LAUREL HALO, WARREGO VALLES, NULLA

Recenzija dogodka
3. 3. 2018 - 14.00

Kino Šiška, 1.3.2018

 

V četrtek zvečer nas je v kletne prostore Kina Šiška privabila predstavitev svežepečenega prvenca domačega dvojca Warrego Valles, projekta Nine Hudej in Nine Kodrič z naslovom Botox, izdanega istega dne za založbo Kamizdat. Temu je sledil še posladek z nastopom Hyperdubove varovanke in zaradi svoje precej netipske elektronike kritiško večkrat okronane zvočne raziskovalke Laurel Halo.

Za uverturo v večer je poskrbela nadobudna DJ-ka Nulla, ki je ozračje ogrela s precej klubsko orientirano tehnoidno zabuhlostjo. Glede na sedimentaren frekvenčni spekter, štiričetrtinsko metrično konstantnost, in za prostor Kina Šiška presenetljivo plesno dojemljivo publiko, se je Nullin set močno spogledoval s formo klubskega warm-upa in se morda celo preveč poigraval z znano šibko točko domače publike, ki bi jo lahko poimenovali kar techno ahilova peta. Uvodni nastop je v glasbeno sosledje večera tako morda vnesel nekoliko preveliko stilsko vrzel, saj je bila tranzicija k postklubskemu ob prihodu Nin na oder precej občutna.

Njun skoraj enourni v živo izveden nastop je bil razgiban, elastičen in na momente celo hiperaktiven sprehod čez daljše in krajše zvočne vzorce z albuma. Iz teh so se na trenutke rojevali klubsko orientirani segmenti, ki sta jih venomer znova podirali, permutirali in včasih celo nepričakovano nadomeščali z novimi. Predhodno ogreta in malenkost z zvokom šokirana publika je potrebovala nekoliko več časa, da se je ujela v metrično kompleksnejšo mrežo toka misli Warrego Valles, a se je kmalu izkazala za precej prilagodljivo in odprto. Drugo polovico nastopa so tako že spremljali odobravajoči vzkliki in plesni koraki na tudi tiste bolj neposkočne ritme, vzdušje pa je ob končnih footworkerskih vzdihljajih doseglo vrhunec večera. Precej dodelan in samozaveden set, inovativna igra z ritmom poudarkov in navsezadnje celokupna vizualna podoba, za katero sta poskrbela eminentni Stefan Fähler s sintetično naslovnico in TV analogna projekcija Izlanda, so tako ob koncu nastopa poželi bučen aplavz.

Po krajšem odmoru je vajeti prevzela Laurel Halo, ki je, tako kot njeni predhodnici, poskrbela za stilsko nezveznost. Če je bil zvok Warrego Valles v svoji sicer precejšnji zvočni suverenosti na momente tudi zavedno koroziven, je Laurel zbranim pokazala svojo mehkejšo plat. Za to sta v osnovi skrbeli že močno reducirana zvočna jakost in precejšnje prizadevanje umetnice, da je svetlobni tehnik po večih poskusih le omilil odrsko osvetlitev. Dotična atmosfera je zagotovila svojevrstno intimno doživetje, ki so ga mnogi potencirali še z zaprtjem oči in rahlim zibanjem telesa. Zvočna pot se je vila od popolnoma svobodnih kompozicij terenskih posnetkov do drugačnih in precej inteligentno skovanih dubov, ki so izigravali zakone gravitacije in čuječnejšim mehko obračali tla pod nogami.

Podobne izkušnje z Laurel Halo je v svoji recenziji jesenskega dogodka v Zagrebški Močvari opisoval že kolega Pucelj, ki je njen nastop opisal, kot da Laurel z ničimer ni zares koketirala s klubskim plesnim duhom, temveč je izvedla zelo ambientalno, še dodatno abstrahirano verzijo scenosleda glasbe z zadnje plošče Dust. Njegov komentar je omembe vreden tudi zato, ker, če ga nekoliko poenostavimo in izvzamemo iz konteksta, problematizira kupčkanje Laurel pod streho izpeljank klubske glasbe. Podobne pomisleke je načenjal tudi četrtkov dogodek, saj je predhodno precej napolnjeno dvorano do konca Laurelinega seta zapustil velik delež publike. Warrego Valles se sicer prav tako nista direktno spogledovali s klubskimi praksami, a vendar je bil njun tehnoidni izvor občuten, tak pečat pa so najverjetneje pričakovali tudi obiskovalci. Tako je bil nastop Laurel Halo postavljen pred realnost nekih ne povsem združljivih praks in je v svoji izvenklubski senzibilnosti za klubsko-doživljajsko orientirano publiko delno izgubil svoj pomen.

Za same umetnice sicer nikakor ni potrebe po tem, da bi si tukajšnje recenzentske pomisleke jemale k srcu, saj sta bila oba osrednja nastopa sama po sebi na precej zanimiv način inovativna in sta dobro poosebljala umetniško delovanje izvajalk. Morda bi organizatorji dogodka morali premisliti, če bi koncerta bolje delovala posamično, za kar bi vse izvajalke zagotovo nabrale dovolj glasbenega materiala in publike. Sicer pa smo dva skorajda ločena nastopa tudi dobili. Samo vzdušje in obiskovalci v dvorani so se med nastopoma deloma zamenjali, kar je koncert naredilo svojevrstno zanimiv in privedlo do redke časti, da je domači izvajalec doživel več podpore publike kot gost iz tujine. Kar pa seveda nikakor ni napačno. Morda celo spodbudno!

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Men se pa zdi da sta se acta kljub različnosti odlično dopolnjevala in ne vidim nobene potrebe po tem da se tovrstne zadeve pretirano separira po žanrih. Vprašanje po videnem tokrat tudi, koliko publike bi v tem momentu sploh pritegnil samostojni nastop Laurel Halo, sploh če ne bi bil umeščen v kontekst kakega festivala ali podobne blagovne znamke. Če ne bi bilo ekipe, ki je prišla podpret in poslušat Warrego Valles se mi zdi da bi znal biti obisk na njenem setu podoben kot na koncertu Sun Arawa pred petimi leti na istem placu, max. 20 do 30 duš (vključno z osebjem). Takrat je bil na srečo sicer del publike iz italije, sicer bi nas viselo v placu kljub uveljavljenosti in cenjenosti artista res le enih par.

Tokrat je na srečo del 'Warrego ekipce' ostal tudi še po njunem špilu še Laurel tko da je bilo vzdušje tudi ob njenem nastopu fajn, plac pa kljub upadu prijetno zapolnjen. V bodoče si želim kvečjemu še več takih žanrskih križanj in definitivno ne obrano.

Popravek zadnjega odstavka:

Tokrat je na srečo del 'Warrego ekipce' ostal tudi po njunem špilu še na Laurel tko da je bilo vzdušje tudi ob njenem nastopu fajn, plac pa kljub upadu prijetno zapolnjen. V bodoče si želim kvečjemu še več takih žanrskih križanj in definitivno ne obratno.

lp

hvala Honecker za trezen odziv. my thoughts exactly.

kaj naj bi pomenila 'zabuhlost' v "ogrela s precej klubsko orientirano tehnoidno zabuhlostjo"?

in sedimentaren frekvenčni spekter?

in katera je "znana šibka točka domače publike, ki bi jo lahko poimenovali kar techno ahilova peta"?

o čem dafuq govori recenzent?

Ali ne obstaja v glasbeni redakciji RŠ za pisanje in govorjenje o nekonvencionalnih glasbenih izrazih ženskih umetnic morda kdo primernejši kot mladi konvencionalni fantje? Že v GRŠ intervjuju z WV je eden izmed fantov ob svoji milo rečeno nesrečni uporabi izraza 'pozitivna diskriminacija' pokazal nerazumevanje osnovnih socioloških pojmov in s tem nezmožnost razumevanja, kaj šele diskurza glede aktivizma Pritličja, WV in verjetno tudi nasploh. Sedaj pa druga polovica tega tandema izgleda očita Nullinemu warmupu nekakšno dolgočasno tehno enoličnost, kar je opazka ki pač še zdaleč ni na mestu, kar lahko najbrž potrdimo vsi obiskovalci, med njimi tudi avtorica recenzije istega dogodka v Dnevniku. V najboljšem primeru bi lahko rekli, da avtor pač ni zelo pozorno poslušal nastopa, ki se ga je odločil kritizirati, v najslabšem pa celo, da se je preprosto iz nekih nereflektiranih podzavestnih vzgibov nalašč podelal na uspešnejšo vrstnico in to nerodno poskušal zaviti v kritiški diskurz. Preprosto se zdi da za diskurz o ženskih glasbenicah na RŠ ne obstajajo niti približno podobni kriteriji kot za diskurz o moških, kar še zdaleč ni škodljivo le za njih, pač pa tudi za sam koncept kritike kot tak, saj naj mu bi bili temeljni trud za čimvečjo objektivnost in konstruktivnost. Da o legitimnosti RŠ kot glasbenega medija sploh ne govorimo. Ni nas malo, ki si želimo, da bi obstajalo več truda v smer izboljšanja podobnih pojavov.

Jao, tale recenzija je "na momente" "precej" "celo", dobronamerno rečeno, en mal pretenciozna.
Kot prvo bi bilo dobro, če bi "nadobudni" recenzent bolje poznal profil publike, ki je koncert obiskala. Ne glede na to, da je na večih mestih skušal obducirati konzumentsko telo Kina Šiške in ga zreducirati na tisto prislovično ahilovo šibko točko, ki se ji gate in glava tresejo zgolj na bazični tehno štanc, bi bilo bolje, če bi to delal na kakšnem drugem truplu, ki temu ne bo ugovarjalo.
Četrtkova publika se v Šiško zagotovo ni prišla na mortus zadet in se "tehnoidno" razfukavat kot na random petek v kakšno lokalno elektronsko čuzo. Tako pa se je recenzentu v grlu zataknil ta prvi od podcenjujočih žgancev za katere bi bilo bolje, da bi jih ne izpljunil s takšno samozavestno prepričanostjo.
Tole njegovo jezikovno čudenje z oblilico "precejev" in "celojev" pušča nezrel priokus. Publika se je izkazala za "precej prilagodljivo in odprto" in četudi smo bojda vsi mahnjeni na tehnoidno štiričetrtinskost, smo se pozibavali tudi na "tiste bolj neposkočne ritme".
Kje je avtor v četrtkovem večeru slišal kakšno štiri-štiri štanco, mi ni jasno. Ali je bil tako napsihiran, da je treba v recenzijo vtakniti še kritiko konzumacije elektronske glasbe na domači grudi, da je nato to svoje štetje do štiri projeciral kar na prvo osebo za katero je, zmotno, mislil, da se lahko na slepo poserje iz pozicije moči, se pravi na warm-up DJ-ko Nullo? Ali pa jo je v edukativne svrhe na slepo razsul, da se ja ne bo prevzela in si mislila, da je pozitiven odziv publike na njen set pomembnejši od modrovanja malega boga v nekem mediju.
Nasploh se je recenzent nadvse marljivo potrudil, da smo se "z zvokom šokirani" redni konzumenti elektronske glasbe najedli tistih pokroviteljskih žgancev o tej večni še-kar zadostnosti lokalne flore in favne. Nekaj še posebno lepih cvetk je rezerviral za četrtkove ustvarjalke s pičlimi 10+ let izkušnjami.
Lepo bi bilo enkrat za spremembo preseči to UnterAlpische zahrbtno dajanje dvoličnih komplimentov, ki se maskira kot uravnoteženo nabijanje s presežkom ponavljanja pridevnikov, pripastkov, medmetov in kar je še takega, kar izraža vzvišeno čudenje nad ustvarjalkami, ki so, presenetljivo, naklepale "precej inteligentne" dube. Za povrhu pa so "ta domače" on "kubsko-doživljajske" in v izvenklubsko senzibilnost nesocializirane publike Kina Šiške doživele več podpore kot gostja iz tujine in to je "morda celo spodbudno" in "seveda nikakor ni napačno". Ampak Warrego Valles ne morejo skriti svojega sumljivega "tehnoidnega" izvora in so, jejžeš, kontaminirane s temi zloveščimi "klubskimi praksami" od koder, kot vemo, zgolj slučajno izvira elektronska glasba.

Za samega recenzenta sicer nikakor ni potrebe po tem, da bi si tukajšnji komentar jemal k srcu, saj je njegova recenzija sama po sebi mestoma celo precej nadobudno pokroviteljska in dobro pooseblja stanje duha v pod-alpski kritiki, kjer kritiki... kritizirajo, mar ne?

TL,DR: Warrego Valles postregel z izvrstnim angažiranim nastopom po predhodnem odličnem ogrevanju DJ Nulle. Obrnjen redosled bi še najbolj koristil poetskosti Laurel Halo, manjši kiks organizatorja. Publika zintrigirana in odzivna. Hvala vsem za kvaliteten večer. Respect.

#nisetrebavednonavseposrat #somerespectplease #vračamtižganc

Živjo,
koncert mi je bil prav všeč. Izbor DJ Nulle je bil super. Warrego Valles sta z občutkom mešali bolj in manj "miganju prijazne" odseke, tako da je vzdušje vztrajalo kljub morda zahtevnejšim komadom. Po njiju mi je bila Laurel Halo malo preveč abstraktna, zato sem šel pred koncem. No, pa tudi, ker je drugi dan čakala služba. :)

a ni ta jakob mraz ene parkrat rolu totalne 4krat4 štance v monoklu al kje že haha

Največji seksizem je diplomatska kritika: gre pač za pregrevanje raster noton materialov, ki je povsem simpatično a popolnoma neizvirno in porvhu zavito v srednješolski aktivizem. Frekvenca uporabe oznake postklubsko pa kaže na res hudo žalostno stanje glasbene redakcije.

Škoda, da sta Warrego Valles v živo na odru tako "mrtvi", brez filinga, brez prezence. Vsaj vokal sta zminimalizirali.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness