Bojkot volitev ni dovolj!

Oddaja
5. 6. 2014 - 12.48

Komentar: #EUvolitve

Evropske volitve so prinesle nekaj zanimivih ugotovitev, potrdile nekatere stare teze in odprle nova vprašanja. Če pustimo ob strani rezultate, je bilo ob tokratnih volitvah največ besed izrečenih o volilni udeležbi.

Pred volitvami so nas nagovarjali vsi: stranke, politiki, vstajniki, mediji. Da se moramo obnašati „odgovorno“ in izpolniti svojo „državljansko dolžnost“. Izkoristiti pravico, da volimo, za katero smo se borili skozi zgodovino in ki bi jo bilo menda potrebno kar uzakoniti kot obvezno. Da tokrat imamo izbiro, da obstaja alternativa, in da če nič drugega, je treba glasovati proti desnici. Tudi EU je v kampanjo za udeležbo na volitvah vložila kar precej truda in finančnih sredstev. Jumbo plakati so nas prepričevali, da je moč v naših rokah.

Poziv k udeležbi na volitvah očitno ni uspel. Prav tako strankam ni uspelo prepričati dovolj ljudi o svojih programih in jih pripraviti do tega, da jih podprejo. Rekordno nizka volilna udeležba je sicer stvar interpretacije, a očitnega dejstva, da velika večina ljudi več nima nikakršnega zaupanja v institucije države, politične stranke in parlamentarizem, ne moremo spregledati. To nezaupanje ni nikakršno presenečenje, volilna udeležba pa jasen signal, da je v naši družbi nekaj hudo narobe. Oboje odraža stanje, v katerega so nas s svojimi neoliberalnimi programi pripeljale politične elite in njihovi kapitalski botri.

Naša odločitev, da aktivno bojkotiramo volitve, nikoli ni izhajala iz dejstva, da nimamo izbire. Izhajala je iz našega temeljnega razumevanja države kot orodja v rokah vladajočega razreda za zagotavljanje lastnih interesov in volitev kot mehanizma za pasivizacijo ljudi in legitimacijo razrednega sistema. Volitve ustvarjajo iluzijo, da je država "naša last", da naš glas res šteje, da soodločamo o skupnih zadevah. Da ima oblast ljudstvo. V resnici pa so volitve igra, v katerih bodo vedno - tako ali drugače - zmagali interesi tistih, ki nam v obstoječem sistemu vladajo.

Sprašujemo se, ali bo vso to zgražanje nad neodgovornimi nevolilci, ki po svoji intenzivnosti in viru močno spominja na histerijo proti „nasilju“ med vstajami leta 2012/13, res povrnilo zaupanje v (strankarsko) politiko? Ljudje, ki ne volijo, res več nimajo pravice reči česar koli o politiki in družbi?

Ključno vprašanje za vse nas je, kako mobilizirati te množice, ki se volitev ne gredo, da se začnejo povezovati, politično (in drugače) organizirati in graditi moč od spodaj za spremembe, ki jih naša družba nujno potrebuje. Bojkotiranje volitev ali oddaja neveljavne glasovnice je izraz protesta, a to dejanje samo po sebi ni dovolj. Je premalo. Da bi imel bojkot smisel, mora biti aktiven in ne pasiven, spremljati ga morata jasna artikulacija in mobilizacija že pred volitvami. Ključno pa je, kaj počnemo po volitvah in onkraj njih. Bomo ostali doma s svojimi družinami, zaprti za štirimi stenami in se pritoževali nad situacijo? Bomo začeli poslušati desničarske populiste, ki na zahtevna vprašanja ponujajo lahke odgovore in našo bedo izkoriščajo za vzpon svojih mračnjaških politik? Se bomo prepustili vsakdanjim pritiskom, podlegli cinizmu, izolaciji in depresijam? Ali pa se bomo postavili zase, naša življenja vzeli nazaj v svoje roke in se za naše (skupne) interese angažirali?

