Depresivna hedonija

Aktualno-politična novica
10. 4. 2018 - 16.00

Lagali bi, če bi na vprašanje, kako ste preživeli vikend, odgovorili z “dobro”. Morda bi bilo primerneje, če bi rekli “ena štiri, tko kot zmeri” in ob tem zamolčali nelagodje ob spoznanju, da boste učinke regeneracije občutili šele proti koncu tedna, ko se bo vse začelo znova.

Neskončno ponavljajoč se cikel delovnega tedna, ki mu obvezno sledi sproščanje ob najrazličnejših učinkovinah in paberkovánje o razburljivih preteklih dogodivščinah, izkušenosti z njimi in našimi tovariši_cami, bi lahko preprosto opisali z verzom pesmi Rane skupine Smrt boga in otrok: “Uniči svojo mladost”.

Ujeti v zanko prekariziranih produkcijskih in družbenih odnosov vzpostavljamo prekarne partnerske odnose, prekarno se posvečamo svojemu zdravju, prekarno fukamo in se drogiramo. Vse več mladih se sooča z duševnimi težavami in medikalizacijo le-teh. Ne pretiravamo, če rečemo, da je mladost v poznem kapitalizmu zelo podobna bolezenskemu stanju. Ta patologizacija onemogoča kakršnokoli možnost politizacije. Naše osebno je razumljeno kot rezultat naših individualnih odločitev in našega individualnega nevrološkega ali družinskega ozadja. Kakršnakoli vzporednica z družbeno-sistemsko vzročnostjo lastne prekarnosti postaja irelevantna.

Del uspeha neoliberalizma je tolmačenje kapitalizma kot "povsem ekonomskega", kot da "propad duševnega zdravja", rutinski razpad kolektivnega v individualno in trajnih reguliranih zaposlitev v prekarne nimajo ničesar skupnega s kapitalističnim "ustvarjalnim uničenjem". Prekarnost in duševno zdravje sta globoko povezana. Oba sta paradigmatski primer kapitalističnega realizma. Kapitalistični realizem vztraja pri zdravljenju duševnih bolezni z medikamenti, naše težave pa tolmači kot naravno dejstvo. Podobno prekarna delovna razmerja pripisuje fragmentiranosti trga dela, odgovornost za vzpostavitev trajnejšega delovnega razmerja pa prestavlja na posameznike in posameznice. Težave z duševnim zdravjem prinašajo velike prihodke farmacevtski industriji, fragmentirana delovna sila pa trgu omogoča nadaljnje izkoriščanje. Bolniki z duševnimi motnjami plačujemo zdravila sistemu, ki je vzrok za bolezni same. Še raje pa posežemo po drogah, ki nas delajo zadovoljne in srečne. Pa nas res?

Uradna medicina pri bolnikih z depresijo prepoznava anhedonijo, nezmožnost občutenja zadovoljstva, sreče in veselja; bolniki se počutijo čustveno prazne, ob veselih dogodkih se niso sposobni veseliti. Za prej omenjene iskalce sreče in zadovoljstva bi bil veliko primernejši izraz, ki ga Mark Fischer v svoji knjigi Capitalist realism: Is there no alternative imenuje depresivna hedonija. Stanje, ki ga opisuje, ne konstituira nezmožnost uživanja, temveč nezmožnost početja česarkoli drugega kot lovljenja užitka. Stalni občutek, da nam nekaj manjka, je vzpostavljen brez razumevanja, da to skrivnostno, manjkajoče zadovoljstvo lahko dosežemo samo onkraj načela užitka. Vsi si namreč želimo, da bi nam bilo v življenju karseda udobno in fino in vsi si želimo, da bi to trajalo, da bi užitek postal stabilen in konstanten. Seveda pa ne moremo ves čas čutiti ugodja - če bi ga lahko, potem tega pojma pravzaprav sploh ne bi poznali.

Naša nejasna strukturna pozicija, razpeta med umirajočim reguliranim in poblaznelim nereguliranim svetom, nas spreminja v potrošnike storitev, ki v nas vzbujajo občutke sreče in zadovoljstva. Navidezni občutek svobode v prekarnosti nas dela depresivne in proti temu se borimo z nenehnim, maničnim lovom na užitek in ugodje, saj v možnost spreminjanja in nastajanja novega ne verjamemo več.

Za nami je obdobje uporov proti vse večjemu poblagovljenju naše eksistence in našega znanja, ki so se odvijali na Univerzi in ulicah prestolnice, pa se vseeno zdi, da smo kljub vsem idejno zastavljenim alternativam neoliberalizmu še vedno na istem mestu. Potencie, različni principi in mehanizmi rekonstrukcije ali poustvarjanja skupnosti, kot jih v svoji istoimenski knjigi poimenuje Marta Gregorčič in ki smo jih mnogi med nami skupaj ustvarjali, ostajajo zapisani in zabeleženi na papirju in drugih medijih. Učinki bojev za samoodločanje in avtonomnost, krepitev moči za politično, gospodarsko, družbeno in kulturno samoupravljanje skupnosti pa večinoma nostalgični spomini.

