Zasavje Noisefest International

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 6. 2017 - 17.30

Vašhava RTH, Trbovlje, 2.–3. 6. 2017

 

Prvi konec tedna v juniju je bil že četrtič zapored namenjen temačnim in agresivnim izbruhom v Trbovljah. ZNFI oz. Zasavje Noisefest International je v industrijsko okolje nekdanjega rudnika Trbovlje-Hrastnik pripeljal obsežno mednarodno zasedbo elektrončkarjev, »šravfačev« in pritiskalcev gumbov ter navideznih neprilagojencev. Letos so temačne rudniške preoblačilnice tako obiskali performerji iz Bosne, Češke, Slovaške, Italije, Španije, Nizozemske, Avstrije, Poljske in Nemčije, zastopane pa so bile tudi barve Združenih držav Amerike, Velike Britanije ter Rusije.

Ambient trboveljske Vašhave je, kot pričakovano, služil kot nadvse primerno platno za zvočno in performativno slikanje. Številne verige ter kavlji, ki visijo s stropa, in zaprašene, od zoba časa načete klopi v veliki pravokotni sobani. Vse to že samo po sebi vzbuja občutek nelagodja, nekakšen odmev polpretekle umazane zgodovine industrije in delavstva. S svojo umazanijo in odmikom od estetike lepega je prostor idealen za celostno podobo nojza kot antiteze estetike, konformizma ter konvencionalnosti. Ko v taisti prostor postavimo še nekaj kilovatno ozvočenje, ki omogoča tlačna nihanja na meji ušesne bolečine, se zdi slika še bolj popolna in naenkrat se celotna zadeva izpade potencialno izjemno subverzivna. Vendar se je treba vprašati, če je temu res tako.

Opazovanje dogajanja na festivalu in postavljanje le-tega v kontekst razkrije, da je družbeno reformativen moment v veliki meri zamujen oz. neizkoriščen. Treba je sicer nujno omeniti, da je ZNFI v večinski meri organiziran in izveden na samoiniciativen način, brez obsežnih javnih ali zasebnih donacij. Pri tem je na mestu izraz spoštovanja organizatorjem in sodelujočim, ki zadevo omogočajo zgolj in samo z lastnim angažmajem in vložkom, brez hkratne težnje po ustvarjanju finančnega presežka. Vendar pa se zdi, da zadeva sama ne seže dlje od DIY logike. Na tem mestu bi se navezal na prispevek Marka Karlovčca iz leta 2012, v katerem je sodelavec obravnaval tedanji nojz festival na Metelkovi. Karlovčec odkrito kritizira polovičarstvo in neangažiranost določenih konkretnih akterjev in zdi se, da se v tem oziru ni veliko spremenilo. Nekateri performansi sicer vključujejo projekcije, ki aludirajo na ali pa eksplicirajo določene aktivistične teme, od veganstva do performansov z več deset kilogrami smeti, vendar se vse skupaj zdi impotentno. Pozivi k aktivizmu ne presežejo meja sten, ki prostor obdajajo, in s tega stališča se nojz zdi ukalupljen in komodificiran. Je namreč v večini sam sebi namen – je namenjen specifični, maloštevilni in nišni skupini ljudi, vendar privzema enake produkcijske in finančne mehanizme ter procese kot mainstream, pri čemer je na mestu vprašanje: Če je edina razlika med npr. Solange in nojz artisti to, da so nojzerji obče tržno precej manj zanimivi in dosegajo manj ljudi, vendar obenem njihova glasba/zvok oz. umetnost ne seže izven okvira momentalnega zadovoljstva ob doživljanju glasbe s podobno čutečimi, ali je sploh smiselno to deliti na alternativo in mainstream?

