DPU poročilo s predavanja Maje Breznik

DPU poročilo s predavanja Maje Breznik

Oddaja
24. 1. 2012 - 14.00

V četrtek, 19. 1. 2012, je v okviru letnika Financializacija potekalo predavanje Maje Breznik z naslovom Privatni trgi dela. Breznikova je v svojem predavanju izhajala iz teze, da v nasprotju s prepričanji nekaterih raziskovalcev, ki preučujejo spremembe na trgu delovne sile v zadnjih letih, nismo priča deregulaciji trga delovne sile, ampak njegovi re-regulaciji. Breznikova trdi, da pri teh spremembah ne gre za umik države iz regulacije trga dela, temveč, ravno nasprotno, države še nikoli niso izdale toliko pravnih predpisov, ki urejajo delovna razmerja. Predavanje je zato poskusilo odgovoriti na vprašanje, v čem se nove ureditve razlikujejo od preteklih in v čem je specifičnost sodobnega urejanja trga dela.

Breznikova je predavanje odprla s predstavitvijo teoretskih konceptov, ki zaznamujejo teorije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem trga delovne sile. Najprej je predstavila dva ključna koncepta teorije o trgu delovne sile: dekomodifikacijo trga delovne sile in industrijske odnose. Prvi koncept, dekomodifikacija trga delovne sile, je v najširšem pomenu besede tendenca, da bi se delavce osvobodilo eksistenčne odvisnosti od trga delovne sile. V praksi se je to načelo uvajalo zaradi širjenja delavskih pravic, ki so delavce obvarovale pred tržnimi nihanji.

Drugi koncept, ki ga je uvodoma predstavila Breznikova, pa so industrijski odnosi. Le-ti označujejo institucionalni okvir, ki določa pravila pogajanj med delavci oziroma sindikati, kapitalom oziroma gospodarskimi zbornicami in državo. V okviru teh tristranskih pogajanj naj bi se delavci in kapital pogodili o pogojih dela, o mezdah in podobno. Cilj teh pogajanj pa je sklenitev kolektivne pogodbe med delom in kapitalom in s tem zagotavljanje razrednega miru, torej družbene kohezije v razredni družbi.

Na podlagi teh dveh konceptov sta Esring in Andersen v delu The Three Worlds of Capitalism v 70-ih izdelala tri idealne tipe kapitalističnih držav blaginje: liberalno državo blaginje, korporativistično državo blaginje in socialnodemokratsko državo blaginje. Najmanj pravic delavci uživajo v prvem tipu, liberalni državi blaginje, saj le-ta ne regulira industrijskih odnosov, dekomodifikacija delovne sile pa je realizirana zgolj v obliki pomoči za socialno najšibkejše sloje prebivalstva. Druga dva tipa - korporativistična in socialnodemokratska država blaginje - regulirata industrijske odnose in zagotavljata več delavskih pravic.

Ti trije modeli bazirajo na empiriji iz 70-ih let prejšnjega stoletja. 20 let kasneje, v 90-ih letih, je bilo že zaznati konceptualno redukcijo teh modelov, kar Breznikova potrjuje z omembo dela Varieties of Capitalism, katerega avtorja sta Hall in Suskice. To delo razločuje le še dva tipa kapitalistične države: liberalno tržno ekonomijo in koordinirano tržno ekonomijo. Po Hallu in Suskiceu je tako razlika med tema dvema idealnima tipoma v tem, da liberalna ekonomija ni koordinirana, ne pozna regulacije industrijskih odnosov, medtem ko koordinirana tržna ekonomija to načelo uveljavlja.

Osrednje vprašanje, ki sta si ga Hall in Suskice zastavila, je, ali smo priča konvergenci ali diverzifikaciji teh dveh modelov kapitalizma. Njun teoretski cilj je bil dokazati, da so lahko koordinirane tržne ekonomije bolj uspešne kot liberalne. Pri tem sta se naslanjala predvsem na povzdigovanje t.i. Renskega kapitalizma, za katerega je značilna produkcija Hi-tech izdelkov, visoke cene le-teh in visoka cena delovne sile. Breznikova pri tem poudarja problematičnost njune metode, saj pravi, da je predpogoj Renskega kapitalizma visokotehnološka produkcija, poleg tega pa pravi, da je Renski kapitalizem v časih, ko sta ga proučevala, že spodjedala t.i. »race to the bottom«, torej boj za pridobivanje konkurenčnih prednosti prek nižanja stroškov delovne sile.

S tem je Breznikova nakazala, da je bila v 90-ih smer razvoja že vidna - šlo je seveda za konvergenco sistemov v prid liberalnim tržnim ekonomijam. Ena izmed pomembnejših teorij trga delovne sile, ki je teoretsko utemeljevala tako smer razvoja, je teorija človeškega kapitala.

