Katarina Juvančič: Semena smo. Kalimo.

Katarina Juvančič: Semena smo. Kalimo.

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 5. 2020 - 17.00

Pričujoče besedilo je sežetek nekaterih dnevniških zapiskov, nastalih med karanteno.

 

Desetega marca, še preden je virusni program dosegel pandemične razsežnosti in se v lokalno in globalno družbeno tkivo samorepliciral v to, kar imamo tukaj in zdaj, sem pred citokinskimi nevihtami in političnimi vihrami, ki na moje intimno in družbeno imunohiperaktivno telo delujejo nekako tako kot napalm, spokala v cerkljanske hribe, ki so že sami po sebi izolacijska oaza. In tam, v zelenju vsega, kar je, ostala do danes. Preštihala vrt. Oplela njivo, oplela rože, oplela z mnogimi odnosi in v mnogih odnosih, oplela z muziko, oplela z delavnicami, načrtovanimi širom Evrope, oplela z večino plačanega dela. Oplela z mestom, oplela z domom. Oplela kot samozaposlena umetnica, kot prekarna kulturna delavka, kot humanistka, kot ženska, kot človek. Oplela tako in drugače.

In medtem, ko je v dolini divjala in še divja vojna proti virusom, tudi takim, kot sem jaz, Katarina na vrhu sveta seje, sadi, koplje, zaliva, kali ...

Rada delam z rokami, rada se dotikam zemlje, komuniciram z življenjem, ki ga ne vidim s prostim očesom, pa vem, da obstaja, in vem, da je – medtem ko mene in vse nas pretresajo nad-zemeljske tragikomedije – zaposleno z vsemi sortami podzemnih kreacij. Vem, da bo vzklilo, raslo, da bo negovano in da bo na koncu konzumirano, žrtvovano kot življenje, za življenja drugih. Med vrtnarjenjem in umetnostjo pravzaprav ni razlike. »Porajamo se iz zemlje, vračamo se vanjo. Vmes pa vrtnarimo«, je zapisal viktorijanski pesnik Alfred Austin. Na moj »Kaj bom zdaj?«, mi tako prijateljica odvrne: »Ja, kaj. Saj vrtnariš, ne? Torej vrtnari še naprej ... z besedami, z glasom!«.

In se spomnim na poslednjega vrtnarja z Alepa v Siriji, Abu Wada, ki je sredi opustošenega mesta v svoji mali zeleni oazi sredi ruševin gojil rože, grmičevje, drevesa in z njimi razveseljeval sebe in meščane, ki so večkrat raje kot kruh kupovali rože. »Ker tako dajemo življenju smisel. Da ne vidimo samo razdejanja, ampak tudi kreacijo ... To drevo bo raslo in mi bomo rasli, navkljub vsemu«, je rekel Abu, preden ga je ubila bomba.

 

***
Kreacija je povsod. Tudi v največji temi. Sploh tam. Semena potrebujejo temo, da vzklijejo in se okrepijo do te mere, da lahko prebijejo opno, ki ločuje temo od svetlobe, zemljo od sonca. In kaj smo mi drugega kot tisti, ki so nas zakopali, pa, kot da niso vedeli, kot da ne vedo, da smo semena, da bomo vzklili, da klijemo? Kaj naj rečem o tistih, ki tega ne sprejmejo, ki nočejo videti, ki nočejo vedeti, ki jim kaljenje povzroča plesen? Plesen in težak sen.

Naj sploh kaj rečem? Ne, ne bom. Nobenemu od teh na tem mestu ne bom dajala svojega prostora, niti jih ne bom klicala z lastnimi imeni. Ime je moč, ki jo podeljujemo živim in neživim oblikam bivanja na zemlji. Zato, da jih prepoznamo, zato, da se mi prepoznamo v njih. Zato, da jih opolnomočujemo mi, in zato, da jih drugi opolnomočujejo z nami, preko nas in naših reakcij ... Do tu zdajle grem, naprej pa ne. Tokrat ne. Naprej so osebne in kolektivne patologije (moja, tvoja, njegova, njena, naša, vaša, njihova), pa razdružbljanje, razosebljanje, prelamljanja, besnila, popoln nadzor, diktatura, teror, propad ... Brez luči kritične refleksije ne zahajam v dolino senc. Ne evociram. Ne kličem po imenu. Vsaj po pravem ne.

Brezimni si namreč zaslužijo tišino. Takšno, kot je v puščavi. Negibno. Brezdušno. Zadušno. Brez odmeva. Nemo. Tam te nihče ne pokliče po imenu. Tam si pesek, v katerega se povrneš. In nič drugega... Lekcija ponižnosti pred življenjem. Pred ničem, ki mu pripadaš. Morda so zato v puščave pozamezniki in posameznice tisočletja hodili po vizije. Izoliranci. Osamitneži. Osamelci. Socialni distancerji. Puščavniki. In to še pred Avicenno oziroma Ibn Sino, ki nas je zaradi s prostim očesom nevidnih mikroorganizmov prvi ukarantenil oziroma prisilno osamil že v 11. stoletju.

 

***
Modrost, vsaj po mojem mnenju, prihaja iz sprejemanja dejstva, da te življenje konstantno spreminja, da te uči o tem, kako robustna je v resnici tvoja solidarnost, sočutnost, ranljivost. Da te, ne glede na biološka leta, izkušnje in preizkušnje, vedno znova dela radovednega, zvedavega, subverzivnega. Na kakšen način se odzoveš na življenje, je, na kakšen način se pravzaprav odzoveš na vse in na vsakogar. Koliko dostojanstva, spoštljivosti in skromnosti premoreš v svojem odgovoru na nujnost tega, da te življenje spreminja in spremeni.

In življenje nas v teh tednih v vseh pojavnostih in okoliščinah neznosno in brezkompromisno spreminja. Spreminja podobo naše fizične bližine, ki nas kot človeška bitja pravzaprav osmišlja, podružbljuje, počlovečuje. Moje delo je delo fizične bližine ter dotika z drugimi. To je največja transformacijska sila sveta in hkrati največja zaloga človeških potencialov, možnosti in priložnosti. Bližina. Komunikacija. Izmenjava. Izmenjava izkušenj, zgodb, pesmi, telesa, telesnih tekočin, celic ipd. ...

In četudi nam dopovedujejo, da gre v tem primeru in v tem trenutku za najbolj nevarno in toksično obliko človeške komunikacije, ter nas dobesedno porivajo v čednostno in črednostno virtualizacijo odnosov za nedoločen čas, nas ne bo ne muk, ne radosti fizičnega sobivanja z drugimi (in samih s sabo) odrešil noben Facebook livestream in nobena Zoom delavnica.

 

***
Gledam, kako pred mojimi očmi erodira glasbena krajina, kako se sesuva glasbeni ekosistem. Moj dom. Moj kruh. Moje desetletno delo. Četudi se bo, kot kaže, pod določenimi pogoji treba ukloniti digitalnemu dekretu (v kolikor se nekatere trme še nismo), priznam, da imam po skoraj dveh mesecih abstinence živega glasbenega občestvovanja vrh glave livestreamingov, posnetih s telefonskim zvokom in kamerco, predvajanih preko majhnih ekrančkov, za skompresirane glavice in srčeke, da so moja ušesa še bolj lačna in oči še bolj potrte. Da o porasti divjega amaterizma ljubiteljev in ljubiteljic glasbe, ki streamajo svoje sonate za triangel, pokrovko in kuhalnico, sploh ne govorim. Do kam bo pripeljala večmesečna ali celo večletna razgradnja profesionalizacije scene, ljudi, prostorov ipd., si ne predstavljam. A treba je misliti nezamisljivo in nemisljivo. Če lahko hodimo v cerkve in ne na koncerte, potem proglasimo koncerte za maše, prostore, v katerih se odvijajo, pa za svetišča. Jaz potrebujem to, da se moja kri, pot, solze, spiritus sancti, spiritus mundi, zmešajo z vašimi. Rabim občestvovati z vami, v mesu! Kdaj se torej gremo potit, tipat, šlatat, ščipat, drezat, drenjat, guzit, kričat, jokat, noret in se prekužit tako, kot se spodobi? Bomo čakali, da nam bo iz škatle od čokolina ali pod masko zlezla korona? Bomo čakali, da se nas bodo usmilili oblastniki? Če bo temu tako, potem ne bomo nikoli več zlezli izza svojih štirih sten. V Platonovi jami je prevelika gužva. In od lizanja sladoleda skozi vitrine tudi ne bo nihče sit.

