Ajda Bračič

Po idiličnem otroštvu v stari hiši na robu gozda, prebitem med branjem tisočletnih bukel in opazovanjem paglavcev v lužah, je Ajdo Bračič novo tisočletje pahnilo v realnost ljubljanskega popoldneva nekam v bližino glavne železniške, kjer je spoznala vrednost hkratnega konzumiranja piva in cigaret. To ostaja njena glavna okupacija, poleg tega pa na dnevni bazi oscilira med ljubiteljskim pesnjenjem, gledališčem, študijem arhitekture, ilustracijo in gospodinjskimi opravili. 

mik miče, 
gor v štuku lepe pridne, pjane
kot nekdaj, ne daj
ne daj, da smo zaspali vsi
postali vse, kar nam je v izogib
dej, dej, ofak mariča
neka jadna stara priča
se razlaga, daj mi bit spet mal bolj mlada
ne nekomu večna konkubina
ampak od vseh kao bolj fina
zlajnana zjebana mala pička
vre mi grlo častim pir
greva skupaj v svemir do jutra
samo, če te zanima
bila sem že na mladih rimah
lažem kradem bolhejem
in ko mi paše ližem flaše
skozi okna fukam hiše
pišem čez tuje grafite:

'jutri moram vstat in v službo -'
 

foto: Lea Jambrošič