Michaël Attias Quartet: Nerve Dance

Recenzija izdelka
12. 7. 2017 - 19.00

Clean Feed, 2017

 

Po nedavni Tolpi bumov, v kateri smo poslušali ploščo zasedbe CP Unit, se tokrat znova lotevamo izdaje založbe Clean Feed, namreč albuma Nerve Dance, ki ga je posnel kvartet pod okriljem izraelskega altsaksofonista Michaëla Attiasa. Na prvi pogled se zdi, da bi naslov plošče prej ustrezal hrupni in kaotični godbi CP Unit. Vendar se po nekaj poslušanjih morebitni prvi vtis konvencionalnejše muzike razblini in sintagma dobi svoje upravičenje tudi v zvočni podobi.

Ples živcev se tukaj kaže ravno v določeni zadržanosti na robu konvencionalnega, v neki skrajni preciznosti, ki se s tem robom igra, vendar ga ne prestopa. Najbrž bi bil ustrezen pridevnik za opis te glasbe nežnost. Vendar ne gre za nežnost kot ideologem sodobnega revivala romantičnega individualizma, ne gre za nežnost, ki vzdržuje sentimentalnost udobja. Nasprotno, na nevralgični točki ideologema se sproža prav neka ne-nežnost in neka nesedimentarnost.

Attias zveni neopredeljivo, kot bi se ves čas odločal za neko pot, ki pa je nikoli ne ubere, kot da je zadržan na nekakšnem zapletenem križišču. Njegov saksofon je zato pritajen, introvertiran, lahko deluje sramežljivo. Vendar stavi ravno na ta položaj ujetosti. Nastopa, kot bi igral igro the floor is lava, znotraj katere so tla opredeljivost, po njih pa avtor zategnjeno cepeta in znotraj lastne zategnjenosti išče linije bega. Vendar isto igro z njim igra tudi pianist Aruán Ortiz.

Ortiz je Kubanec, nastanjen v Brooklynu, lani je s svojim triom tudi nastopil v klubu Cankarjevega doma. Njegovo latinsko glasbeno ozadje je dobro razvidno in z njim rokuje, ga prevprašuje in ga obenem afirmira v zelo domišljeni maniri. Latinski vzorci lahko zelo subtilno, skoraj neopazno in zato tudi presenetljivo hitro preidejo v free jazz ali v raznorodna druga robna referencialna polja. Potem pa se prav tako hitro vrnejo nazaj. Zdi se, kot da nekako parno dopolnjujejo Attiasov saksofon, kot da gre za asertiven del dueta. Attias in Ortiz pravzaprav plešeta po lavastih tleh, ob čemer je vloga slednjega neprecenljiva.

Gibkost značajsko ekstrovertiranega klavirja saksofonu omogoča osvobajajočo, navznoter usmerjeno napetost. Ortiz vodi Attiasov korak, da bi Attias nato lahko vodil njegovega; raztegujeta se sem ter tja, kot nekakšna v več strani gibljiva harmonika. V majhnosti se tu nahaja inovacija. Mestoma njuna dinamika zveni kot cepetanje na žerjavici, mestoma kot suveren tek po stenah; v enem hipu zvočno sliko zgoščata, v drugem jo premestita v eleganco nekakšnega pervertiranega tanga, ki se razleze po vsem plesišču. Vmes je še nepregledna masa zvočnih ekstravaganc in leg, ki jih je z besedami skoraj nemogoče opisati in ki jih opis niti ne bi mogel izčrpati. Gre za zelo hitro glasbo. Ne hitro v oziru tempa, temveč v načinu, kako delujejo premene, kako širok zvočni spekter zajemajo in kako dobro je ta obvladan.

Johnu Hebertu na basu, ki je pred leti sodeloval s Samom Šalamonom, in Nasheetu Waitsu za bobni, ki smo ga pred kratkim poslušali in gledali na ljubljanskem festivalskem nastopu Archieja Sheppa, lani pa se je festivala udeležil z lastnim projektom, je ob tem dodeljena kompleksna vloga. Klavirsko-saksofonsko igro kar nekaj časa spremljata pridno in pozorno, vendar vanjo ne posegata in sta v odnosu do nje pretežno neavtonomna, kljub opaznim individualnim poetikam.