Zdi se, da sta agresija in temačnost, sicer stalnici v nojz svetu, v veliki meri namenjeni le momentalnemu čustvovanju in precej manj ciljata na opolnomočenje vpletenih ali propagiranje alternativnih načinov življenja. S tem se nojz, ki izhaja iz namenskega iskanja kontrasta med zvokom in ne-zvokom in ki z zavračanjem estetike in ustaljenih norm nosi velik potencial za subverzijo, praktično zvede na nivo identitetnih politik. Konsolidira obstoječe stanje, čeprav se proti njemu nazivno bori z DIY pristopom. Dejansko pa precej bolj od momenta družbenega angažmaja v ospredje stopi konsolidacija v identiteto nojzerja, ki naj bi sicer bil pluralen, estetsko nedefiniran in odprt, vendar pa akterji scene (vsaj v zvoku oz. glasbi) tega večinoma ne odražajo. Večina performansov je nekomu, ki mu nojz ni nov, zvočno precej dolgočasna in nezanimiva, s čimer se je nojz ujel v zanko in pričel napačno mešati majhen domet in nedosegljivost povprečnemu človeku z dejansko progresivnostjo. Z besedami Iča Vidmarja bi lahko rekli, da večina nojzerjev, tako na noisefestu kot na sorodnih zadevah tipa MultiVersal in MultiSlow, ni t.i. »novomuzičarjev«. Tako se ustvarja oz. poustvarja samo še ena ekskluzivna skupina ljudi, ki se identificirajo s podobnim zvočnim oz. glasbenim okusom, lahko bi rekli safe space za nojzerje, je pa hkrati oropana dejanske družbene moči, s čimer je nadvse primerna za izkoriščanje znotraj liberalno-kapitalističnih produkcijskih shem.

Tako se zdi, da je potencial trboveljske Vašhave v veliki meri neizkoriščen. Prostor, ki bi že s svojo dejansko zgodovino lahko služil konsolidaciji družbenega in nenazadnje delavskega boja, tako postaja zgolj še en v vrsti prostorov, v katerih se primarno zadovoljuje trenutne čustvene kaprice, s čimer se, paradoksalno za nojz, cilja na udobje potrošnika. Še malce bolj se zdi to očitno, ko ugotoviš, da se Vašhava očitno počasi prenavlja, pri čemer stare opozorilne table, ki so imele močan realistični naboj, nadomeščajo stilizirane freske rudarjev, ki dejansko celotno zadevo delajo bolj muzejsko in ezoterično. Brutalno tako žal ni več brutalno, ampak je lahko tudi prijetno.

Ob vsem povedanem pa je treba eksplicirati, da ti očitki ne letijo toliko na same organizatorje ZNFI-ja, temveč na sceno v bolj splošnem smislu. Kljub očitanem je namreč mnenje tukajšnejga komentatorja, da je bolje, da obstaja platforma, kot je ZNFI, kot da zadeve sploh ne bi bilo, sploh s stališča lokalne skupnosti. Noisefest je namreč ena redkih zadev, ki pripelje ljudi v Trbovlje, kar je definitivno plus. Mnenje komentatorja pa je tudi, da je škoda, da se nojz konsolidira kot zgolj še ena partikularna identiteta. Z ostajanjem zgolj na kulturni in identitetni ravni brez družbenih implikacij je namreč nojz kaj kmalu nezanimiv. Sicer šele po tem, ko se poslušalec oz. sprejemnik sam pri sebi odpove konvencionalnim estetskim kriterijem in sprejme nojz kot zanimivost, a vseeno neizbežno. Nekaj, kar je zgolj zanimivo, pač ne more trajati.

 

Recenzija noisefesta 2012 - Karlovčec

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kaj nardit?

Učiti ljudi radovednosti, namesto iskanja udobja.

@FALK: komentar stoletja!

@NASLEDNJE VPRAŠANJE: vprašanje je zanimivo, vendar je že samo početje in obstoj ZNFI-ja že odgovor in dejanje na samo retroaktivno vprašanje.

@LUKA SELIŠKAR: kdor je rado-veden bo poskrbel za svojo vednost brez da se rado-vedno radovednost rada da; druzbena kriticnost, subverzivnost, ugodje, neugodje in nelagodje v kulturi, zen master je reku: otom potom

je enkrat tud reku, počaki tri leta in vse misli bodo šle iz glave. baje da tok časa traje. 3 leta. potem pa blank. ničesar.