Odgovori na izzive časa niso preprosti. Zato se bojte tistih, ki trdijo, da imajo rešitev. A to ne pomeni, da ne moremo narediti ničesar. Treba je začeti z malimi koraki in nadaljevati progresivne prakse, ki že obstajajo. Se politično (in drugače) organizirati povsod, kjer smo izkoriščani in zatirani, kjer so nam kratene pravice in kjer nam oblastniki jemljejo dostojanstvo. Treba je imeti odprte oči in našpičena ušesa; spremljati, kaj se dogaja, poslušati ljudi, kaj govorijo. Se povezati s somišljeniki in okrog konkretnih iniciativ skupaj angažirati. Izboriti majhne zmage od spodaj in graditi na moči, ki jo množice lahko imamo.

Veseli smo, da so vstaje zbudile ljudi in sprožile procese novega političnega organiziranja. To vsekakor potrebujemo, kot tudi še več vzajemne in odprte komunikacije, skupnega iskanja odgovorov, povezovanja in sodelovanja. A potrebujemo tudi nekaj več imaginacije. Vzpostavljanje strank, ki se bodo potegovale za sedeže v institucijah države, ni edina oblika političnega organiziranja. Prav tako ni edina oblika političnega delovanja oddajanje veljavne glasovnice na volitvah.

 

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Interview: CRIMETHINC. EX-WORKER'S COLLECTIVE: ANARCHISM AND THE NEW GLOBAL REVOLTS

 

CrimethInc. Ex-Workers' Collective so že stari znanci Črne luknje, z njimi smo se pogovarjali, ko so lansko zimo harali po Evropi. Aprila so se nekateri člani kolektiva zopet mudili v naših krajih na svoji zadnji govorniški turenji z naslovom Anarchism and the New Global Revolts, ki smo jo gostili tudi v Ljubljani in Izoli. Gre za izjemno produktiven kolektiv, ki se poleg založništva ukvarja še z marsičem, predvsem zadnja leta pozorno spremljajo najrazličnejša vrenja po svetu, svoja opažanja in analize pa delijo med drugim v reviji Rolling Thunder, podcastih The Exworker, in seveda na govorniških turah povsod po svetu.

Predstavitve v okviru turneje predstavljajo sintezo analiz različnih vstajniških momentov v Braziliji, Španiji, Ukrajini, Bosni in Hercegovini, Turčiji, occupy gibanja v ZDA, študentskih protestov v Montrealu. CrimethInc v svoji analizi od arabske pomladi naprej v vseh teh uporih vidijo nek nov vzorec, ki se razlikuje od strategij in načinov organiziranja, ki smo jih pred tem poznali.

Kakšna je lahko vloga anarhizma v teh najrazličnejših situacijah upora? V različnih vstajniških kontekstih je bil anarhizem povsem različno umeščen. Tako so anarhistične prakse v določenih momentih ključnega pomena za odpiranje nekega novega prostora možnega, spet v drugih pa so nemočne in preglašene s strani drugih organiziranih skupin, kot so v primeru Ukrajine fašisti. Kakšna je analiza CrimethInc kolektiva glede možnosti anarhizma in njegovih strategij?

Vprašanje demokracije je zelo pomembna točka v vseh globalnih vstajah, ki smo jim bili priča v zadnjem času. Vendar pa tisto, kar se včasih predstavlja kot demokracija, ne pomeni nujno tudi svobode. Tako se pogosto srečujemo s konsenzom kot navideznim novim, ultimativnim demokratičnim orodjem, ki naj bi legitimnost našega početja končno definiral kot proces od spodaj navzgor in ne več kot nekaj, kar leži izven naših življenj. Pa je temu res tako?

 

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Glasba:

Damir Avdić: Bakunjine

Sin Dios: Aletrta antifascista

N'toko: Slovenec sem in ZigZig

 

Ključi:

http://a-infoshop.blogspot.com

http://a-federacija.org

http://www.a-federacija.org/2014/05/19/evropske-volitve-ifa-za-bojkot/

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.