Energija, ki jo ustvarjata moža v ospredju, poleg rizomatskih plesnih črt zarisuje tudi neko splošno ozadje zvočne horizontalnosti, gladine, po kateri se pleše, ki je obenem ustvarjena negativno, skozi omenjeno izogibanje, obenem pa k njej prispevata tako opisana nežnost kot tudi zvok razpršenega klavirja. Tako je tudi značilno Waitsovo bobnanje nekje na poti med mehanizirano gostoto in elastičnostjo, ki nekoliko spominja na Jonesovo poetiko z A Love Supreme. V takem zvočnem okolju, katerega notranja dinamika se neprestano preliva, lahko v vsakem hipu v ospredje stopita tako Hebert, sicer sam tudi avtor dveh kompozicij s plošče, kakor tudi Waits. Slednjemu je celo posvečena zadnja kompozicija, imanovana kar po njem, Nasheet namreč, s katero bobni vstopijo v ples in enkrat prevzamejo siceršnjo vlogo saksofona, drugič pa vlogo klavirja, v izmenični igri z obema.

Gre za ploščo, ki za vstop zateva nekaj poslušanj, obenem pa je ni lahko izčrpati. Omogoča številne poslušalske izlete, raztegnjene čez 67 minut posnetega materiala, ki se odvija skozi dve dimenziji: na zasanjani bleščeči gladini, v katero se zlivajo vsi zvoki, obenem pa v rizomu, v katerem se drobijo in živahno gibljejo. In gre tudi za ploščo izjemne filigranskosti in gostote ter obenem jasnosti in elastičnosti, ki je omenjena tudi v založniškem muštru. Za še en izziv, s katerim strežejo pri na portugalskem stacioniranem sečišču globalne jazz izzivalnosti Clean Feed.

 

Michaël Attias Quartet: Nerve Dance Trailer

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zdej si že jazz kritik ?

"Ples živcev se tukaj kaže ravno v določeni zadržanosti na robu konvencionalnega, v neki skrajni preciznosti, ki se s tem robom igra, vendar ga ne prestopa. Najbrž bi bil ustrezen pridevnik za opis te glasbe nežnost. Vendar ne gre za nežnost kot ideologem sodobnega revivala romantičnega individualizma, ne gre za nežnost, ki vzdržuje sentimentalnost udobja. Nasprotno, na nevralgični točki ideologema se sproža prav neka ne-nežnost in neka nesedimentarnost."

Sem prebrala tole in nehala brat. Nateg vseh nategov. Kam si zablodil moj Rš?

naj vprašam kaj točno je težava, pa morda lahko odvodimo celo kak konstruktiven dialog ... lp

Konstruktiven dialog? "PO IDEOLOGEMU, NEVRALGIČNI TOČKI IDEOLOGEMA, KI SPROŽA PRAV NEKA NE-NEŽNOST IN NESEDIMENTARNOST" se išče konstruktivnost? Kaj pa "ustrezen pridevnik NEŽNOSTI, ki sprošča ne nežnost, saj ne gre za nežnost sodobnega revival romantičnega individualizma"?. In kaj za vraga pomeni beseda NESEDIMENTARNOST. To neko kvazi intelektualistično držo s pomanjkanjem vsebine RŠ drži že nekaj časa. Vse ostalo pred vsebino. Dajmo poslušalcu možnost, da čimmanj razume in avtorju, da čimmanj pove.

"Sintagma dobi svoje upravičenje v zvočni podobi?". Sem mislila, da nekdo recenzira razstavo in ne albuma.

Vse to je FILOZOFIRANJE. Ob radijskem poslušanju nisem  razumela ničesar. Ob včerajšnjem branju sem razumela še manj in nehala brati. Kaj se "kaže v določeni zadržanosti na robu konvencionalnega". Mi lahko nekdo razloži kako se to na tej plošči kaže in kaj je določena zadržanost?

"Zadržan na zapletenem križišču?". Kakšno je to križišče in kje v Ljubljani ga najdem?

Zanima me zakaj recenzent modruje in s kvazi jezikom tekmuje s poslušalstvom. Je to vrsta RŠ masturbiranja? Zakaj recimo referencialna polja niso nanašalna. Te tujke in teror nad poslušalstvom z jezikom, ki ga na radiu ne morem poslušati, so postale stalnice. Zakaj se recenzent že z jezikom postavlja nad poslušalca? Zakaj noče biti razumljiv? Mu manjka vsebine? Pisec zaključi, da je vrednost nekoga neprecenljiva ne pove pa zakaj. Kaj meni pomaga taka recenzija? "Gibkost značajsko ekstrovertiranega"? Mar ni ekstrovertiranost v osnovi značajska? Zakaj bi bilo kar koli z besedami "skoraj nemogoče opisati"? Zakaj moram jaz kot poslušalka to vedeti, če recenzent tega ne zna ubesediti?

Še en vzorčen primer nadstavka avtorja je "slednjemu je celo posvečena zadnja kompozicija, imanovana kar po njem, Nasheet namreč, s katero bobni vstopijo v ples in enkrat prevzamejo siceršnjo vlogo saksofona, drugič pa vlogo klavirja, v izmenični igri z obema." Ko sem to slišala na radiu do konca nisem več niti poskušala poslušati bralca.

