DPU poročilo s predavanja Saša Furlana z naslovom »Kriza evroobmočja v kontekstu globalne krize kapitalističnega produkcijskega načina«

DPU poročilo s predavanja Saša Furlana z naslovom »Kriza evroobmočja v kontekstu globalne krize kapitalističnega produkcijskega načina«

Recenzija dogodka
29. 11. 2012 - 15.30

V četrtek, 22. novembra 2012, je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Sašo Furlan, študent politologije in član DPU. Osnovna tema predavanja je bila dvojna kriza v Evropi, ki je po eni strani specifično evropska, po drugi pa učinek strukturne krize kapitalizma kot takega. Začetek te globlje, strukturne krize kapitalizma lahko datiramo že v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se začne krhati predhodni, socialdemokratski oziroma newdealovski model kapitalizma. Sledi dolga stagnacija v vseh razvitih kapitalističnih državah, ki je predvsem posledica padanja profitabilnosti.

V nasprotju z mainstream ekonomisti, ki vzrok evropske krize vidijo predvsem v pretiranem zadolževanju mediteranskih držav, prerazkošnih javnih sektorjih in preveč socialnih pravicah, moramo dejanske vzroke krize iskati v dolgoročni zgodovinski dinamiki kapitalizma. Eno – a kot smo videli v razpravi po predavanju, ne edino - teoretsko izhodišče za takšno početje predstavlja Marxov zakon o tendenčnem padanju profitne mere. Ta zakon lahko shematično predstavimo tako, da stopnjo eksploatacije delimo z organsko sestavo kapitala plus ena, pri čemer je stopnja eksploatacije razmerje med presežno vrednostjo in vrednostjo variabilnega kapitala, organska sestava kapitala pa razmerje med konstantnim in variabilnim kapitalom.

Rečeno bolj konkretno, zaradi medsebojne konkurence, pa tudi zaradi potrebe po discipliniranju delavcev kapitalisti vse bolj avtomatizirajo proizvodnjo. To pomeni, da narašča konstantni del kapitala in se iz proizvodnje izriva živo delo, ki pa je edino, ki proizvaja novo vrednost. Zato količina presežne vrednosti in s tem profitov upada. Ker profitna mera določa obseg akumulacije in produktivnih investicij, s tem upada tudi stopnja investicij in gospodarska rast. Obenem pa padanje profitne mere ni neposredni sprožilec kriz, a jih posredno omogoča, še posebej, ko profitna mera pade na zelo nizko raven. Neposredni vzroki kriz so drugje, ponavadi v finančnem sektorju. Zgodovinsko gledano, profitna mera pada že od sedemdesetih let dalje. Pred tem sta visoko profitabilnost v tako imenovani zlati dobi kapitalizma omogočili velika depresija in druga svetovna vojna, ki sta pomenili zadostno uničenje tako konstantnega kot variabilnega kapitala, da je to omogočilo strmo povojno gospodarsko rast.
Odziv delavskega razreda na sistemsko krizo v sedemdesetih so bili množični upori in vstaje, medtem ko je bil odziv vladajočih neoliberalizem, torej napad na delavske pravice in socialno državo.

Neoliberalna ekonomska politika nekoliko stabilizira profitno mero, a le kratkoročno. Za osemdeseta sta značilni šibka gospodarska rast in razmah finančnega sektorja, saj se večina profitov ne reinvestira nazaj v proizvodnjo. Padanje profitne mere hkrati povzroči povečanje zadolženosti tako privatnega sektorja kot, zaradi nižanja davčnih prihodkov, držav. Finančna kriza leta 2007 razkrije strukturno šibkost realnega sektorja, ki ni zmožen več poganjati rasti skozi produktivne investicije.

V osemdesetih se tudi Evropa, skozi procese evropske integracije, obrne v neoliberalno smer. Nemška strategija premagovanja stagnacije v osemdesetih je neomerkantilistična ter temelji na zadrževanju rasti plač in notranjega povpraševanja, boju proti inflaciji in usmerjanju v izvoz. Nemški neomerkantilizem predstavlja osnovno vodilo kasnejši evropski institucionalni ureditvi, ki temelji na togi monetarni in restriktivni fiskalni politiki. Uveljavitev enotnega trga in enotne valute pomeni tudi konec evropskega keynesianstva in socialnega modela.
A Evropa kljub neoliberalnemu obratu stagnira. Profitno mero poskušajo države centra EU spodbuditi s krčenjem obsega delavskih in socialnih pravic ter s fleksibilizacijo trgov delovne sile. Vse bolj se usmerjajo v izvoz, kar na ravni razširjene EU povzroči problem plačilnih bilanc. Na tem področju imajo države obrobja primanjkljaje, ki natančno ustrezajo presežkom držav centra oziroma njihovi izvozno usmerjeni strategiji. To neravnovesje se krije s povečanim zadolževanjem obrobja, ki tako neposredno financira izvoz centra.
Dolžniške krize tako ne povzroči javni sektor, temveč strukturno neravnovesje v evropski zunanji trgovini. Kriza postane fiskalna šele, ko se privatni dolg socializira tako, da države rešujejo banke z javnim denarjem. Kriza javnega dolga je tako le površinski simptom dvojne krize EU: krize nizke profitabilnosti na eni ter neravnovesij v plačilnih bilancah na drugi strani.

Sašovim oboževalkam se je pridružil Primož Krašovec.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness