¡No pasarán!

No pasaran so kričali na barikadah med špansko državljansko vojno. Ta krilatica je danes še vedno v uporabi, ko se borimo proti vpadu fašizma v različne sfere našega življenja. Normalizacija fašizma je problem, ki počasi vdira v različna polja vsakdana. V komentarju na glasbo se bomo tokrat osredotočili na fašizem metalskih skupnosti in na nedavni primer odpovedi ameriške turneje norveškega benda Taake.

Za začetek bomo na kratko obnovili zgodbo, iz katere danes izhajamo, ter trenutno situacijo v ZDA in po svetu. Taake so že imeli napovedano turnejo, skupaj s King Dudom. Antifa skupine so nato začele s pritiskom na klube, vključene v turnejo, češ da je Taake bend, ki simpatizira z nacizmom. Kmalu po prvih odpovedih s strani klubov v New Yorku, Chicagu in Salt Lake Cityju se je iz sodelovanja na skupni turneji umaknil tudi King Dude, s plehko izjavo, da se umika iz razlogov izven njegove kontrole. Res je, da je King Dude v preteklosti tural z levičarsko orientiranimi bendi, kot so (DOLCH), a igral je tudi z Death in June. Kmalu po omenjenih odpovedih koncertov se je javil še Talib Kweli z odpovedjo nastopa v klubu, ki je Taake bukiral v Kansas Cityju, ker se lastniki kluba niso opravičili in ker je ocenil, da se v takšnem okolju njegova ekipa ne bi počutila varno. Kmalu po Talibovi intervenciji so Taake odpovedali celotno turnejo.

Antifa gibanje je Taake obtožilo simpatiziranja z nacizmom in pozivanja k ubijanju muslimanov. Dokaz, ki naj bi to potrjeval in s katerim so mahali aktivisti, je incident iz Essna iz leta 2007, ko je vokalist Hoest nastopil z na prsih narisano svastiko.

Odpoved koncerta švedskega benda Marduk leta 2016 v Oaklandu je podobna zgodba. Marduk so bili takrat obtoženi simpatiziranja z nacizmom in poveličevanja tega v besedilih ter v grafičnih podobah njihovih izdelkov. V istem obdobju so morali tudi Watain in Destroyer 666 koncert v San Franciscu prestaviti zaradi mizoginih izjav enega izmed članov zasedbe Destroyer 666.

Termin Antifa se je začel pogosteje pojavljati v medijih sočasno z vzponom Donalda Trumpa in gibanja Alt-right. Če zadevo torej pogledamo na globalni ravni, ugotovimo, da se je z vzponom desnice dvignila tudi leva sfera. A ta se ni dvignila z določeno agendo, temveč zgolj z moralno paniko. Trenutno stanje v družbi postresnice in lažnih novic je med drugim tudi rezultat realnosti, ki jo ustvarjajo algoritmi na spletu. Leta 2011 se je egiptovska revolucija zahvaljevala Facebooku. In dejansko gre hvala za to, da so se ključne informacije takrat lahko učinkovito širile med množico, družbenim omrežjem, kot so Facebook, Twitter in Reddit. Danes pa se je meja med resnico in informacijo zabrisala. Magnitude različnih realnosti so omogočili ravno algoritmi na spletu, ki ciljajo na posameznike na podlagi zbranih informacij o njihovih osebnih interesih. Ta kaos je izkoristila tudi desnica oziroma Alt-right, ki so se z mimikrijo heca splazili v vsakdanjo realnost. Zakaj je to za naš tokratni kontekst sploh pomembno? Ker prav takšno trolanje normalizira populizem in radikalne desne ideje.

Politična korektnost je ravno zaradi tega postala toliko bolj pomembna, saj gre za neke vrste protiutež populistični retoriki. Po izvolitvi Trumpa in vzponu radikalne desnice v Evropi je balon realnosti liberalcev počil. Realnost se je izkazala za drugačno od tistega, kar so si predstavljali. Zrušila se je zavesa statusa quo in zgodila se je moralna panika. V tej paniki so se začele pojavljati nove grupacije in identitete. Identificiranje z idejo Antifaja je postalo novo partizanstvo, novi NOB. Situacija na ulicah po vsem zahodnem svetu je danes bistveno drugačna kot pred desetimi leti. Danes po ulicah korakajo grupacije tako radikalne desnice kot levice, ki se večkrat tudi spopadejo. Vsi se sklicujejo na pravico do svobode izražanja. Vsi verjamejo, da je njihova ideja sveta prava in dobra. Ena pozitivnih lastnosti vzpona desnice je torej prav budilka, ki zbudi levico.

Da bi razumeli fiksacijo Antifaja v odnosu do ekstremne glasbe, ki simpatizira z nacizmom, moramo najprej razumeti, da je alarmiranje, kakršnega smo opisali v uvodu, vzniknilo ravno iz te budilke oziroma iz počenega balona realnosti. Budnost leve sfere v odnosu do takšnih primerov, kot je bil pritisk na organizatorje koncertov norveških Taake, predstavlja duh časa, v katerem živimo. Obsojanje takšnih zadev je legitimno, ne smemo namreč pozabiti, da takoj, ko fašizmu pustimo določen prostor, ta posadi svoje seme - in lahko se razvije ogromno škodljivih zadev. Zavest, da fašizma ne smemo tolerirati, je prava in na mestu. Tudi ko nacistično simboliko uporabljamo za šokiranje, lahko to vpliva na posameznika, ki se mu takšna ikonografija lahko zdi privlačna. Temu lahko sledi, da se posameznik zbliža z desno ideologijo in celo postane skrajno desni militant. Zato moramo razumeti, da ničelne tolerance do takšnih zadev ne gre zanemariti. Boj proti fašizmu je danes izredno pomemben in ključen za drugačno prihodnost.

A black metal v naši zgodbi predstavlja paradoks. Zato moramo orisati tudi naravo black metala, da bi razumeli, zakaj se veliko neonacizma pojavlja prav znotraj te glasbene kulture. Odgovor najdemo v drugem valu black metala, ki je nastal kot upor v odnosu do metala, ki je bil konec 80-ih deležen močnega momentuma in je postal tržna niša. Black metal pa je želel biti vse prej kot to. Zato so se Burzum in Darkthorne predstavljali s tako ostudno produkcijo. Black metal je hotel biti kontroverzen, hotel je rušiti vse tabuje. Nič ni bilo sveto. Kmalu je gibanje black metala ugotovilo, da krivoverstvo ni ultimativni tabu, da je pravi ključ do drame zloba Tretjega rajha. Preden se je sploh pojavila skovanka nacional socialist black metal, so bendi že opevali zločine Tretjega rajha. Številnim je ravno tako imenovani NSBM oziroma nacional socialist black metal tista prava forma black metala, tisto, kar je black metal skušal biti. Ne smemo pozabiti, da je esenca black metala ravno v povzročanju občutkov gnusa in nelagodja.

Kakšna bi morala biti prava reakcija na Taake oziroma na njihov incident leta 2007, je predvsem odločitev posameznika. Vseeno pa se je treba zavedati dejstva, da se prava grožnja oziroma tista najbolj militantna struja glasbe, ki je popolnoma spolitizirana, skriva v podzemlju. Če bomo tolerirali ikonografijo Tretjega rajha, se bo lahko ohrabrila militantna struja, zdaj skrita v podzemlju. Zato se je potrebno zavedati, da če uporabljaš takšno ikonografijo samo zato, da bi ljudi šokiral - bodi pripravljen nositi tudi posledice.