Izbor besedišča je brezsramno onaniranje nad poslušalci. Recimo asertivnost se veže na vedenje, beseda rizomatska je povsem nepotrebna intektualistična navlaka, ki se potem z Deleuzovskim rizomom še enkrat ponovi.

Mi lahko nekdo po vsem napisanem pove ali gre za vrhunsko ploščo, dobro ploščo, solidno ploščo? Kako jo je avtor ovrednotil in v čem se razlikuje od ostalih gostujočih in ostalih del Attiasa in članov kvarteta? Morebiti vsaj tistih izdanih pri Clean feedu.

A ni preprosteje zamenjati besede tipa afirmira v uveljavi, pervertiranem v prevrednotenem, premene v (za)menjave, v rizomu v izven središča, filigransko v natančno, nevralgično v težavno, referencialno v nanašalno itd?

V kritiki se prepleta več raznih in ne nujno komenzurabilnih ravni očitkov, ki bolj kot o problemu s formo pričajo o problemu z avtorjem. Vseeno pa bom nanjo odgovoril, ker je iz nje vendarle mogoče izluščit neko prepoznavno linijo očitkov in tudi zato ker je opazen trud pri artikulaciji brez žalitev.

1) zavračam kategorijo "poslušalca". Poslušalec je posplošitev lastne poslušalske izkušnje. Zagotovo bi marsikakšen poslušalec podal podobne očitke, kakšen drug pa drugačne. Dokler ostajamo na nivoju samoumevnosti in psihologije, bo kritik nastopal kot univerzalna kategorija, pisec pa kot individualni eksces (četudi kot nekdo v navezi z drugimi individualnimi ekscesi, ki "onanirajo", tako kot nekakšno društvo individualiziranih bolnikov, ki onanira na ulici). Če recimo očitaš avtorju željo po nadvladovanju bralca, lahko rečemo, da je to nadvladovanje prisotno tudi v tvoji kritiki.

2) Pogosto ljudje pri kritiki nekih pojavov podajajo izjave tipa "kvaziintelektualistična drža s pomankljivo vsebino", podlaga za kar je priznanje, da prebranega ne razumejo. Zanima me, kako lahko podaš sodbo o vsebini, če ne razumeš, kaj si prebral? Tu gre pravzaprav za projekcijo lastne praznine razumevanja na samo vsebino. Da bi se to poskušalo prikriti, se zraven doda še lepka "kvaziintelektualistično", ki naj bi izražala neko pozo, golo formo, čeprav sam ta izraz implicira golo formo, saj je podan na podlagi nerazumevanja in ne vsebinske kritike. Gre za stereotipno antiintelektualno držo. Ne pravim, da je antiintelektualni odnos napačen, problem je, ko se vsiljuje kot norma na način, opisan tudi pod prvo točko.

Pri tem, da je sama delitev na formo in vsebino nekonsistentna, je tudi v osnovi napačna. Forma določa vsebino, kakor vsebina določa formo in težko ju je ločiti; sama izraza sta najbrž zastarela, o čemer bi poslušalka jazza lahko razmišljala.

3) zavračam lahkotno vrednotenje tipa dobro, slabo, solidno, saj mislim, da je "kompleksna" umetnost tipa freejazz, nekaj, kar se upira logiki konzumenstva in vsakdanjim kategorijam

Seveda pa pristajam na to, da nekomu takšen tekst ne predstavlja nič dobrega ali zaželenega, kakor si tudi predstavljam, da nekomu predstavlja nekaj zaželenega. Razlogov ne bomo našli v individualnih psihologijah, ampak v mikropolitičnih razmerjih. Ta razmerja imam kar reflektirana, zato bom še naprej pisal enako.

Ne morem pa nikogar prisiliti, da bo to všeč. Lahko samo svetujem, da se nevšečnega morebiti izogibamo - kar je po svoje konzumentska in apolitična logika, ki jih ravno nasprotujem, vendar je napotena ravno na to logiko, za katero je po mojem najbolje, da takšna tudi dejansko ostane. V trenutku, ko se bo zgodila refleksija nje same, pa bo tudi kritika teksta vsekakor drugačna.

Sam bom vsekakor raje sledil tistemu "poslušalcu", ki je na moji liniji, kot tistemu, ki ga ni, sploh, če se predstavlja kot univerzalni - v čemer je pravzaprav največja agresija. V tem primeru tudi anonimnost ne deluje na produktiven način.

Idejo je lažje predstaviti na nerazumljiv način, kot na razumljiv.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.