 

***
Že dobrih sedem tednov sem privilegirana z zelenjem. In z zvoki narave. Tišina polj, dolin, bukev je tako drugačna od mestne tišine. Zdaj govori jezik zelenja, in jaz ponavljam za njim. Moj jezik je poln trav, cvetočih dreves in cvrkutajočih čričkov. V mojih očeh so oblaki, v mojem pogledu zasneženi vrhovi gora... Toliko prostora je tukaj. Toliko zraka. Moja usta so regrat in dih lahko zadržim več minut, sploh, kadar opazujem, kako se na jasi pasejo srne. Prav tako, kot sem to počela, ko sem bila majhna. Nekaterih stvari nikoli ne pozabiš. Nekaterih veščin se ne moreš nikoli odnaučiti. Kdo bi vedel, da lahko v posebnih okoliščinah tako zlahka in brez vsakršnega napora zopet oživijo. Zato, da ti povejo, kaj je v resnici zares pomembno.

Vdihnem jutranjo sapico in izdihnem večerni veter, ki prihaja iz jame Divjih bab. Slišim, kako v mojem srcu tiktakajo prodniki iz slapa pri partizanski šoli v bližnji grapi. Kako se v mojem trebuhu pretakajo sokovi skozi debla dreves. Črni humus sam orje po teh vrsticah, kot bi bile iz svile ali masla.

Spremenila sem se. Moje okolje se je spremenilo. Moj svet se je spremenil. Moje življenje se je spremenilo. V prihodnjih nekaj mesecih bom najverjetneje morala najti nov dom. Tega si s tem, kar zaslužim danes, to je – nič, ne morem več privoščiti. Ljubljane si ne morem več privoščiti. Zato bom v prihodnjih nekaj mesecih najverjetneje morala najti novo poklicno pot. Najverjetneje bom morala najti novo ... vse! Se na novo iznajti, kot že tolikokrat.

Tolikokrat sem že razpadla.
Kaj torej to pove o meni
razen tega, da sem preživela vojne.

Nayyirah Waheed

A nečesa pa vseeno nisem izgubila. Nisem izgubila tega vsepremežajočega zelenja, ki moje srce prebada kot Amor s puščico. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Vedno moja, vedno tvoja. Kot da bi bilo vse to dogovorjeno že pred milijonom preživetih življenj... takrat, ko je bil svet še zelen. In samo zelen.

 

***
Vsak dan karantene prinaša nove lekcije. Vsak dan in z vsako lastno in kolektivno stisko bolj ugotavljam, kako neskončno boleče in hkrati poučno je gledati v srce teme. Vse se je razprlo, vse razgalilo, in ne vem, če se bo vse te boleče razpoke še kdaj dalo pokrpati. Morda pa je celo bolje tako. Vsaka tema sveta je naša tema. Vsaka tema drugega je tema vsakega izmed nas. ... Kaj boš v tej temi? Kdo?

Ali si luč ali pa te ni.

Grem nazaj v zelenje osvobojenega ozemlja. Sadit. Sejat. Pisat. Pet. ... Semena smo. Kalimo.

Zunaj je pomlad, ki se za nas in za naše stiske popolnoma nič ne zmeni. In tako je čisto prav in dobro.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness