BLING RING

Recenzija izdelka

Marcel Štefančič jr. se tokrat moti. Bling Ring je namreč film ob katerem se neoliberalci nikakor ne bodo zgrozili. Gre za po dolgočasnih resničnih dogodkih posneto resnično dolgočasno zgodbo o skupini razvajenih dizajnerskih najstnikov, ki jim postane navada ropanje lepih oblek in verižic iz domov Hollywoodskih zvezdnikov. Toda to ropanje ni običajno ropanje: ne gre za razlike v premoženju – naši roparji so pač buržuji in ne potrebujejo denarja, presežno vrednost pa vidijo v krami in kiču, ki ju nosijo imena kot je Paris Hilton in podobni. Ta imena postanejo presežena vrednost samih blagovnih znamk, njihovi domovi pa samopostrežni butiki.

Da vam vse to, vse te realistične buržujske kvazi-avanture kaj pomenijo, da vas torej na kakršen koli način sploh zares ganejo, morate nujno biti neoliberalci. Bling-Ring je pravi tester, lakmusov papir gledalčevega neoliberalstva. Denimo Paris Hilton je bil scenarij za film tako všeč, da je nemudoma ponudila v uporabo lasten dvorec, torej prizorišče resničnih zločinov. Ta gesta, ki se zdi povsem neumna, je v neoliberalnem kontekstu še kako pametna in premetena. Za razliko od režiserke Sofie Coppole - ki je bila v svoji naivno realistični drži nad avtentičnostjo prizorišča pač tako navdušena kot dizajnerski najstniki nad avtentičnostjo nagrabljene krame - je Paris vsaj vedela, kaj bo od filmske reprodukcije dogodkov sploh dobila. Četudi je v filmu prikazana taka kot v resnici je, torej naduta in plehka, film poskrbi za to, da lahko še naprej dela to, kar v resnici dela: skrbi za medijsko reprodukcijo same sebe in služi od lastne fetišistične, avtentične podobe. Tako je Coppola s svojim filmom, s fetišizacijo resničnega fetiša do zvezdnikov in resničnih dogodkov, v tem kontekstu le sredstvo v rokah resnično resničnih režiserk, Paris Hilton in podobnih. Lakmusov papir se tu obarva na skrajno rdeče.

Zakaj potem sploh narediti tak film? Kamera nam vedno nekaj pove – in kaj nam je hotela povedati Coppola s tem, ko nas je z golo realistično reprodukcijo umestila v skupino dizajnerskih najstnikov, ki bolj nakupujejo kot kradejo? Kot pravi sama v nekem intervjuju, je hotela narediti film, ki je provokativen in ki razločuje: po eni strani Bling Ring povzroča fascinacijo nad bliščem in glamurjem ter nad estetizacijo zločina v stilu Bonny in Clyde, po drugi strani pa sproža moralistično vzvišena zgražanja. Oba odziva, četudi se zdita nasprotna, se dopolnjujeta. Ne samo z občudovanjem, temveč tudi z moralističnim zgražanjem nad zvezdniki in zvezdništvom se le-to reproducira. Denimo Lindsay Lohan, še ena izmed resničnih in tudi filmskih žrtev zločina, živi obenem od zgražanja in navdušenja nad lastno izumetničeno resnično podobo.

Bling ring torej ni samo film o neoliberalizmu, temveč nujno tudi neoliberalen film, mašina, ki reproducira neoliberalizem, in to ne samo na vsebinski ravni. Glavni igralci se skupaj z režiserko v dizajnerskih oblačilih že kažejo na rdečih neoliberalnih preprogah. Coppola je na eni izmed njih, kot bi se počutila malo kriva, zatrdila: »Bling-ring ni moj svet,« igralka Emma Watson pa skromno dodala: »imam samo osem parov čevljev.«

Coppola nas torej pušča pred alternativo med fasciniranjem in zgražanjem. Mi pa menimo, da je v tem kontekstu potrebno slediti Viliju Resniku, ki pravi: »Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.« Zavrniti je potrebno torej celotno alternativo, dve poti, ki sta v bistvu ena sama, neoliberalna pot. Zavrniti je potrebno cel filmski projekt, ki je bil zgrešen že v štartu, ko je Coppola izbrala trivialne dogodke in jih skušala zgolj s suhoparno realistično reprodukcijo prikazati kot fascinantne, bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu. Izbrati je potrebno pot, ki je ni, in filma sploh ne gledati ter o njem ne govoriti in tako prekiniti linijo nesmiselne reprodukcije. Žal nam to ni uspelo. Vam lahko.

  

Gledala sta Aleš in Jernej.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Enostavno odlično. Filma ne bom gledal, hvala za namig.

+1, good stuff. ales in jernej, dve sibi bozji :)

»Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.« Resnikovo izjavo bi lahko morebiti (raje kot direktno moraliziranje v tekstu) brali kot (predčasni) odgovor badioujevskemu enemu, ki nastane iz dvojega. Lahko bi na eni strani govorili o izbiri, ki pravzaprav iz dvojega ustvarja nič ali eno, ali pa bi morali o govoriti o popolni negaciji afirmativizma 20. in 21. stoletja, o negaciji logike kapitala/deleuzijanizma (ne izenačujem obojega, daleč od tega). Je torej Resnik nov prerok kontinentalne filozofije, ki iz nečesa, kar je podobno brassierevemu nihilizmu, v bistvu ustvarja popolnoma svojstveno slovensko kontinentalno teorijo?

Sofia je posnela nekaj odličnih filmov, ampak tale ja pa za pozabit :)

Super recenzija. Veliko pop/zabavljaške kulture skriva svoje primitivne namene pod pretvezo ozaveščanja. Film svojo "plehkost" opravičuje s tem, da je to dejanski prikaz stanja in tako provokacija in ozaveščanje o stanju, po drugi strani pa dopušča "plehko" gledanje.

Hvala za komentarje, pohvale...

Vili Resnik (Pop Design) ma drugače res zlo pogosto totalno filozofske poante, drsenje označevalca, ko na prvi posluh misliš, da vse razumeš, potem pa vidiš, da ni tako preprosto. Recimo še en njegov haiku: 

"Tebe ni, 

a pride spet tisti dan, 

ki v meni še živi,

to si ti."
 

 

Hvala tudi iz moje strani. Morda samo ena malenkost: mislim da je Vilija potrebno vzeti dobesedno, brez globokih metafor (kot je Jernej prikazal s haikujem je Vili že na dobesedni ravni zelo kompleksen), sicer pademo v neskonče interpretacije (lahko to, lahko tisto...). Zato ko reče, da je za pot, ki je ni, gre v našem kontekstu za pot, ki ne vodi v ogled filma. Iz tega vidika ne razumem, zakaj preprost 'ne' filmu pomeni moraliziranje. Je potem edini nemoralizator Jim Carrey v filmu Yes man?

No, že zato, ker sta si vidva izbrala določeno pot in nista ostala brez nje, kot priporočata to vsem ostalim. :)

Se strinjam, točno to je problem,... da se ne da časa zavrtet nazaj in ne videti tega kar si pač videl,... ko zbereš neko pot je potem to "irreversible", ampak še vedno lahko za nazaj obžaluješ in drugim priporočaš da tega ne naredijo, kot recimo kak ozdravljen odvisnik. In pri tem te legitimira ravno to, da si to pot pač dal skoz.

Drugače pa to dobro razloži cel kontekst Vilijevega citata, mogoče bi morali že prej uporabit to širšo varianto:

"ŽIVLJENJE JE KAKOR ČUDNA POT,
ležišča so polna raznih zgodb,
HODIŠ IN TAVAŠ PA NE PRIDEŠ TJA
KAMOR SRCE SI ŽELI,
vedno na koncu sta dve poti
izbereš pa tisto, ki je ni.
HOČEŠ NAZAJ PA NI VEČ SLEDI
pozabljene so vse noči..."

lp,jk

Meni se zdi moraliziranje ravno če rečeš, da bi kdo ostal BREZ te poti - bi po njej kdo moral iti, mu sicer kaj manjka? To je ves point lakmusovega testa: neliberalcem bo všeč. TIsti, ki pa niso, pa morajo po drugi poti (ki je iz vidika filma ni). 'Morajo' tu pomeni samo to, da ne moreš biti vse in iti po vseh poteh hkrati. Žal za to nimam novega citata Vilija, ne dvomim pa da obstaja...

Manjka mu ne, kajpak, za vsem skupaj ni manka, je pa nekaj drugega, kar dobro razpre Jernej. Če ozdravljeni bolnik odsvetuje to pot, in, ko razširim na neko idealnost v bodočnosti, kako bodo opice tretje generacije vedele, da je ta film res tako slab, da ga ni potrebno gledati, čeprav ga sploh niso videle? (Sicer pa je moraliziranje malček premočna beseda, zato se vama opravičujem, da ne bomo te debate končali čustveno razrvani)

gtgpriw

vfhcdhfb

hxgjxni

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.