Dol s kapitalističnimi škodljivci!

Dol s kapitalističnimi škodljivci!

Oddaja
15. 5. 2020 - 10.15

SOLIDARNI Z NARAVO, NE S KORPORACIJAMI!

Zadnji meseci, v katerih so odzivi oblasti in drugih družbenih akterjev na pandemijo covida-19 dodobra pretresli ustaljene poti in navade, so ponudili priložnost za temeljit razmislek o obstoječih razmerjih, ustroju in tendencah družbe. Jasno sta se izkristalizirala predvsem dva poudarka: da so hitre družbene spremembe mogoče, kadar se silnice moči za to odločijo, in kateri družbeni podsistemi spodbujajo mirno sobivanje, razvoj človekovih potencialov in s tem občutek varnosti ter tako omogočajo temeljno delovanje družbe.

Poleg pomena javnega šolstva, zdravstva in nekaterih drugih področij je posebno mesto v javnih diskusijah dobilo vprašanje samooskrbe s hrano. Pojavili so se strahovi, da domače pridelane hrane, predvsem sadja in zelenjave, ni dovolj za slovensko prebivalstvo. Zdi se, da se je prehranska samooskrba med koronakrizo dvignila, saj bi bili lahko v primeru, da bi se dobavne verige iz Italije in Španije prekinile, soočeni s pomanjkanjem temeljnih živil ali z bistvenim zviševanjem njihove cene. S ceno teh živil je povezano tudi dejstvo, ki so ga v preteklih tednih izpostavili posamezni slovenski kmetje, in sicer da uvozu iz omenjenih držav EU nikakor ne morejo konkurirati, ker je tam hrana pridelana tudi s pomočjo suženjskega dela številnih beguncev in migrantov, ki so zaradi mejnega režima prisiljeni poljedelsko delo opravljati za mizerno plačilo. Istih mizerno plačanih delavcev se poslužujejo tudi večji monopolisti v naših kmetijskih krogih, na uslugo katerim je zapisana prenekatera kmetijska zakonodaja. Kaj pa mali kmetje in nove kmetijske politike ter programi, ki so toliko obljubljali? Slovenska kosila namreč najbolj zanesljivo zagotavljajo njive, vrtovi in ostale obhišne zaplate, ki v tem prostoru že stoletja rešujejo vprašanje revščine in lakote.

Da bi mi, skupaj z drugimi živimi organizmi, s katerimi delimo ta planet, preživeli, pa nujno potrebujemo čisto okolje. Brez neoporečne zemlje, vode in zraka nam ne bo pomagala nobena malim kmetom prijazna kmetijska politika, zelene strategije kmetijskih biznisov ali nadebudnost slovenskih (ekoloških) kmetovalcev in vrtičkarjev. Obstoječi kapitalistični sistem, znotraj katerega so organizirane tako predelava hrane kot logistične poti hrane, dokazano ogroža ravnovesje ekosistemov in pomeni tveganje za obstoj in ohranjanje naravnih habitatov. Zato se je nujno zoperstaviti škodljivim posegom v okolje, tudi tistim, ki jim tlakujejo pot trenutni poskusi oblastnikov, da z izgovorom koronakrize spremenijo zakonodajo (sporni 42. člen novega ZIUZEOP-A – »protikorona zakon«), ki bi iz postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj izrinila vse, ki zastopajo interese tako okolja in narave kot ljudi. Pod pretvezo »ponovnega zagona gospodarstva« si tako želijo prilastiti neomejeno pravico do izkoriščanja narave za kopičenje profita. Pospešitev izdajanja gradbenih dovoljenj na račun narave in okolja odpira vrata energetskemu lobiju in tistim, ki ne znajo misliti onkraj gospodarske rasti. Zakaj se v danih razmerah manjše porabe energije raje ne sprašujemo, ali je to sploh potrebno, saj vidimo in čutimo, da zmoremo živeti drugače?

Če navedemo še nekaj dejstev: vlada izpostavlja hidroelektrarno Mokrice kot nujni pogoj za zagon slovenskega gospodarstva in s tem povratka v »normalno« nadaljevanje nenormalnega družbenega razvoja. Spomnimo, da smo v preteklih mesecih, le malo pred novo krizo, spremljali široke družbene mobilizacije v zvezi z nevzdržnostjo obstoječega gospodarskega modela, katerega učinek so podnebne spremembe z vsemi tragičnimi posledicami tako za človeka kot za druge vrste ter okolje nasploh. Da pa ne bi dajali vtisa, da je problem le delovanje trenutne oblasti, je nujno spomniti na pretekle fiaske, ki so jih producirale vse vlade – od odpiranja vrat frackingu v Prekmurju, do TEŠ 6 v Šaleški dolini, Magnine lakirnice na Dravsko-Ptujskem polju, če naštejemo zgolj nekatere, ki so bile kljub upiranju lokalnega prebivalstva izpeljane ne glede na trenutno vladno provenienco. Nova vlada ne pomeni nujno novih okoljskih politik in nove okoljske politike ne pomenijo nujno okolju in naravi prijazne politike – te lahko udejanji le temeljita sprememba obstoječega sistema. Ustavitev postopkov za gradnjo hidroelektrarn na Muri kaže, da s splošno mobilizacijo lahko dosežemo, kar smo si zadali – vzpostavimo ali ohranimo realnost, v kateri je sobivanje in ohranjanje narave mogoče! Najsi naš boj korenini v naravovarstvenih društvih in zavodih ali pa v lokalnih in samoorganiziranih avtonomnih skupnostih, treba si je skupaj prizadevati za radikalne spremembe sistema, v katerem dobiček peščice vedno prevlada nad dobrobitjo ter preživetjem narave in ljudi.

S tem v mislih se je treba zazreti v prihodnost. Povratek v »normalnost« brez temeljitih pretresov kapitalističnega režima bo bržkone zahteval odpravo zaostankov dveh mesecev koronakrize na način ponovitve varčevalnih ukrepov. Ni težko verjeti, da bodo oblastniki – ne glede na vlado – in drugi tehnokrati skušali plačilo za mirovanje produkcijskih procesov ponovno socializirati ter jih pretvoriti v reze v šolstvo in zdravstvo ter v bogastvo kreativnih načinov izkoriščanja narave in ljudi. Tudi poskus vključevanja amandmaja, vsebinsko povzetega po »protikorona zakonu«, v Zakon o ohranjanju narave, torej v temeljni dokument naravovarstva v Sloveniji, kaže na poskus normalizacije, ki jo kreira želja po gospodarski rasti ne glede na ceno. Ustvarja se situacija »reševanja človeštva na račun narave«, ki je ne smemo dopustiti. Podnebna kriza nam je večkrat dokazala, da takšen scenarij preprosto ni mogoč! Ne bomo ga dopustili!

Govorijo nam, da se javni in vključujoči družbeni podsistemi, ki omogočajo mirno sobivanje in blagostanje vseh, ne splačajo, splačajo se vojne in žice na mejah, onesnaževanje in izkoriščanje naravnih virov. Ravno zdaj je jasno, da nikjer v zahodnem svetu ni problem čez noč najti miljardnih zneskov za spodbude gopodarstvu, medtem ko sredstev za zmanjševanje podnebnih sprememb nikoli ni dovolj. Pa je vprašanje, koliko jih sploh potrebujemo, saj je zgolj nekaj tednov globalne zaustavitve gospodarstva pustilo neverjetno pozitvne in hitre učinke na okolje. Tem lažem in poskusom se moramo upreti, ne le v izjemnih razmerah in pod desno vlado, ampak v prihodnjih mesecih in letih – vsak dan! Zato se danes pridružujemo tako Protestu z balkonov, ki gre na kolesa, kakor tudi opozorilom naravovarstvenikov, obenem pa poudarjamo, da so kapitalski interesi žal preveliki, da bi jih lahko ustavili le z mirnimi protesti.

Solidarnost do narave, ne do korporacij! Vzpostavimo pogoje za razrast sonaravnih praks kmetovanja in sobivanja, ne za bogatenje elit! Svoboda naravi! Dol s kapitalističnimi škodljivci!

-----------------------------------

Kokoši nesnice kot delavke v industriji ali kokoši sovrtičkarke na našem dvorišču?

Predvidevamo lahko, da se je romantika sobivanja s kokošmi končala, ko se je od kokoši začelo pričakovati večjo storilnost v času uvajanja industrijskega kmetijstva. O obravnavanju kokoši, vpletenih v industrijsko rejo, je na voljo obilica podatkov, ki priča o grozljivosti tovrstnih procesov, ki živalim prizadenejo mnogo bolečine in jih potiskajo v obupne življenjske pogoje. Leta 2012 je sicer bila prepovedana intenzivna baterijska farmska reja, ki dovoli rejo kokoši v klasičnih, žičnatih kletkah. Od takrat je v veljavi reja v udobnejših, t. i. obogatenih kletkah, kjer morajo kokoši imeti vsaj 750 cm2 površine. Kletke morajo biti visoke vsaj 45 cm, v njih pa morajo imeti gnezdo za nesenje jajc, prašno kopel z nastiljem, 15 cm gredi ter pripravo za obrabo krempljev. Pri ekološki reji kokoši nesnice ne smejo biti zaprte v kletkah, dovoljena je le talna reja. Pri talni reji, ki dovoli do 350 kokoši, pri čemer jih je na hektar zemlje maksimalno 230, so delavske pravice kokoši nesnic sledeče.

Ena kokoš ima na voljo:

- od 1/6 do 1/9 kvadratnega metra prostora

- 2,5–10 cm prostora pri ravnem napajlniku, 4 cm pri okroglem

- 15–18 cm gredi za sedenje

- 1/7 gnezda

- največ 16 ur svetlobe, naravne ali umetne, ter obveznih 8 ur teme za spanje

- stalni dnevni dostop do izpustov; v primeru, da si eko kokoš moraš tretjino življenja preživeti na travnih površinah, kjer moraš imeti na voljo 4 m2 zunanjega pašnika

- ob tem morajo biti zunanje površine ograjene, da se lahko umakneš pred vremenom in nevarnostmi, ne glede na to, ali si eko ali konvencionalna kokoš.

Kokoši naj bi bilo precej preprosto vzgajati tudi v mestu, če jim lahko zagotovimo dovolj primernega bivalnega in sprehajalnega prostora. V nekaterih mestih so predpisane mere kokošnjakov ali število dovoljenih živali, ponekod pa so zaradi oglašanja prepovedani petelini. Toliko bolje za nas je, če v lokalnem okolju, čim bližje nas, najdemo koga, ki ima s podobno rejo kokoši že opravka ter nas lahko založi s koristnimi informacijami in nasveti.

Zelo pomembno je, da kokošim zagotovimo primerno zavetje, kamor se lahko umaknejo v spanju in pred plenilci. Kokošnjak lahko zgradimo sami, pri čemer se lahko naslonimo na mnogo prosto dostopnih »naredisi sam« gradbenih navodil in načrtov. Kot že omenjenjo, kokoši v bivalnem prostoru potrebujejo ventilacijo in prostor za valjenje. Kokošnjak mora biti v celoti ograjen in zagrajen, na primer z mrežo, da plenilci, kune, mačke, ipd. ne pridejo do njih in jih med spanjem ne motijo, odvlečejo, ubijejo, pojedo. Zagotovljena jim mora primerna hrana, med drugim tudi črvi, hrošči, nedvomno pa jim bo najbolj zabavno, če bodo za hrano lahko brskale same. Kokoši jedo tudi ostanke človeške hrane – meso, zelenjavo, žito, sadje, vse, kar ni junkfood ali gnilo. Dostop do sveže vode je zanje nujno potreben. Napajalnik je lahko dvignjen od tal, da se voda takoj ne umaže, saj ga na tleh hitro poserjejo. V poletnem času brez vode zelo hitro umrejo.