@ZEN MASTER: mogoče je to resnično politično dejanje - univerzalna politika ne-identitete, pok, pa smo! Zen master se spet oglaša iz safe spejsa svojega zenovstva (ravnokar je vodo prnesu iz potočka, ker nima poslušnega učenca, da mu redno vodo nosi), in retorično pravi: kakšen je plosk (zvok) novomuzičarja?

univerzalna politika neidentitete mogoče sploh ni tako slaba reč. nič ne vidiš, nič ne slišiš, nikogar se ne spomniš in vse se premakne. nositi vodo iz potočka je skrajno univerzalno dejanje, odmakne te od motilnih faktorjev. prestavi te v nosilni moment. v akt elementarnega ponavljanje. naj ti razložim še plosk ene dlani? revolucijo riževe slamice?

ne hvala.

Umazana zgodovina industrije in delavstva je iz Trbovlja zvlekla ven vse struje, ki so v SLO naredili neizogiben premik v umetnosti. Trbovlje je iz same sredice zasačilo čekane.
Družbeno reformativnega momenta pa ni, ga ne bo, ne bo prišel, je totalitarno odsoten. Ne more priti iz udobja. In kako je sedaj s to radovednostjo? Radovednost je lahko tudi usodna. Radovednost na katerem nivoju?

o čem vsi vi sploh govorite? štancate kile besed, vse ostaje isto...

kile besed, in ni več vse isto, false selfhelp, žal....

dvojna negacija...se pravi vseen pomaga ta selfhelp...

res. zato izstop. baje ga je treba nevronsko utrdit. prepisovat.

Novomuzičarji presegajo in bodo presegli tudi novodobni, post /delno utemeljen v dronu in delno tudi v nojzu/ »teror istosti« iz »endless, vse bolj zabrendanega streama«, kot vse bolj monopoliziran -po definiciji: neskončni- vir epistemološke zmede. Novomuzičisti nojzajo (in dronajo) čisto mimogrede in naravno, obenem pa – nikakor – »ne brez veze«, ker ...imajo tako znanje kot »informacijo«. (o vodici iz po....toka). Ob tem ne-epistomološko zmedeni nemuzičisti ne znajo /niti nočejo/ do epistemološko popolnoma zmešanih nemuzičarjev. T.j. konzumentov. Streama. Vsaksebi čmijo na svojem bregu. Zna se dogoditi, da bodo slednji v naslednjem koraku in opogumljeni z brendi neidentitete, postali arogantni kuratorji (tega istega toka). Novonosači postane vode, iz luže. Ker prvi nočejo.

Ker ga zvaračamo.

Stvar perspektive. Ko kak čik, po sexu. Kaj tako nezanimivega npr. pa resno še ne. Še najbližje po nezanimivosti so kaki samoklicani "t.i. nojzerji", praznoglavi padalci v antimuzike iz ne vem, onostranstev? Nekaj, kar je TAKO ZELO NE zanimivo, kot so čiki, pač ne more trajati. Ampak …… traja (več ko 3 leta).

Ker ga zvaračamo.

Noise je že dolgo mainstream. Podobno kot drone, še bolj. Sama zase imata problem, ker sta ex definitio samo-omejena na bodisi odpiranje oz zapiranje vseh (ali dela) registrov (v času) bodisi na modifikacijo, modulacijo tona.

Gets boring, per se. Kar pa ne pomeni da nista okužila mainstreama. Vanj sta integrirana, in to v vse zvrsti, podzvrsti oz ga že dlje časa definirata in celo ...diferencirata, na »up 2» in »out of« date. In to ne od danes, korenine se v popkulturi vlečejo tja, v 70ta, iz (anti)klasike pa tja v 40ta, celo do »futurističnih 1913«. Prebrskaj vinilne in kasetne arhive tega radia. pa arsa, kar zmanjka.

Kar je dolgočasno v nojzu, je posledica neznanja in/ali nezavedanja. Tukaj je (po definiciji) čisto preveč prostora za igračkanje totalnih nemuzičarjev, lenuhov takorekoč, z antimuziko. S tem ji, nezavedno celo, delajo medvedjo uslugo.

Antimuzika je pač ali žal, resna reč.

... "višje teoretično", noise je zvok. S tem je muzika. In obenem antimuzika. Oboje, mainstream in nemainstream. Delitev je iluzija. gre za tok.

Let it flow:
https://www.youtube.com/watch?v=key61EIkN4c

... to je absurd, samo zvočno potenciranje tega kar imaš naokoli. totaliteta destrukcije. ja, mogoče tako kot čik po sexu, ker je nekaj falilo.

Dejte se do konca zment!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness