Intelektualno onaniranje

Označevalec intelektualec se že dobra desetletja plazi po univerzitetnih, parlamentarnih, knjižničnih in ostalih hodnikih. Za intelektualca se okliče že vsak sveže diplomiran ekonomist, še posebej radi pa s to oznako opletajo v akademskih sobanah. Kaj točno pa naj bi intelektualec sploh bil? Kar lahko rečemo je, da se v javnem prostoru soočamo z mankom vsaj nekega higienskega minimuma intelektualizma, ne glede na to, kaj so intelektualci. O intelektualizmu in mestu intelektualcev oziroma intelektualk se je veliko razpravljalo tudi v - intelektualnih krogih. Jean Paul Sartre se je v razgretem duhu revolucionarnih šestdesetih spraševal o funkciji, položaju in sami identiteti intelektualca. Začel je z logičnim vprašanjem, kaj intelektualec sploh je. Dobrih trideset let kasneje se Pierre Bourdieu sprašuje oziroma postavlja temelje odgovornosti intelektualcev. Poklicni ethos intelektualcev naj bi bila resnicoljubnost in temu pripadajoča neka objektivna, znanstvena načela. Intelektualci naj bi posegali v politična vprašanja in zastopali neki obči interes. Od njih se pričakuje javni angažma pri raznovrstnih problemih, ki pa niso neki partikularni problemi, ampak širši družbeno-politični problemi. V iskanju natančnejše definicije intelektualca smo se zatekli kar k - intelektualcu. Jože Vogrinc iz Filozofske fakultete.

izjava v posnetku

Intelektualec naj bi predstavljal nevezanega, torej brezinteresnega političnega angažiranca. Med političnem angažmajem in političnim zastopstvom pa hodimo po nejasni in skorajda prosojni meji:

izjava v posnetku
 

Kmalu nam začne drseti na spolzkem polju politične higiene intelektualne sfere. V samem bistvu naj bi bil intelektualec avtonomen in neodvisen. In ravno to izhodišče naj bi ga legitimiralo kot tistega, ki ve. Rečeno s Foucaultom, kot strokovnjaka, učenjaka. Ali kot ga je natančno opisal Sartre “nekdo, ki se meša v to, kar se ga ne tiče”. Intelektualec je tako po pravilu brezinteresno polje kritične refleksije. In po tej definiciji je vsekakor intelektualec nekaj, kar družba potrebuje za neki, recimo temu, zdrav razvoj:

izjava v posnetku

Na nevarnost zlorabe intelektualcev oziroma na nejasnost samega označevalca smo opozorili že na začetku prispevka. Na nevarno mešanje interesov političnih struj in intelektualcev pa je opozoril Bourdieu v svojem spisu Odgovornost intelektualcev, kjer je pozval intelektualce, naj “mobilizirajo, neutrudno vsa razpoložljiva intelektualna orožja proti tistim intelektualcem, ki v običajnih situacijah intelektualnega življenja poprimejo za politična in ekonomska orožja, da bi za vsako ceno zmagali v intelektualnih bojih, in s takšnim ravnanjem pogosto pripravljajo zelo realne vojne, v katerih bodo lahko intelektualne boje nadaljevali z drugimi sredstvi.” Intelektualec, ki je v službi ljudstva, se tako naj ne bi pustil zapeljati poceni zvijačam realnega političnega prizorišča. Ravno obratno - njegov zaščitni znak je ravno nenehno opozarjanje na takšne in drugačne ideološke zablode, ki prepletajo oblastne strukture in centre politične, ekonomske moči kot tudi samo civilno družbo. Manjkati pa jim ne sme niti samokritike, ki naj bi bila ena izmed bistvenih lastnosti intelektualcev:

izjava v posnetku

Intelektualec naj bi se tako odzival na določene dogodke in družbeno-politične tendence v družbi. A če pogledamo primere iz prakse, vidimo, da so nekateri intelektualci, predvsem v akademskem prostoru, prevzeli popolnoma politično držo napram dogajanjem v družbi. V aferi Stanka Setnikar Cankar je Supervizor razkril ogromne postranske zaslužke nekaterih rednih profesorjev. Razkritje je pokazalo predvsem na strukturne antagonizme visokega šolstva, saj je to sicer področje, ki je finančno močno podhranjeno, nekatere fakultete so tik pred bankrotom, veliko zaposlenih pa dela v prekarnih in podplačanih pogojih. Odziv akademske skupnosti, ki naj bi jo zastopal in utelešal rektor univerze, je bil za akademsko sfero popolnoma neprimeren. Namesto, da bi se posvetil vedno večjim razlikam znotraj univerze, je na tiskovni konferenci uporabljal realne politične metode ovajanja in obrekovanja. Obtožil je razkritje Supervizorja, medtem ko se notranjih napetosti ni dotaknil, in zdaj se zdi “kot da se ni nič zgodilo”. Eden redkih intelektualnih odzivov je bil intervju z Gorazdom Kovačičem, ki je opozoril na prisotnost razrednega boja na univerzi. Je to neki šolski primer slabega, političnega intelektualca proti dobrim, ljudskim, avtonomnim intelektualcem? Kje je pravzaprav rojstno mesto intelektualizma? Je to prav razsvetljenska univerza?

izjava v posnetku

Če hočemo ohranjati intelektualizem oziroma neko javno kritično misel in, kar je pomembnejše, se razvijati v zadostni meri, moramo predvsem ohraniti institucionalne pogoje za to. Je to univerza? Kot se spodobi za intelektualce našega kova, ne smemo mimo kritike same univerze kot institucije, ki naj bi nudila zatočišče vsem produktivnim kritikam sveta. Javna in brezplačna univerza nam nič ne pomaga, če so vsebine na njej vedno bolj podvržene zahtevam gospodarstva in tako nekritično reproducirajo mehanično gibanje brezsmiselnega sistema.

izjava v posnetku

Je univerza, ki vse bolj slepo sledi zahtevam trga, sploh še sposobna proizvajati intelektualce in s tem neko kritično refleksijo?

izjava v posnetku

Zaključne besede bi prepustili Bourdieuju, ki nekako najboljše povzame problematiko intelektualcev, ki smo jo osvetlili:

“Mislim, da bi vsi lahko veliko pridobili, če bi se logika intelektualnega življenja, logika argumentacije in zavračanja, razširila na javno življenje. Danes se na intelektualno življenje pogosto razširjajo predvsem logika politike, logika ovajanja in obrekovanja in logika “sloganizacije” ter falsifikacije nasprotnikovega mišljenja. Dobro bi bilo, ko bi “ustvarjalci” lahko izpolnili svojo funkcijo javne službe in včasih tudi javne blaginje.”

Med pisanjem prispevka se je za intelektualca samookliceval Tine.