Zagotoviti jim moramo dostop do peščene kopeli, če ne drugače, jim pesek nastavimo v posebno skodelico, ki je dovolj velika, da se vanjo lahko vkopljejo in se s peskom na krilih oprhutajo. Ker proizvajajo veliko iztrebkov in serjejo vsepovsod, je potrebno razmisliti, kaj bomo s kurečnikom naredili. Kljub temu, da ga ne smemo dati direktno na vrt, ga lahko pustimo odležati nekaj časa in ga, pomešanega s preostalim humusom, uporabimo za gnojenje. Kokošim na našem dvorišču ne sme biti ne premrzlo in ne prevroče – poleti potrebujejo senco, pozimi dovolj toplote, vendar velja, da jim tudi nekaj minusa pod ničlo na kratki rok ne škoduje pretirano.

Bolj ko jih pustimo pri miru, da med sprehajanjem brskajo med travo in zemljo, bolj bodo zadovoljne, ob tem pa se lahko seznanimo tudi z drugimi aspekti življenja s kokošmi in jih začnemo dojemati kot sovrtičkarke.

Kokoši imajo tudi magične sposobnosti. V Zimbabveju z nezmotljivo natančnostjo prepoznajo noseče ženske, kar pokažejo na tak način, da na njihove blazine znesejo jajce. Na slovenskih tleh so čaranje s kokošmi v preteklosti povezovali s plodnostjo, obiljem in zdravjem. Rimski svečeniki so iz njihovega prebiranja, pobiranja in kljuvanja zrnja prerokovali bodočnost. Kaj nam prerokujejo naše kokoši? Boljši jutri s peščenimi kopelmi in dnevno svežo pitno vodo ali mrtve reke?

-----------------------------------

Kilave čire-čare: Vijolica

V sodobnih zeliščarskih priročnikih so dišeče vijolice, enako kot nekdaj, med tistimi zdravilnimi zelišči, katerih pripravki so najbolj univerzalni. Iz njih lahko naredimo vse, od obkladkov in čajev, do sirupov, tinktur in celo piškotov. Tudi seznam bolezni, zoper katere jih priporočajo, se ne razlikuje kaj prida od tistega v sto ali tristo let starih zapisih.

Vijolice se priporoča pri vnetjih grla, bronhitisu, za izkašljevanje, proti oslovskemu kašlju, zoper nespečnost, strah in napetost, razdraženost, glavobol, histerijo in hipohondrijo. Uporabne so tudi za zdravljenje različnih kožnih bolezni, revmatizma, prehladov, za izpiranje ran in čirov, pri želodčnih težavah in boleznih ledvic. Poleg tega pa ena najslavnejših srednjeveških zeliščarskih šol iz Salerna priporoča vijolice za preganjanje pijanosti in pivskega mačka. 

Za pokušino pa še nekaj starinskih receptov:

Ole

To se naredi takole: vzemi fijolc, deni jih v u laško ole, postavi jih na sonce za 30 dni, glaž mora bit dobro zamašen in to ole je narjeno. S tim oljam kader glava boli maži po sencih čelu in na verh glave, nehalo bo! Za ušesa in glavo ni nič bolšiga ola kot to!

Voda

To vodo piti gasi žejo, obvaruje pred kugo in vročino, shladi jetra, želodec in vse notranje orodje. Vstavi vroči suhi kašelj. Vsako jutro in večer dva lota popiti – vstavi bolečine v rami, merzelco, pomori gliste, trebuh zmeči. Ta voda sceli pljuča, če jih je le še pol frišnih, za otroke kadar se strašijo ali če jih trebuh boli pol žlice notri dati, ni nič bolšiga kdor pade tako, da mu štimo vzame, naj vodo pije, bo spet dober. Oči zmivati kader bolezen od vročine pride. Komur se v glavi meša, s to vodo ga po glavi močiti.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A se morda da prvi komad najti kje na internetu?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness