za osvoboditev sužnjev. Nikjer pa se zares ne pojavi osvoboditev črnih žensk. Če osvobodimo črnce, potem še vedno nobena ženska ne napreduje. Če osvobodimo ženske, pa nobena črna oseba ne napreduje na lestvici pridobljenih pravic. Zelo važno jim je bilo, kdo bo v tekmi za pravice prvi. Belke so tako svojo kampanjo za dosego enakopravnosti vodile v smer bele nadvlade, črnci pa so jo odmikali od vloge žensk v družbi. Če so se beli moški le smejali otročjim igricam nedoletnežev, so črnke pomagale na vseh frontah, in si od tega niso obetale nikakršnih povrnitev.

Beli abolicionisti in sufražetke pa so bili daleč od razumevanja, da so suženjstvo, izkoriščanje delavcev in neenakopravnost žensk strukturno povezani znotraj kapitalizma. Glas vpijoče sužnje na bombažnem polju, ki je klical, da se borijo za človekove pravice za vse, ni prišel daleč. Pravico do volitev so videli kot smoter na sebi. Zgodovinsko dojemanje razlike med črnci in belkami, kamor se je boj za enakopravnost prestavil, pa zanemarja revne belke in črnke. Zanimivo je, da so izobražene črnke čutile veliko večjo povezanost z belimi delavkami in da so se ženske nasploh najbolj povezale v skupni težnji po izobraževanju otrok vseh barv in spolov.

Eden redkih avtoričinih napol izvirnih zastavkov, ki se pojavijo znotraj anekdotičnega zgodovinopisja, je ravno obravnava razmerij iz naslova. Končno se ta obravnava pojavi kot določitev razmerja med tremi opresivnimi elementi, vendar jih poveže zelo na kratko, kot da tu debata ni potrebna. Susan B. Anthony izmed treh hudičev seksizem določi za najhujšega. Davis jo v eni povedi sesuje, češ da Suzana pač ni mogla videti čez ideološko mreno in da je največji hudič kdo drug kot kapitalist. Slavni troedini seksist, rasist in izkoriščevalec. Nikakor se ne moremo strinjati s tem, da so si delavci enaki v podreditvi, ko je vendarle jasno, da je količina metaforičnega tepeža različna glede na interakcijo med raso in spolom.

Pomagajmo si z razdelavo sklepa Yoko Ono. A je delavec »nigger of the world«? Ne, izkoriščan je na kapitalistično specifičen način in niggerstvo se multiplicira v primeru črnosti ali ženskosti. A ostaja ženska »nigger of the world«? Ne, in to nikoli ni bila, saj je vedno bila del komplementarne celote, vedno vpeta v odnos z moškim, čeprav kot Drugi. Davis sama opazi, da črnci in črnke zatiranje trpijo kvalitativno in brutalno drugače kot belke. Zgodovina suženjstva v Ameriki prinese niggerja in njegovo označitev za dehumaniziranega Drugega. Zgolj črnci so lahko črnci sveta.

Tako na kratko in pregledno kot Davis ter nič bolj poglobljeno, je recenzijo pripravila vajenka Ana.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

bravo! poklon!

Navdušuješ!

Razen v dokumentarcu švedske javne televizije o črnskem gibanju v ZDA (ki je eden redkih ki je takrat sploh spremljal to gibanje na terenu) v slovenskem tisku ali kjerkoli sploh v slovenski literaturi še nikoli nisem zasledil, da bi kdo sploh kdaj omenil Angelo Davis, pa taki komunajzerji kao da smo. Končno nekdo!

Obstaja vsaj en prevod. In sicer njene avtobiografije in je izšel enkrat konec 80ih. Zakaj je Rudi moje ime? Ker je Rudi napisal spremno.

Obstaja vsaj en prevod. In sicer njene avtobiografije in je izšel enkrat konec 80ih. Zakaj je Rudi moje ime? Ker je Rudi napisal spremno.

Rudi ne seri. Če bi prebral članek, bi videl, da je prevod omenjen.

Angela Davis, ki ima za seboj bogate družboslovne izkušnje, se je zavedala, da je praksa rasizma v celoti vključena v kapitalistično ekonomsko zgradbo, predvsem v njeno hierarhično, izkoriščevalsko in tekmovalno okolje. To, da imajo ZDA kolonije znotraj svojih lastnih meja, je predstavljajo in še predstavlja veliko ekonomsko predanost (gledano iz kapitalistične perspektive), ki je pomagala pri pomirjanju nekaterih temeljnih protislovij kapitalizma. Po eni strani so se lahko kopičila sredstva za nadaljnji tehnološki razvoj, po drugi strani pa so še naprej dotekali profiti od izkoriščanja zastarelih tovarn, stanovanj, šol, trgovin itd. Naj naštejemo samo nekaj glavnih »prednosti«, ki jih za »beli« kapitalistični interes predstavlja obstoj črnskega proletariata. Prvič, razdeljena delovna sila in prisotni rasni predsodki omogočajo delodajalcem, da izigravajo eno skupino proti drugi in tako slabijo njihovo potencialno moč (primer: črnska migracija je bila večkrat uporabljena kot odgovor na stavke belcev in obratno). Drugič, lastniki nepremičnin v »getih«, običajno so to belci, neusmiljeno navijajo cene, nepremičnine pa tudi dajejo v najem (pre)velikemu številu ljudi. Tretjič, skupine delavcev s povprečnimi in visokimi dohodki imajo velike koristi prav v obstoju cenene delovne sile. Četrtič, mnogi mahjni, popvprečni podjetniki, predvsem v uslužnostnih dejavnostih, uspešno poslujejo, zahvaljujoč ceneni črnski delovni sili. In nazadnje, beli delavec je v boljšem položaju, ker je zaščiten pred konkurenco črnih delavcev za boljša in bolje plačana delovna mesta. Ameriška levica, skupaj z Angelo Davis, je bila zato nezaupljiva do vseh tistih alternativ do rasizma, ki so zatrjevale, da je mogoče odstraniti rasizem, ne da bi bil s tem ogrožen kapitalistični sistem. Marksistične ekonomske analize zelo prozorno odkrivajo, da je rasizem neločljivo povezan s kapitalističnimi ekonomskimi institucijami.

No Rudi vsekakor pohvalno, da si se tako izčrpno potopil v spremno besedo. Vseeno priporočam, da vsak ki ga zanima close up, naj raje pogleda dokumentarec The Black Power Mixtape 1967-1975! Ne vem, kar meni umanjka ko to zgoraj čitam je, da ti neki teoretični zaključki izhajajo iz nekih zelo konkretnih eksistencialnih postavk v kateri so črnci takrat živeli v beli Ameriki. Zgolj čitanje teoretskih alinej po mojem mnenju ne zmore zaobjeti srža pomenskosti, ki sicer SO v Rudijevih besedah --- ampak hej, če ti nekdo v Ameriki, belec torej zažiga in napada soseske, te redno nadleguje, in če slišiš Angelo kako o tem govori, vidiš torej vizualni element in stvar se ti malo drugače vtisne v spomin, ker vidiš da pravzaprav tudi črnsko gibanje ni bila tisto nekaj kar trobijo kao revolucija (etiketa) pa to, boj za pravice (to pride kasneje), ne! črnsko gibanje je bilo v osnovi legitimen odgovor na eksistencialno nevzdržno situacijo in Angela je v vsej tej zgodbi bila nevarna iz večih razlogov; ker je bila črnka, ker je bila doktorica znanosti, ker je bila komunistka, ker je govorila glasno in ker se je družila z drugimi enako mislečimi črnci.
... to se mi zdi mnogo bolj oprijemljivo pri omenjanju Angele ... tako jaz pač mislim in v tem vidim moč dokumentarističnega vizualnega uvida v primerjavi s teoretskimi postulati.

Poglej Rudi, če torej razumeš Angelo Davis in njene družbosloven izkušnje, potem še malo prestavi prestave v 21. stoletje, Evropo in vprašanje muslimanov v Evropi - in videl boš, da je vzorec povsem enak. Začuda kajne?
http://www.fairobserver.com/region/europe/has-europe-failed-to-integrate...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.