Dario Cortese: Malo močne nočne muzike
intervju z Dariom v Stopinjah v prahu
Razširjamo obzorja
Malo močne nočne muzike
Nedolgo tega sem skoraj do polnoči hodil po luni. Kakšna noč, kakšna moč! Dokler še obstaja tako imenovana zahodna civilizacija, ne bo nikoli več tako veličastne priložnosti za ponovno rojstvo – reinkarnacija še v tem življenju – kot ob tej prvi polni luni po pomladnem ekvinokciju. Nebo na široko odprto, nobenih onesnaževalnih sledi na njem, nobenega industrijskega šuma iz dolin, tak mir, taka odprtost ... Nobenih ljudi, le tu pa tam kako človeško življenje … Kot pred 10.000, 20.000 leti. Pra-čas tukajzdaj. Nobenih ljudi ... Ob tem mi je iz spomina prizvenelo … »No people« … Od kje že … A, The Cure s prve plate iz leta 1979. Pa sem prebral besedilo. Uh.
One, two, three, four! / No light / No People / No speak / No people / No cars / No people / No food / No people / Stopped / Short / Grinding halt / Everything's coming to a grinding halt
No sound / No people / No clocks / No people / No fine / No people / No me / No people
Stopped / Short / Grinding halt / Everything's coming to a grinding halt
Slow down / Slow down / No people / Slow down / Everything is coming to a … / Everything is coming to a … / Everything is coming to a … / Everything is coming to a …
Kitarist in pevec benda Robert Smith je besedilo komentiral, »Še ena pesem o apatiji in entropiji – kot sem se včasih (pogosto) počutil med zbujanjem.«
Zbujanje, ne.
One-Two-Three-Four! so dobro vedeli že Ramones.
Dobro jutro!
Kdor pogleda ven, kdor je zunaj, kdor gre, kdor je zrl v to veličastno luno – ker bila je noč, ko se luna napolni, da se malo pred zoro izpolni – ve. Narava se še nikoli v tem velikem močnem času ni prebujala s tako močjo. Pomladno vreme je sijoče, kot še nikoli. Nič ni treba storiti, prav nič, le pojdimo. Ob tem mi je prišla še ena glasbena navezava, in sicer s plate Far Ma svetovno neznane razglašene garažnorokerske skupine Crazed Farmers, komad Uni Verse:
Please note / In short time / The Universe is deleted / No one but …
I repeat
Please note / In short time / The Universe is repeated / No one but …
Pojdimo.
Ker tu smo, da gremo.
K viru.
K izviru.
In še veliko več.
Kdor ne ve, naj gre.
Kdor ne zna, naj ve.
Kdor ve, je tiho.
Each moment
Each road
Every wall
All prisons
Every bank
Shall cease to exist
One by one
The waves crash
Onto the rock
And the rock will fall
Yes
The rock will fall
-Flipper, LP Gone Fishin', 1982
Tolpa bumov
BUTTHOLE SURFERS: Rembrandt Pussyhorse (prvič) (Touch & Go/ Red Rhino Records, 1986)
S prve strani poslušajmo tele skladbe: CREEP IN THE CELLAR, SEA FERRING, AMERICAN WOMAN, WAITING FOR JIMMY TO KICK in STRANGERS DIE.
Polna luna je. Do onemoglosti vpiješ v njo, ko te za ta dan zmanjka. In nihče ne ve, kako bo izgledal naslednji.
To so Butthole Surfers. Podijo se po mesečini in uničujejo zadnji kanček navideznega razuma, ki nam je še ostal. V delovanju Surfersov od anonimne večine predpisana strukturiranost dogajanj odstopa mesto stalni nepredvidljivosti. Ubijajoča monotonost bledi, namesto nje prihajajo naboji energije, s katerimi se vsaj da čutiti svoj lastni obstoj. Destruktivna urejenost prehaja v urejeno destruktivnost; nekoč je okolica povozila posameznika, zdaj posameznik reže lovke okolice.
Velikokrat zmaličeni glas pevca Gibbyja preprečuje komuniciranje na ravni spoznavnega in razumljivega glasu in kos po kos trga z manipulativno vzgojo pridobljene vezi, ki nas vežejo na naučeno realnost. Mogoče bi za Butthole Surfers veljalo tudi to: zvoki benda, predvsem pa Gibbyjev vokal nas pripeljejo do roba absurda vsakodnevne človeške eksistence – pojavi in situacije nam izgledajo taki, kot se nam zdi, ne pa taki, kot najpogosteje so. To pa zato, ker smo naučeni misliti samo na osnovi konstantnih idej, ki jih imamo o tem našem svetu. Kot da ideje – modeli, ki jih človeška vrsta uporablja v mišljenju in delovanju - predstavljajo lupino, v kateri so vse oblike življenja za vedno ugodno nameščene.
Butthole Surfers komentirajo tako resničnost takó, da s svojim delovanjem vzpostavijo drugo, avtonomno resničnost; na nas je zdaj presoja, kaj je resnično. Butthole Surfers živijo od akcije, ne pa od misli na akcijo.
To je del besedila, ki sem ga napisal za drugi LP Butthole Surfers, ki je bil v tolpi bumov 16. maja leta 1986.
Dve leti zatem, 12. junija 1988 je bila v tolpi bumov hudo radikalna plošča teksaške skupine Culturcide z naslovom Tacky Souvenirs of Pre-revolutionary America. Ob njej se mi je ob predvajanju prve strani zapisalo:
Culturcide dobesedno uporabijo govorico masovne pop glasbe in ji lucidno, kos za kosom, raztrgajo zunanjo podobo, pod katero ostanejo le goli biznis, denar in profit zaradi neumnosti drugih. Vendar na tem mestu še vedno nismo pri bistvu početja Culturcidea. Razkrivanje ekonomike delovanja ustvarjalcev glasbe za zabavo topoglavih mas je le ena stran njihovega početja, in to manj pomembna (in najbolj očitna skozi glasbo). Druga je samo-ujetost teh brezimenih množic v sistem manipulacij (razvidno iz besedil) in tretja, najpomembnejša, je prikaz zasidranosti teh mehanizmov manipulacij v samem družbenem redu, to je družbenem kaosu (prisotno v celi podobi Culturcidea).
Ni bistvo problema v tem, da se razkrijejo in spervertirajo originali in podobno, to je le prvi vtis po poslušanju skupine. Odgovor tiči precej globlje …
Razlike med proizvajalci in potrošniki glasbe za pomiritev mas skoraj ni. Prav tako kot mega zvezde, ki nimajo od življenja nič razen denarja in slave, se tudi brezimene množice po vzoru teh idolov kot čreda mrličev pomikajo proti lastnemu koncu. Brez zavedanja lastnih človeških možnosti in potencialov. Toda manipulacije z ljudmi se le delno izražajo skozi glasbo. Izven meja in možnosti tega teksta je govoriti o prostituiranosti medijev, o državnih mehanizmih represije in manipulacije, ki temeljijo na floskulah o demokraciji …
Če se iz samo nakazanega problema vrnemo nazaj h Culturcideu – glasba je pač eno izmed sredstev, ki so najbolj uporabna za manipulacijo, pa še vsi so ob tem zadovoljni – proizvajalci dobijo denar, potrošniki pa zadovoljstvo. Edini problem je, da oboji idealno padejo v sistem manipulacij, ki drži človeške mase na nitki, in umor s kulturo je popoln.
»Izbira glasbe je svoboda življenja« kot parafraza slogana »Svoboda je suženjstvo?«
»It doesn't take any talent to do this,« je izjava nekega fena Culturcide, napisana na ovitku plošče. Morda res ne, a njihova stvaritev je večna. Odslikava vseh časov, posebno sedanjega. Tako kot so Culturcide prepisovali originale, je zdaj vse bolj jasno in prozorno, kako skuša dogovorna resničnost prepisati tisto, kar je resnično, kar obstaja izven dojemanja in interpretacij človekovega uma in ne glede nanj. Tisto, kar je. Težava je v tem, da tisto kar je, ni. Torej kar velja, da je, v resnici ni. Ne obstaja. Odvija se film z mnogimi statisti, ki so vse bolj obnemogli.
Vsakdo lahko pritisne na gumb stop.
Za spodbudo v igri Stop je tu še zapis z ovitka plošče Tacky Souvenirs of Pre-revolutionary America, izdane leta 1986, ki imenitno dopolnjuje glasbeno izvajanje Culturcide.
Oh, recite, da v srepem elektronskem očesu mainstreamovskega čudeža lahko vidite, da so to, kar pozdravljamo, halucinacije ugleda, napredka in pravičnosti, ki so s svojimi sladkimi glasovi ujele in zdresirale milijone človeških bitij in jih navadile na pasiven sprejem tehnološkega razkroja in uničenja okolja, zgodovine in alternativnih možnosti bivanja. Da so to, kar pozdravljamo, črne luknje, ki sesajo milijone atomiziranih bitij v dnevno rutino človeške črede, ki goni velika kolesja mrtvaškega stroja, ki cvili ob šokih, ki grizlja sir med pogovori in nasladami v programirani zgodovini, v njihovih zabitih življenjih, v njihovih rakavih tvorbah, njihovih smrtih, njihovih službah, njihovih TV-oddajah, njihovi ignoranci, njihovem neskončnem plazenju navzgor, njihovem veličastnem skakanju na glavo v dnevna plačaj-zadovoljstva, v ekstatično praznino, v žareč krematorij, poln biznismenov, ki se tolčejo in hinavčijo ob veliki laži, velikem snu, veliki vrtoglavi, kričeči, prešvicani nočni mori, ki se ji reče …
06 Culturcide - Star-Spangled Banner
Svetlo je bilo tudi ponoči, ker je luna rasla polnosti naproti. Ker znano je, da je čas od spomladanskega enakonočja do prve polne lune po njem nekaj izjemnega: čas, ko najlažje odpade vse staro in neuporabno ter se porodi novo. Kar je (resnično), ostane. Kar ni (resnično), razpade.
Ni primernejšega časa kot zdaj, da začne človek živeti.
Ker človek je kaj? Človek je kdo? Kaj je življenje? Življenje je kaj?
Ali, kot je ves čas mučilo Philipa K. Dicka, »Kaj nas dela človeške? Kaj je resnično?«
Po njegovem romanu Ali androidi sanjajo električne ovce posnet film Bladerunner ni nič manj resničen kot sedanja res ničnost.
Vreme je svetlo, sončno.
Tudi ponoči.
Ker kam gre tema, ko prižgemo luč?
Obzorja nam je v Kriznem štabu RŠ širil Dario Cortese
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj