Kdor Rogu jamo koplje...

Kdor Rogu jamo koplje...

Oddaja
19. 5. 2016 - 12.00

V osrednjem delu Črne luknje tokrat izjava v podporo zaskvotirani tovarni Rog ter intervju iz Pariza o gibanju Nuit debout (Nočna vstaja).

________________________________________________

Kdor Rogu jamo koplje...

Deset let brbotanja, ROGoviljenja, uspehov in padcev, radosti in joka, političnih inovacij in prebojev, pa tudi obupa in nazadovanja. Skejterji, cirkusanti, kung fu pande, migranti, vsi tisti, ki smo nori, in vsi tisti, ki iz življenja delamo umetnost, tisti nevidni in tisti izbrisani. Vsi mi smo se v desetletju od zasedbe nekdanje Tovarne Rog v Ljubljani našli na dvorišču nikoli zares osvetljenega kompleksa, na majavih stopniščih, ki odpirajo vrata v nove dogodivščine, in v prezeblih dvoranah brez oken, kjer je meja naše domišljije neobstoječa. Iz niča se je ustvarilo vse, in danes je Tovarna Rog bolj živa skupnost kot kadarkoli prej, z vsemi kontradikcijami vred.

Mestna občina Ljubljana poskuša javnost že vrsto let sistematično prepričati, da v Rogu več deset kolektivov in posameznic ne ustvarja in se ne upira diktatu kapitalističnega izkoriščanja, temveč da gre za prazen, neurejen madež in anomalijo na sicer gentrificirano izpopolnjeni podobi mesta. Pravijo, da je potrebno v Rog prinesti urejeno življenje, strukturiran program in pohlevne umetnike ter nevladne organizacije, ki se bodo prijavljali na razpise za bore denarce in slepo kimali prvemu šerifu v mestu. Mestne veljake bega, da Roga ne morejo povsem zaobjeti, da jim njegova realnost in političnost uhaja iz rok in okvirov mišljenja, da Rog ostaja divji, v sencah, izmuzljiv, neobvladljiv. Središče političnih bojev in vedno prisoten potencial, da zažene dinamo upora v srcu turistične kulise, v katero je ljubljanski župan spremenil center Ljubljane.

Gotovo drži argument, da občina nima izdelanega načrta, s kakšnim denarjem in vsebinami bo napolnila novi Rog po tem, ko ga bo do 14. junija poskušila delno porušiti. A to konec koncev ni ključno. Tako kot je Jankovič nekaj let pred vstajami preventivno zabetoniral granitne kocke in z dosega roke umaknil smetnjake, je vojna napoved Rogu v resnici preventivna vojna proti politiki od spodaj, proti avtonomiji, konfliktu v mestu, proti boju za boljši jutri. To konec koncev ni zgolj vojna napoved Rogu, temveč vsem nam, ki gradimo drugačne družbene odnose in poskušamo segati proti in onkraj kapitalistične produkcije odtujenih posameznikov, ujetih v enolični vsakdan.

Zato je potrebno Rog braniti. Ne, ker nam je veliko do stavb in prostorov, ki sami po sebi ne predstavljajo nobene pridobitve za radikalno skupnost od spodaj. Rog moramo braniti ravno zaradi potenciala, ki se ga Janković boji. Zasedeni prostori ne smejo nikoli obstajati kot cilj, tmeveč zgolj kot sredstvo našega boja. V takšnih prostorih se najdemo, opolnomočimo, opremimo z argumenti, znanjem in močjo, da se soočimo z vsemi družbenimi silami, ki koncentrirajo moč v rokah peščice. Od tu, in tukaj, se borimo proti seksizmu, kapitalizmu in vsem ostalim avtoritarnim oblikam nadvlade. Ne zapiramo vrat v naš mali izoliran svet, temveč se z glasnim krikom upora odpiramo konfliktu.

Dokler namreč v zasedenih avotnomnih conah ohranjamo konfliktno naravo, preprečujemo, da v njih rastejo institucije. Na tak način se skupnost nenehno premišlja in redefinira, prostor pa tako niso zgolj stene, temveč živ organizem, ki omogoča in producira nove generacije opolnomočennih posameznic, ter predstavlja enega izmed dveh še odprtih prostorov skupnega v mestu, kjer se lahko najdemo vsi tisti, ki nas potiskajo čez rob družbe.

Če se nam uspe ubraniti pred bagri ali ne, je konec koncev drugotnega pomena. Ključno je, da Rog po koncu našega boja ne bo nikoli več isti. Skozi konflikt z mestnimi oblastmi se na novo rojevajo politični odnosi v, do in okoli Roga, afirmira se politika zasedenih avtonomnih prostorov po Sloveniji in širše. Kdo ve, če tak boj ne bo sproduciral še kakšne nove zasedbe, pod vprašaj postavil zasebno lastnino pri stanovsanjskem vprašanju in še kje. Tega konflikta se ne smemo bati, saj nam, če ga razumemo na tak način, prinaša zgolj premik v pravo smer. Konec koncev se ne borimo za stene, temveč za skupnost.

Zato se 25. maja vsi dobimo v Rogu, se odpravimo na pohod po Ljubljani in bagrom jasno zakličemo No pasaran. Ko se borimo za Rog, se v rensici borimo za lastna življenja. Je že tako, da je pri Rogu začasen le županski mandat. Mi v boju ostajamo za zmeraj.

 

Več informacij na Ohranimo tovarno Rog.

_______________________________________________

Konec marca je v Francijo preplavil val množičnih protestov proti novi delavski zakonodaji, ki naj bi po besedah Vlade, zmanjšala brezposelnost, po besedah protestnikov pa zvišala stopnjo izkoriščanja, delodajalcem olajšala odpuščanje in delavce potisnila v še bolj prekeren položaj. Mobilizacija proti novi reformi, ki so jo v začetku organizirali sindikati, dijaki in študenti, se je kmalu razvila v splošno ljudsko vstajo z okupacijami trgov in šol po vsej Franciji, stavkami, blokadami in intenzivno-konfliktnimi demonstracijami.

______________________________________________

Updejt glede sodnega procesa v rijeki. Več informacij na: https://masari.noblogs.org/

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kdor Rogu jamo koplje, je brez domišljije...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness