Ja ću doći oko pola noći

Ja ću doći oko pola noći

Oddaja
Anonymous
29. 4. 2020 - 18.00

 

28. februarja sem zadnjikrat dolgo in brezciljno pohajkovala po mestnih ulicah. Spila kavo s prijateljico in pestovala njeno hčerko. Napoved praznine je že potovala po zraku, njena slutnja je lebdela med prvimi oblački cvetnega prahu, a še vedne se je zdela oddaljena in brez razločnih potez. Doma sem zapisala: “Sprehod po polpraznih pločnikih. Ulice dihajo, mladenič poje lepo. Modro nebo. Dve rožci za domov. Za drobno dlan veselja. Tako velikomalo je dovolj. Veselje je UPOR!”

11. marca zadnji nočni pogovor z gostom v studiu. Z Luko Marcenom se potapljava v dramska besedila in riševa besedne scenografije. Ob poltretji jutranji se objameva in posloviva na Kolodvorski. Ne izrečeva, čeprav veva, da vlaki kmalu ne bodo več vozili. 13. marca pride pričakovano sporočilo, da so obiski v živo do nadaljnjega odpovedani. Potem si odpovedi samo še sledijo.
18. marca prvič brez gosta. Nočno vožnjo skozi mesto prežema tesnoba, ki v studiu čudežno izgine. No, ne gre za čudež, za ljubezen gre. Midva z majkom se imava že predolgo rada, da bi naju karkoli zlahka ločilo. Na daljavo me obiščejo prijateljice in prijatelji igralke in igralci. Rok Kravanja, Damjana Černe, Jožica Avbelj in Luka Bokšan s poezijo. Z branjem se nam pridruži tudi nekaj poslušalk. Poetična noč. 
20. marca, po nagovoru predsednika vlade, iz omare s spomini izbrskam star kvačkan prtiček. Pravilno je pomečkan, v redu bo. Toda februarski šopek je ovenel že pred dnevi, pa tudi zastave nimam. Frka! V krop vržem prvi šopek domače mete. Tako mirna je, da še mene poleže.
Naslednji dan popoldne se mi zapiše:

Prve kaplje dežja. 
Oddaljen zvok sirene. 
Prvič malo tesnobna. 
Čeprav navajena. 
Samote. 

Kar Igor Štromajer odlično prepesni:

Prve kaplje tesnobe.
Oddaljen zvok dežja.
Prvič malo navajena.
Čeprav sirene.
Samote.

Sledijo dnevi presajanja rož in pogovorov z martinčkom, ki me vsak dan obišče na terasi. Jebe se njemu za samoizolacijo. Zdi se vesel, da sem ves čas doma. Enkrat vmes neham gledat teve. Popolnoma ga izklopim. Moj sistem je preobremenjen, zmožnost procesiranja otežena. 
Zato si omejim tudi prebiranje spleta. Ne, nisem postala asocialno in nesolidarno bitje. Omejila sem si ga prav zato, da to ostanem. Misleč, družbeno kritičen in solidaren človek. Ki ne opreza za početjem svojih sosedov. Ki ne bo šel med prostovoljce ”čuvat” plaž in sprehajalnih poti, da se ne bi po njih slučajno sprehodil kak osamljen, prestrašen upokojenec. Ki se ne zgraža nad tem, da je nekdo prišel v trgovino samo po čike in pir. 

Nobene omare ne pospravim, v noben onlajn tečaj se ne vpišem, ne lajnam. Še kuham skoraj nič  vse do začetka aprila, ko se iz tujine vrne moj potomec. Potem so lonci spet veseli, zbudi se pečica, ampak ne na instagramu. Že preveč kruha tam. 
Meni ta karantena ali samoizolacija ali kakorkoli ji že rečejo, ni – dragi moji guruji svakojaki – nikakršen dar iz vesolja, noben izziv in niti slučajno ”odlična priložnost za duhovno rast”. Mogoče na jahtah, ne pa na gumenjakih. Si upate svoje motivacijske mantre zalučat v obraz ljudem, ki so ostali brez dela in nimajo denarja, da bi nahranili otroke? Da vseh drugih stisk sploh ne omenjam.
Ne, svet se ni ustavil, da bi mi ”nekaj razmislili”. Svet drvi. Drvi v nestrpnost, ovaduštvo, sovraštvo in povsem nelegitimno in nelegalno represijo. Drvi z nadzvočno hitrostjo. Ker smo menda na vesoljski ladji. Zamrznjeni.
Kljub temu nisem črnogleda. Ustavili bomo to uničevalno norost. Ne videvam vas več v živo in mnogih, ki mi vlivajo upanje, osebno niti ne poznam. A vem, da ste, da so. Množica srčnih, solidarnih, spoštljivih, močnih in neupogljivih. Ljudje, ki jih strelci s tviterja ne bodo prestrašili s svojim rožljanjem.

Virtualno je hitro tudi vsega dobrega preveč. Koncertov s kavča na kavč, poezije, posnetkov gledaliških predstav, galerijskih in muzejskih tur ... Občudujem energijo, dobrohotnost, entuziazem vseh. Ampak nočem se ujeti v zanko, da novo realnost sprejemam kot novo normalnost. Hočem na koncert, hočem v teater! Tu bi zdaj morala pasti kakšna o Ministrstvu za kulturo. E, baš neću!
V tej gostoti umetnosti na spletu se mi kot balzam na dušo pretoči novi album Damirja Imamovića Singer of Tales. Nepresežna milina, lepota interpretacije in svežina sporočila. Samo klanjam se in zahvaljujem. Le naj tečejo mi solze sevdaha. Po nekaj poslušanjih pokličem Roka Koširja in ga vprašam, če lahko predstavim album, on pa bi povedal nekaj o plošči. 15. aprila po polnoči pečem kavico, vrtim Singer of Tales, se pogovarjam z Rokom, Damir nam pošlje pozdrav iz Sarajeva. 
Na poti domov nobenega prevrnjenega smetnjaka v Rožni Dolini. Nobene majave postave na pločniku. Nobene misli v moji glavi. Špricam kljuke, ključe, vse po spisku. Penim si roke. Špricam si roke. Brez misli. Potem mi iz ust izleti ena sama beseda: Jebeno. Odprem okno in jo spustim v zbadajočo tišino.
Konec aprila mi prinese še eno glasbeno veselje: končno lahko slišim (skoraj končno) zmiksan album benda Berlejbej. Poznate?
Ob datumu 21. 4. je v mojem rdečem moleskinu z lanskim črnilom napisano, da bi morala biti  zvečer v Gradcu na koncertu violinistke Patricie Kopatchinskaje. Tako sem se ga veselila!
A sem ta dan kljub temu dobre volje. Ker se bom ponoči na radiu lahko pogovarjala s tremi krasnimi ženskami. Sanja Grcić, Mojca Celin in Jelena Proković, trojica iz ekipe modnih oblikovalk, ki so v zadnjih tednih zašile in razdelile nekaj tisoč pralnih zaščitnih mask tistim najbolj ranljivim. 
Na poti z radia ob pol treh zjutraj v Rožni srečam človeka. Po pločniku hodi gospod s sivo brado in  s psom. Doma si natočim viski. Mogoče zato, ker v zadnjih dneh gledam Peaky Blinders. Skoraj ni kadra brez viskija. Pijejo tudi gin. In verižno kadijo. V temi prevrnem kozarec. Centimeter pozabe se razlije. Pobrišem mizo. Ne da se mi natočit drugega. Jutri zadnja epizoda pete sezone.
Danes še ne vem, kdo bo preživel.

Za Krizni štab RŠ vaša Nada Vodušek.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.