Teorija človeškega kapitala namreč nasprotuje koordinaciji gospodarstva, predvsem pa nasprotuje tezi o blagodejnih učinkih univerzalnega trga delovne sile. Segmentacijo in hierarhizacijo le-tega predstavlja kot funkcionalno za družbo in stimulativno za posameznika. Segmentiran trg delovne sile naj bi posameznike spodbujal, da investirajo v svoj človeški kapital in si tako izboljšujejo možnosti za napredovanje po hierarhiji delovne sile.

Teorija človeškega kapitala je tako uperjena k individualiziranju vrednotenja delovne sile. V ta namen uvaja vse več dejavnikov, ki naj bi bili pokazatelji vrednosti človeškega kapitala posameznika. Danes ni več le stopnja formalne izobrazbe podlaga za ovrednotenje delovne sile posameznika, nasprotno, k ovrednotenju se dodaja vedno več kriterijev, kot so neformalna izobrazba posameznika, njegovo socialno omrežje, izkušnje, morebitno članstvo v sindikatih, celo življenjski slog, spol, zdravje in podobno.

S tem pa se pojavlja težava, saj mnogovrstni faktorji, ki postajajo podlaga za individualizirano ceno delovne sile, povzročajo vse več težav pri primerljivosti posameznih delovnih sil med seboj in s tem pri vrednotenju delovne sile nasploh. Zaradi novih pogojev vse bolj individualizirane cene delovne sile se podjetja pri vrednotenju delovnih sil svojih zaposlenih vse bolj opirajo na teorije upravljanja s človeškim kapitalom.

David Lepak in Scott Snell sta v delu Strategic Human Capital Management zasnovala shemo, ki predstavlja 4 različne načine ovrednotenja delovne sile na podlagi dveh ključnih kriterijev: redkosti določene vrste delovne sile in njene strateške vrednosti. Shema, ki sta jo zasnovala, v grobem utemeljuje dve ugotovitvi. Prva ugotovitev je, da je cena delovne sile najbolj odvisna od redkosti delovne sile - redkejša ko je neka vrsta delovne sile, bolje je plačana. Druga ugotovitev pa je, da je tip zaposlitve odvisen od strateške vrednosti določene delovne sile za posamezno podjetje - večja ko je strateška vrednost delavca, bolj ko je nepogrešljiv, večja je možnost, da ga bo podjetje redno zaposlilo.

Breznikova je te tendence utemeljila s konceptoma tehnične in družbene delitve dela. Za ilustracijo prvega, tehnične delitve dela, je podala prehod od obrtniškega dela, pri katerem obrtnik sam napravi končni produkt, k delitvi tega dela na več enostavnih opravil in razdelitvi med različne delavce. To sicer skrajša čas produkcije, optimizira delovna opravila in poenostavi delo, da se ga delavci laže in hitreje priučijo, a na drugi strani prinaša ločitev delavca od njegovih veščin, tako imenovan deskilling delovne sile.

Družbena delitev pa naredi še korak dlje. V kolikor so delavci v tehnični ločitvi dela še posedovali znanje o produkcijskem procesu, pa družbena delitev dela vpelje ločitev na delavce in upravljavce delovnega procesa, torej ločitev na manualno in intelektualno delo. Intelektualno delo je kvalificirano, strateško pomembno, medtem ko je manualno nekvalificirano, poneumljajoče in pogrešljivo.

Oba koncepta imata korenine v prvi polovici 19. stoletja, z njima pa je Breznikova želela pokazati na temelje moderne segmentacije in stratifikacije delovne sile. V kolikor je univerzalen trg delovne sile vzpostavil delavsko solidarnost med različnimi segmenti dela in s tem omogočal, da delo kot razred enotno nastopa proti kapitalu, pa procesi re-regulacije trga delovne sile izkoriščajo družbeno in tehnično delitev dela. S tem bi segmentirali ta trg, napravili delavce bolj in manj vredne, bolj in manj redke ter bolj in manj strateško pomembne, s tem pa vzpodbudili konkurenco in boje med delavci samimi, ki so seveda voda na mlin kapitalu.

Breznikova je tako v zaključku podala ugotovitev, da bistveno vprašanje re-regulacije TDS ni v tem, ali bodo prekarna delovna razmerja izpodrinila polna delovna razmerja za nedoločen čas, temveč, da je re-regulacija uspela že tisti hip, ko so boji med posameznimi segmenti dela preglasili boj med delom in kapitalom. Cilj re-regulacije je namreč prek segmentacije TDS spodkopati delavsko solidarnost in s tem prek bojev med posameznimi segmenti dela zamegliti razredni boj.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.