Labirint, vodka in likalne deske

Interpretacija Treh Sester Antona Pavloviča Čehova v tovarni Eurogold Indistries Ltd. iz Žitomirja (Ukrajina) ob odprtju gigantske galerije (1 ha), imenovane No Disco Behind, pod umetniškim vodstvom avstrijskega umetnika Gerharda Fresacherja.

ART DISKO V ŽITOMIRJU

Sem Hupa Brajdič, shizofrena ljubljanska kura, nagnjena k umetnosti. Najraje imam umetniške zabave in kar nekaj sem jih zakrivila tudi sama. Omenila bi eno ključnih, ki se je zgodila 15. septembra 2018 v okolici Celovca, natančneje v Krivi Vrbi. Tam sem s svojimi jajci tako očarala tamkajšnjega umetnika Gerharda F., da me je povabil k sodelovanju pri nekakšnem umetniškem eksperimentu v Ukrajini. Oh! Oz. Ku!

Tudi na poti do Kijeva mi je uspelo znesti deset glasnih jajc, ki so v mojem imenu ustvarjalno kokodakala tekom celotne rezidence v Žitomirju. To je manjše mesto zahodno od Kijeva, dovolj oddaljeno od vzhodnih front, da naivni zahodnjak sploh ne zazna, da je država v vojni in da še vedno poteka mobilizacija. Da nisem več v varnem nedrju Evrope, mi je postalo jasno kmalu po tem, ko je voznika našega prehitrega prevoza z letališča ustavila policija. Z neznansko silo je izstopil iz avta in se samozavestno spustil v prepir. Čez nekaj trenutkov je bil nazaj za volanom in opazno razburjen s polnim gasom nadaljeval najhitrejšo vožnjo s taksijem. Kdo je njegov šef in kam nas pelje ta vzhodnjaški mačo?

V zaspano malo mesto, obdano z močvirji, novembrsko sivino in postsocialistično industrijsko krajino, v dobesedno prispodobo apokaliptične nostalgije. A v prvih novembrskih dneh se je tam dogodilo nekaj vznemirljivega; še danes ne doumem, da sem del tega bila tudi jaz. Žitomir se je prelevil v prizorišče unikatne umetniške dekadence, imenovane No Disco Behind, kjer se vse zgodi na enem samem prizorišču. Pod prostrano streho tovarne Eurogold na obrobju mesta, ki se razteza na štirinajstih hektarjih in kjer neumorno brnijo stroji, ki iz dneva v dan izdelujejo eno in isto. Nič ni zadaj. Še najmanj disko. No, le devet pasjih mladičev, ki bi zagotovo že imeli evropske potne liste, če se ne bi jajca v rodno Slovenijo vračala z letalom.

V ogromnem, trenutno izpraznjenem delu poslopja, sta se na dveh hektarjih raztezala dva rezidenčna, performativna in hkrati razstavna prostora. V prvem se je zgradil tristometrski labirint z osmimi sobami, ki je bil pripravljen, da v njem predstavimo razbite sanje Čehovih Treh sester. Druga hala pa je služila kot slikarsko-kiparsko-kostumska delavnica, ki se je kasneje prelevila v giganten galerijski prostor s tremi odri, kompleksno osvetljavo in nepreglednim ozvočenjem. Tukaj so nastale slike, instalacije, kipi, se oblikovali in sešili kostumi, postavili prizori. Pripravljala se je tudi spektakelska otvoritev obsežne razstave. Prima vista. Če te ni bilo prvič, si zamudil za vedno.

Ta večdimenzionalen, a enkraten dogodek je združil umetnike in ljubitelje umetnosti različnih nacionalnosti, generacij, zvrsti in razredov. Nekaj dni pred veleeksperimentom smo se tam zbrali in temperaturam primerno zmrzovali mlada vizualka, hčerka ukrajinskega oligarha, priznani graški KURAtor, talentirani, a sramežljivi mladci iz Žitomirja, postavni avstrijski umetniki, združeni v kolektivu Sedem sinov Džinkiskana, in pa seveda moja jajca. Ko je edino jajce, ki je branilo moško čast in se odzivalo na ime Toni, klonilo pod silo estrogena in skrivnostne lokalne bolezni ukrangina, je slovenske barve zastopala le še samooklicana druščina devetih čarovnic. Tri krat Tri sestre Antona Pavlovičeva Čehova. Tea, Katka, Belli, Iva, Tina, Alja, Devina, Petra in Ines, torej 3× Irina, 3× Maša, 3× Olga. Na dan predstave se je izvalilo še zadnje popotniško jajce Živa.

Vse sodelujoče nas je zadela ljubezen na prvi pogled in nad vsemi je bdela mogočna, a topla roka avstrijskega lastnika tovarne, gospoda Nilsa G., ki se je davnega leta 1991 v Ukrajino odpravil po kapitalistično srečo. Zagledal se je v Ukrajino in zaljubil v Ukrajinko - tudi on na prvi pogled. In tako dandanes več kot tisoč delavcev v Žitomirju vsak dan v treh izmenah za zahodne trge izdeluje likalne deske in obešalnike za perilo, verjetno tudi vaše. Hupa Brajdič sem prvič v življenju spoznala mecena. Industrialca, ki ljubi tudi umetnost. Pravi, da takšne dogodke prireja, da bi se v mentaliteti Ukrajincev zgodile nujne spremembe.

No, spremembe so se odvijale tudi v mojih kurjih možganih: obilne večerje, odplaknjene z litri vrhunske vodke Prezidentsky standard, naročeni in plačani taksi prevozi, dnevnice v ku-ku-kuverti … po drugi strani pa mi je pred očmi skakala Žižkova analogija o dometu aktivizma; o Mongolu, ki ruskemu kmetu naroči, naj mu pridrži jajca, medtem ko mu posiljuje ženo. Prav nič ne more, ruski kmet, razen da mu malce povalja jajca po prašni cesti. Ku!

Nenavadno se je bilo mojim jajcem - pripadnikom ljubljanske underground performativne scene, v levičarskem duhu vzgojenim mestnim otrokom - do vadbenega prostora sprehajati mimo delavcev s kislimi nasmehi, kilometrov tekočih trakov in vonja po železu. Jaz, kura, sem pozirala za stroji in valji, da so se delavci nasmihali malce bolj sladko. Prešvercala sem jim nekaj piv in vodke, nekaj pa sem jih spustila tudi skozi velika železna vrata, ki so nas ločevala, da so si ogledali to umetniško čudo, ki smo ga pripravljali. Osrečila me je novica, da bodo v času popoldanske izmene vsi povabljeni, da si ogledajo celoten razstavni prostor.

»Naše trpljenje se bo spremenilo v radost tistih, ki bodo živeli za nami.«, »Mislim, da človek potrebuje véro oziroma jo mora iskati, drugače je njegovo življenje prazno, prazno!«, »Znati tri jezike je nepotrebno razkošje … nekakšen nepotreben nameček, kakor šesti prst,« je Čehov zapisal daljnega 1900. Njegove besede so 7. novembra 2018 odmevale po črnih plastičnih stenah labirinta, za katerimi so se skrivale tovarniške pasti, od dva- do osemmetrski jaški. If you go there ... ‘Nasvidánje!’ Dan pred dogodkom je v enega ‘plitkejših’ jaškov uspelo zgrmeti Igorju P., avstrijskemu umetniku jugoslovanskih korenin, ko je v kamero poskušal ujeti performativno norost devetih sester. Po čudežu jo je odnesel le z manjšo odrgnino na stegnu in nepoškodovano kamero.

Torej, Hupa Brajdič in ukrajinski delavci. Moje ustvarjalne roke, bolj kot ne nevajene trdega dela, so jih popeljale po labirintu ujetosti, izgubljenosti in mističnosti. Zanje verjetno najbolj psihedelična izkušnja v življenju. Tudi mene je zadela. Večerni obiskovalci niso bili nič kaj bolj brezbrižni. Na industrijskem obrobju Žitomirja so se zbrali umetniki iz Kijeva, Dunaja in Celovca, razni lokalni pomembneži, dame v krznih, novinarji in ukrajinska mladež. Nabralo se jih je okoli tisoč petsto, veliko več od pričakovanj. Bil je sredin večer v od vsega pozabljeni ukrajinski provinciali.

Takrat smo končno lahko uvideli, kaj vse nam je v ta art golaž vmešal dirigent Gerhard F. Poleg mojih barvitih jajc so se tam znašli vojaški orkester iz Žitomirja, breakdance plesalci iz Kijeva, množica slik in inštalacij, pevec avstrijskega banda Naked Lunch, pantomimiki, trgovski odposlanec britanske krone, violinski kvartet, ukrajinski rock band Zerno, harfistka, dramski igralci narodnega gledališča Žitomir, ki so Čehova uprizarjali zelo klasično, prikaz peke domačih vafljev, mala Mariša na ukulelah, nočna tovarniška izmena in vsi ostali prosti radikali umetniškega eksperimenta No Disco Behind. In litri in litri vodke. 15 litrov vodke celo v eni steklenici. Pa če ni ta Ukrajina ku!

Ker pa so me v tem pismu omejili na tisoč besed,

ne bom razlagala, kako so nas obtožili kraje brisač,

kako grozno je v prelepih hotelskih sobah smrdelo po greznici,

kako smo Tonija vsak dan špikale v zadnjo plat,

kako je plesati s šalčko na glavi,

kako je s slikarjem Wolfgangom W. skandirati ‘Sova, Gestapo, CIA’,

kako pozno smo padale v postelje - včasih oblečene!

Kako slab okus za glasbo imajo žitomirski taksisti,

kako fino se je valjati po barvah,

kako razsežna je ukrajinska ravnica,

kako širok je Dnjeper,

kako velik je Kijev,

kako lepo je potovati ...

Kako smo spozabile ključ od sobe

in zakaj niso dovolili predvajati komada,

ki se izteka v podlagi.

Lp, Hupa

Naslovna fotografija © Eurogold Industries Ltd.

Fotografiji s Hupo Brajdič © Tina Glavič Novak

Čehov, Anton Pavlovič (prevedel Milan Jesih) - Tri drame: Striček Vanja ; Tri sestre ; Češnjev vrt (Ljubljana, Mihelač, 1993), ISBN 961-201-044-7