Da bi potencie lahko vzdrževale boj, morajo ustvarjati svoje lastno pribežališče, svojo lastno heterotopijo, nekakšno razsežnost ali pa popoln prostor, prav toliko natančen, urejen in prepusten, kolikor je brez reda in zaprt prostor sodobnih družb. Kajti potencie množično rastejo v razmerah perifernosti in prav zaradi omejenosti ter povezanosti s teritorialnim in političnim ne morejo in nočejo biti izvzete iz neoliberalizma. Nimajo nikakršne možnosti pobega ali opazovanja smrtonosnih procesov globalnega plenjenja le od zunaj. Pri njih je teorija namreč del prakse življenja in ne videnje ali opazovanje življenja, saj se je socializacijski korpus oziroma habitus stoletja vpisoval skozi negotovost upiranj, skozi improviziranje bojev za življenje in možnost delovanja, obstajanja, ustvarjanja.

Morda pa je razlog depresivne hedonije, ki nam onemogoča potencio delovanja, obstajanja in ustvarjanja, v lenobi. Vsaka praksa, s katero se prvič srečamo, in vsako učenje nove veščine sta zahtevna, preden postaneta prijetna. Na vsaki točki bi bilo veliko lažje pasivno sprejeti hedonično-konzervativni konsenz, ki ga Homer Simpson izpove z besedami "if something is too hard to do, then it's not worth doing". Pa vendar lahko lenobo razumemo kot orodje, s katerim lahko posameznik šele karkoli občuti.

Pri petkovih in sobotnih druženjih “ena tri, brez skrbi” torej ne gre za mazohizem, ob katerem bi doživljali užitek ob zavedanju lastnega vsakodnevnega trpljenja in bolečine v nezmožnosti realizacije potencij. Trpljenje v mazohizmu ni uničevalno in zatiralsko, temveč osvobajujoče.  

Depresivna hedonija tudi ni ritual kaznovanja, apatija ali cinizem. Depresivna hedonija je refleksivna impotenca. Nezmožnost refleksije lastne ujetosti, o kateri poslušamo tudi v pesmih Smrt boga in otrok. Vedo, da je njihova generacija v pizdi, vendar vedo tudi, da glede tega ne morejo storiti dosti. To zavedanje, ta refleksivnost ni le pasivno opazovanje že obstoječega stanja, ampak samoizpolnitvena prerokba. Kaj namreč ustreza oblasti bolj kot v okove lastne nezmožnosti ujeti posamezniki in posameznice?

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

kero moraliziranje

Od kdaj si pa ti na RŠ?

"Paberkovanje" ni nič drugega kot starinska beseda za "nabiranje". Recimo: "Radijski novinarji se često vdajajo nepremišljenemu paberkovanju starinskih pojmov, kar nemalokrat vodi v njih napačno uporabo."

Skratka, v tisti besedni zvezi pri vrhu nekaj manjka, nek predmet vašega ... nabiranja.

Da ne bom preveč zatežen, preostalo gotovo stoji, čeprav je precej pesimistično obarvano. Keep it up!

polnoritna mladina ima vsega preveč. da, da. pol pa droge papajo. pol se pa ne znajo izražat. pol pa mamo.

nočem tukaj žugat vsem po spisku, ampak mladino je treba vseeno mal vzgojit. "Bog dreka in otrok" ne vem, če bo tega sposobn.

Morda pa je razlog depresivne hedonije, ki nam onemogoča potencio delovanja, obstajanja in ustvarjanja, v mojem obračunavanju z vrstniki, ki se doživljajo v istih čevljih kot jaz, vendar jim jaz to odrekam, saj so to leni ljudje in se drogirajo, jaz pa vendarle nisem tak ...

Legalizirajmo konopljo.

ali pa je depresivna hedonija zgolj izgovor. Če ošvignemo 'kulturno trenutnih afterjev' v Ljubljani, se zdi da ljudem ni treba. Imajo možnost, da in privilegij, da so 3 dni od 7 v tednu na afterjih. To ni depresivna hedonija, pač pa razvajenost.

Lekturo plis.
Pa folk zbud se pa se zaktiviri, treba je it mal v naravo pa razmišljat pa delovat!

Remove comment section

@PEDRO HOMIŠA

Legit opazka, "čeljustanje" bi vrnilo smisel stavku.

Kritika, ki jo imam je ta, da bi lahko zožili paleto konceptov v "enega" in rekli vsemu "lenoba, ki osvobaja". Pa še to "anhedonija" je včasih tudi fakin resna stvar, kjer gre za resne okvare določenih živčnih kanalov in katere se ne da kar tako z "happy, happy terapijo" ali pa "lenoba osvobaja" (tudi če je v neki vzpostavljeni infrastrukturi, seveda), lajšat. Problem pa je, to se strinjam, v primeru, ko se le-ta preenostavno posplošuje v "duševna" boleznska stanja.

Also: A nebi blo kul jemat "medikamente" v komunizmu, komunitarizmu, anarhizmu, rogizmu? Z medikamenti nad oblast in pa kaj pa ko že Taylor Swift jamra, da je ujeta v oblast, pa da ji je nezmožna ubežat? No, že Zuckerberg jamra, da je ujet v "neko" oblast in da se jo na vse pretege trudijo kontrolirat, a ne? Z medikamenti nad oblast.

Glejte ta live feed od Zuckija. Tip skos jamra, da je v neki oblasti ujet.

Also: Kritiziranje "refleksivne impotence" je le neka romanca z vednostjo, energijo in entuziazmom, refleksija je pa vse prej kot to, če je ta sploh kaj. Teorija ima svoje meje, zato se je bi se lahko vrnili k vsakdanjemu, kar itak delajo ti SBO in še ostala druščina. Samo da zakaj bi še mogli zej vedno znova rečt, ej fak, mi smo ful prekarizirani, pa ful fukamo prekarizirano, pa ful bi mogli večkrat rečt "kapitalizem" v naših pesmih, da bi se vedlo, da v bistvu smo ful "stukturno" razgledana "mladežŽž".

Drugač pa dober članek, vsaj nekaj se na temo afterjev in vsakdanje mladine piše!!

*ki ni "preveč" iz pozocije kao nekega šolskega učitelja, psihiatra, in podobno...

Kultura kulturnikov je v pizdi, ni treba vsega obesit na neoliberalizem.

zelo dobri komenti. Upam, da bo folk to malo prebral, pa premislil.

Ma, ja sem pa res optimističen!

Mogoče so prej tovrstne poddružbene oblike druženja producirale vsaj kak zunanji produkt (ala moda, muzka) v tem primeru pa tega ni, ali ni pač evidentno. Bi se morali tega 'bati'?

Pa ful je evidentno. En je linkal par lenobnih praks v muziki pa modi.

Takega zatikanja ob branju pa že dolgo ne. Da ni slučajno na kaki teh učinkovin?

laži je furat apatičen samodestruktiven lajfsti kokr pa bit aktivist

a to je neki novga?

Lažje je bit aktivist, ko aktivist na drogi, burek.

Ja, alternativna mladina je v fazi slavljenja družbe tveganja na svoj radikalen način.

Družba tveganja omg dejte vi tvegat zbrisat ta koment, vključno s tem, ki sploh na kakršen koli način omeni družbo tveganja. Selfdestruct, fak no kero jamranje, pa neoliberalizem, pa družba tveganja, pa apatičen lifetyle, pa dejte se nafilat z xanaxom, da ne boste, tolk zagnani, ko ti pisunin pr Tribuni, ki ma da so tok aktivni, da jim že iz riti počas nitro poganja. Sami hitri Turbo Rudiji...kje je moj prjatu Pavlin, pa še Knavsa bi lahka omeni, kaj, pizda tipa sta bla vsaj mal od oka brez nitrota v guzi in je znala mal nazaj brzdat, ne vse na prvo žogo žugat

Če bi Karič držal levo linijo bol trdo, bi pizda Knavs ne mel tolk za študirat ob vsem tem, ne pa da so mu uhajali, pizda, po desni, ko da je mel deset centimetrov zabetonirane čepe v zemljo. Sej ne rečem, da bi zej Karič rabu glih met nek nitro v guzi, da bi se lahka mal bolj premiko, ampak pizda Galič nebi mel tolk dela, zato je pa bil tak, ko je bil cel zasanjan, pa sam dr se je na vse. Ma poglej ti pol tega simeunoviča, tip bo rabu prav nek priročno naštiman ojačevalec zvoka, da bi ga kdo zastopu, ampak a se je tip dru na neoliberalizem, ne ni se, nam. To kaj pove, ne nič nam ne pove. Bi pa zato Čeh reku, fantje lejte tu smo, dejmo vsajbzaihgrat do konco, dok še mamo čas.

uletava? Dobrosrčni shitposter?

Laži je bit burek, ko špinačni burek, droga.

Kdo je ta ki deva obliže na obliže, potem pa govori, kako so drige samo obliž pa dej nehaj no obliž gre na žulj, če te peče te peče kaj moreš, rana je rane, ne pa teh metafor na psiho devat, ma dost svojih. Ma Katanec bi ti reku Obliž dol, za te fante in dekline dam obliž dol, to je treba vedet in poznat, temu je potrebno dat več pozornosti, takšne "napake" potrebujejo boljšo organizacijo, vse vam ne tu. Tako, da fante in dekleta obliž dol.

Al pa razpust in ne organizacijo, kakor hočeš, samo je treba dat obliž dol.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness