Kriminalizacija vstaje in obletnica zapatističnega boja

Oddaja
16. 1. 2014 - 12.00

Kriminalizacija vstaje in obletnica zapatističnega boja

 

------------------

POROČILO Z DOGODKA SVOBODA VSTAJNIKOM

V petek desetega januarja se je v Vetrinjskem dvoru v Mariboru odvila solidarnostna prireditev »Nesimo jih vun«: Svoboda vstajnikom!, ki jo je pripravila istoimenska skupina, ki se je v Mariboru oblikovala kot odgovor na kriminalizacijo vstaj z namenom gradnje solidarnostne mreže s kriminaliziranimi vstajniki. Na tak način so želeli opozoriti na vse večjo kriminalizacijo življenja in vstaj, ki se dogaja z namenom utišanja vsakršnega upora ter strašenja tistih, ki se borijo za boljše življenje vseh. Praktičen namen prireditve je bil zbiranje solidarnostnih sredstev in izražanja podpore tistim mariborskim vstajnikom, ki so bili priprti po tretji mariborski vstaji, še posebej pa tistim, ki jih je septembra lani sodišče obsodilo na večmesečne zaporne kazni.

Prireditev se je ob začela s predstavitvijo nove številke Časopisa za kritiko znanosti z naslovom »Nesimo jih vun«: Premisleki vstajništva, ki se je osredotočila predvsem na analizo vstaj ter interveniranje v diskusije o vstajniškem gibanju. Predstavitev je bila kljub številnim avtorjem in avtoricam z različnimi mnenji glede vstaj in vstajniških gibanj kratka in jedrnata, sledila pa ji je predstavitev pričevanj kriminaliziranih vstajnikov oziroma njihovih družinskih članov.

Osebne zgodbe in doživljanja njihovih družin, ki so jih kljub začetni nelagodnosti in strahu pred izpostavljanjem povedale mame priprtih, so bile za marsikoga izjemno težke in mučne. Ponovno se je potrdilo, da je medijski in policijski aparat izjemno dobro izvežban v maskiranju dejanskih dogajanj med protesti. Marsikdo od prisotnih si namreč še zdaleč ni mogel predstavljati vseh razsežnosti terorja, ki so ga bili deležni priprti vstajniki in katerega posledice jih bodo verjetno še dolgo spremljale. Med njimi denimo ni malo zgodb o tem, kako so video posnetki z ulic na laž postavili pričevanja policistov. Družine so si zaradi dolgotrajnosti postopkov in odločnosti policijsko-tožilskega aparata, da na vse načine upravičijo lastne nesprejemljive tehnike zastraševanja in nasilja, nakopale visoke stroške. Zato je bila v pogovoru ves čas močno poudarjana potreba tudi po finančni solidarnosti s strani drugih vstajnikov in vstajnic. In res je bil odziv kar velik, saj je močno zavedanje, da bi se prav vsak, ki je bil na ulicah lahko znašel na mestu priprtih!

Dogajanje se je po predstavitvi vstajniškega ČKZja in zgodbah priprtih preselilo na dvorišče, kjer je svojo podporo kampanji solidarnosti in odpora izrazila močna in raznolika zsedba glasbenikov. To je bil eden od prvih udarnih korakov kampanje proti kriminalizaciji vstaje in gradnjo solidarnostne mreže. Boj se nadaljuje!

 

------------------

20 LET ZAPATISTIČNE VSTAJE

Leta 1968 se je Mehika pripravljala na gostovanje olimpijske bakle. Kruha oziroma tortilj, še posebej za staroselska ljudstva, je bilo bore malo. Institucionalna revolucionarna stranka (PRI) se je v štiridesetih letih vladanja dokončno institucionalizirala in s tem zatrla velik del pridobitev mehiške revolucije ter prizadevanja Zapate, Magona in milijonov zatiranih.

Revolucija leta 1968 je oplazila tudi Mehiko. Študentje, delavci in kmetje so se s stavkami, zasedbami fakultet in organiziranjem brigad združili v skupni boj brez vodij in stranke. Država se je odločila, da bo dokončno obračunala z novim gibanjem in oktobra, deset dni pred prihodom olimpijskega ognja, je na Trgu treh kultur brutalno zatrla upor ter umorila okrog 500 protestnikov. Na pepelu pokola je že leto za tem zrasla vstajniška skupina „Sile nacionalne osvoboditve“ oziroma FLN, ki je poleg mladih vključevala tudi starejše gverilce.

FLN je doživela več napadov in jih kar nekaj tudi zadala. Vstajniško gverilsko jedro, imenovano „Emiliano Zapata“, je tako leta 1974 zrušilo vojaški helikopter s sedemnajstimi mehiškimi vojaki – začela se je vojna v Chiapasu s preseljevanjem in pregonom prebivalstva.

Po naftni krizi v sedemdesetih je sledila dolžniška kriza. Mehika je leta 1982 razglasila bankrot. 17. novembra 1983 je v Lakandonski pragozd zakorakala šestčlanska skupina, med njimi mladi subcomandante Marcos in César Yáñez Muñoz [cezar janjez munjoz], izkušeni gverilec iz FLN. Rodila se je „Zapatistična vojska nacionalne osvoboditve“ (EZLN). Minejo leta urjenja in uporniki iznajdejo nov jezik, ki govori v barvah zemlje in zavrača avantgardno logiko kvazi revolucionarnih strank. Odločitve sprejemajo na skupščinah s konsenzom, kot so bili od nekdaj vajeni v staroselskih skupnostih. Deset let tajnega delovanja je bilo za EZLN dovolj, da bi najmanjši med majhnimi in najrevnejši med revnimi končno postali vidni.

Za novo leto 1994 (na dan, ko je stopila v veljavo NAFTA – prosto trgovinski sporazum med Mehiko in ZDA) so si tisoči nadeli maske in vkorakali v šest mest zvezne države Chiapas. Prebrali so „Prvo deklaracijo Lakandonskega pragozda“ in z njo napovedali vojno takrat že 70 let trajajoči diktaturi neoliberalizma. V Chiapasu so sledili dnevi spopadov z zvezno vojsko, drugod po Mehiki pa manifestacije v podporo mirovnim pogajanjem. EZLN in mehiška vlada sta podpisali „Sporazum iz San Andresa“.

Vlada seveda ni nikoli uresničila obljub, zapatistične skupnosti pa so dogovorjeno vzele zares. Organizirale so intergalaktična srečanja aktivistov z vsega sveta, odšle na pohod po celotni Mehiki, ustanovile svoje šole in bolnišnice. Namesto slabe vlade so zapatisti razvili svoj sistem direktne demokracije, ki se izvaja na skupščinah s konsenzom, oblikovali uporne, avtonomne, samoupravne občine ter dobre vlade, ki izvajajo sklepe skupnosti.

Danes je zapatistov preko pol milijona, svojo pot samoupravljanja pa nadaljujejo na ravni skupnosti in izmenjave izkušenj na globalni ravni. Tako so letos jeseni organizirali „Escuelito“ – malo šolo upora in svobode – enotedensko srečanje aktivistov z vseh kontinentov.

Kaj nam torej lahko zapatisti povedo o vstajah? Da ni skrajšanih poti in instant receptov, ampak dolga pot vzajemnega učenja, korak za korakom. Da prevzem oblasti ne predstavlja rešitve težav, saj je potrebno graditi samoupravne, avtonomne skupnosti, ki bodo same ustvarjale svojo lastno sedanjost in prihodnost.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.