Le obljube so ostale

V današnji oddaji Dijakobinci se nam iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost javlja Žana Radivo.

V zadnjem letu po celem svetu odmevajo protesti, ki od odločevalcev zahtevajo ukrepe glede podnebne krize. Že nekaj časa se namreč na našem planetu dogajajo spremembe, ki bi lahko vodile v izumrtje mnogih vrst in tudi propad določene civilizacije. Seveda sploh ne bi prišli do te točke, če bi že od začetka poslušali svarila znanstvenikov, ki o pospešenih, industrijsko povzročenih podnebnih spremembah govorijo že približno trideset let, in tudi začeli izvajati primerne ukrepe.

A zdaj je, kar je, podnebne spremembe so prerasle v podnebno krizo. Zato smo se mladi, kasneje pa tudi vsi podobno misleči, združili in skupaj se borimo za našo negotovo prihodnost. Nekateri se zgražajo, ker bi ob petkih morali biti v šoli, namesto tega pa sedimo pred parlamentom in od odločevalcev zahtevamo, da začnejo podnebno krizo obravnavati kot dejansko krizo in ne le nek abstrakten pojem, katerega posledice bomo čutili čez trideset let, ko bo njihov mandat že zdavnaj mimo.

V Sloveniji deluje gibanje Mladi za podnebno pravičnost. Organizirali smo marčevski štrajk, po katerem od odločevalcev nismo dobili nikakršnega odziva, razen če za odziv štejemo pet povedi, ki nam jih je namenila vlada v odgovor našim desetim zahtevam in petim konkretnim ukrepom. V vsakem primeru to ni bilo dovolj, zato smo septembra ponovno zasedli ulice prestolnice in trinajstih drugih slovenskih mest.  Naše zahteve ostajajo, toda obljube vlade ne sežejo preko pohval in retoričnih gest, s katerimi si nimamo kaj pomagati. Po prvem protestu smo bili povabljeni k predsedniku vlade Marjanu Šarcu in predsedniku parlamenta Dejanu Židanu.

Pogovori so bili sicer zanimivi, a žal tudi pokroviteljski in neproduktivni. Premier Šarec nam je namenil tudi majhno modrost: znanstvenikom ne gre zaupati, saj enkrat pravijo, da je paradižnik zdrav, drugič pa, da povzroča raka. Ko bi le obstajal jasen znanstveni konsenz glede podnebne krize, da bi se naša prizadevanja izkazala za nujna in bi si lahko odločevalci po celem svetu dovolili ukrepanje.

Na našo zahtevo je bila ustvarjena delovna skupina za zaprtje Termoelektrarne Šoštanj, a ni dobila mandata in obstaja le na papirju. Avgusta smo dobili Nacionalni energetski in podnebni načrt, ki nas je globoko razočaral: zaprtje Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje namreč prelaga predaleč v prihodnost in odgovornost pravičnega prehoda prelaga na naslednje vlade.

Slovenska politika se je ponovno izkazala za neodločeno in mlačno. Oblastniki se obnašajo, kot da se ne dogaja nič, medtem ko je resnica v tem, da se Slovenija pravzaprav segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, kar kažejo meritve Agencije Republike Slovenije za okolje. Če to povemo drugače: ljubljanske temperature se bodo povečale za približno osem stopinj Celzija, kot je pokazala raziskava na švicarskem inštitutu Crowther Lab.

Posledice podnebne krize bodo pri nas prav tako grozljive in katastrofalne kot drugod po svetu, čeprav se nam morda zdi, da smo odporni na vse zlo, ker pač živimo v razviti Evropi. Če ne ukrepamo pravočasno in dovolj radikalno, bo sledil propad civilizacije, kot jo poznamo do zdaj, saj tudi naša vrsta kot mnogo drugih ne bo mogla preživeti skrajnih vremenskih pogojev ter vse pogostejših naravnih katastrof v obliki neurij, poplav in katastrofalnih suš.

Mnogokrat smo že slišali vprašanje, kaj bomo s protesti pravzaprav dosegli? Deluje skoraj, kot da bi celotno človeštvo pozabilo, da smo veliko danes samoumevnih stvari pridobili s protesti in civilno nepokorščino: brez vztrajnih aktivistov v zgodovini bi lahko kar pozabili na splošno volilno pravico, osemurni delavnik, odmor za malico ali enakopravnost žensk. Tokrat se borimo za dostojno življenje na zdravem in ohranjenem planetu za vse ljudi ali z drugimi besedami, za podnebno pravičnost.

Svoje zahteve smo od prvega štrajka nekoliko razširili. Ponovno zahtevamo razogljičenje Slovenije v skladu z omejitvijo rasti globalne temperature, zmanjševanje porabe energije in takojšen pravičen prehod na nizkoogljične vire, kar vključuje zaprtje Termoelektrarne Šoštanj ter Premogovnika Velenje.

Pravičen prehod pomeni, da moramo ob zaprtju poskrbeti za delavce in njihove družine z uvedbo zelenih delovnih mest, razvijanjem čiste industrije in obnovljivih virov energije v regiji. Prav tako še vedno zahtevamo dostopen, učinkovit in zelen javni prevoz, ukrepe za spodbujanje lokalno pridelane, polnovredne in pretežno rastlinske prehrane, ukrepe za spodbujanje kvalitetnih zelenih delovnih mest in pravično krožno gospodarstvo. Morda zvenimo utopično, a je vse to popolnoma izvedljivo ob prisotnosti prave politične volje.

Pomislimo na svet, v katerem bi lahko živeli: dostopen, učinkovit in zelen javni prevoz, ki trenutno zveni kot znanstvena fantastika, medtem ko ministrstvo za infrastrukturo načrtuje širjenje ljubljanske obvoznice. Lokalno pridelana, polnovredna in okusna hrana, spodbujanje kolesarjenja ter pešačenja po mestih, tako da bodo le-ta končno namenjena ljudem in ne avtomobilom. Na večernem sprehodu po Ljubljani nam ne bi bilo treba na vsakem semaforju čakati več minut, ampak le nekaj sekund, tudi tistih nekaj osebnih avtomobilov, ki bi jih srečali na poti domov, bi poganjala elektrika. Sistem, v katerem bi živeli, ne bi bil več usmerjen k neskončni rasti, temveč k doseganju okoljske trajnosti ter blagostanju celotne družbe.

Upiramo se spremembam, ker zvenijo radikalno. Mi pa nočemo, da se naše življenje pretirano spremeni, hkrati pa ne pomislimo na posledice, če ne bomo pravočasno ukrepali. Dejstvo je, da se bo naše življenje v naslednjih nekaj desetletjih popolnoma spremenilo. Sprejeti moramo pomembno odločitev: se bomo s pravočasnimi ukrepi izognili katastrofalnim posledicam podnebnega zloma in z njimi tudi zgradili boljšo družbo ali bomo pustili podnebnim spremembam, da uničijo prav vse, kar smo do zdaj poznali?