Kralji ulice

»Ostani doma« ni možnost za ljudi z izkušnjo brezdomstva se začne poziv, ki ga je v tem času epidemije izdala FEANTSA, krovna evropska zveza organizacij na področju brezdomstva.  

Med brezdomnimi osebami je veliko posameznikov s kroničnimi obolenji, glede na ostalo populacijo jih je nesorazmerno veliko v slabem zdravstvenem stanju, zelo pogoste so pljučne bolezni (kar v primeru okužbe z virusom SARS-CoV-2 pomeni veliko verjetnost resnega obolenja in smrti),  veliko je starostnikov, v splošnem pa seveda govorimo o osebah, ki nimajo varnega doma, v katerem bi mogle preživljati svoj čas. Slabši stanovanjski pogoji so povezani tudi z domnevno slabšimi možnostmi vzdrževanja vseh higiensko preventivnih ukrepov, na katere se opozarja. Ob tem pa se seveda najbolj izpostavlja dejstvo, da brezdomne osebe nimajo možnosti domače karantene oz. preventivne samoizolacije in oskrbe. Spanje na ulici ali nastanitev v začasni ali krizni namestitvi (nočna ali celodnevna zavetišča ipd.) ljudi izpostavlja dodatnemu tveganju za prenos virusa in okužbe ter onemogoča dostop do izoliranih prostorov.

Nevladne organizacije smo v skladu z navodili sofinancerjev in NIJZ-ja svoje delovanje omejile; programi so spremenjeni; prostori so zaprti, saj se v običajnih razmerah v zelo majhnih prostorih zbere pri nas tudi do 70 ljudi. Z uporabniki in uporabnicami smo v stiku prek telefona, z nekaterimi prek elektronske pošte, Facebooka. V omejenem obsegu smo še vedno v t. i. fizičnem stiku z ljudmi: razdeljuje se suha hrana in voda, omogoča se izmenjava sanitetnega in sterilnega materiala, ljudem se omogoča dostop do njihovih osebnih predmetov (tudi dokumentov, denarja in pošte), ki jih hranijo organizacije, delijo se oblačila ipd. Ob tem bi radi opozorili, da tudi mi nimamo zadosti ustrezne zaščitne opreme in sredstev, ne za brezdomne osebe, kot tudi ne za zaposlene ter prostovoljke in prostovoljce. Opravljamo tudi ulično terensko delo, obiskujemo ljudi na terenu, se pa nam ob vsem tem seveda postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko bodo ljudje zboleli na ulici, ko bodo ostali brez hrane … Kdo bo takrat poskrbel za njih? Po pričevanjih iz Italije v bolnišnicah za brezdomne in odvisnike pač ni prostora. 

V namestitvenih programih in zavetiščih delo poteka nespremenjeno. Naj dodam, da ko govorimo o zavetiščih, govorimo o tem, da v enem prostoru spi od 3 pa do 7 ljudi … Kot že omenjeno, primanjkuje nam zaščitne opreme in sredstev za razkuževanje prostorov, prav tako nam niso znani protokoli ob morebitni okužbi v zavetišču oziroma v namestitvenem programu oziroma le-teh ne moremo zagotoviti sami (celotna razkužitev prostora, začasno zaprtje in preusmeritev ljudi ipd.). 

Kjer prostor in lokacija omogočata, se že deloma izvajata karantena in izolacija. V večini zavetišč pa to ni mogoče. Zavetišča nimajo dodatnih prostorov ali sob, ki bi jih lahko namenila za izolacijsko sobo. Tako že od začetka meseca, torej še pred epidemijo, opozarjamo na to ministrstva pa tudi lokalno skupnost, prejšnji teden pa smo poslali tudi jasen poziv, da naj se omogoči dodatne primerne prostore, ki bodo na voljo ob morebitni potrebni izolaciji in razbremenitvi zavetišč. Tudi v času ekstremnih zimskih razmer so takšni dodatni prostori na voljo. 

Pozvali pa smo tudi, da naj se uredi nastanitvene kapacitete, kjer bodo lahko ljudje nastanjeni 24 ur na dan in ne samo čez noč. V tej nastanitvi pa morajo biti omogočeni hrana, tekočina in zdravila ter substitucijska terapija, ki jo ljudje potrebujejo, sicer bodo še vedno hodili ven, na ulico, ker si samo na ta način lahko zagotovijo osnovna sredstva za preživetje, ki so za nas, z urejenim zdravstvenim in socialnim statusom in dostopom do različnih spletnih trgovin, sama po sebi umevna. 

Na MOL smo poslali tudi poziv za odprtje javnih sanitarij, saj se nam zdi nedopustno, da je javno podjetje VOKA SNAGA zaprlo vse javne sanitarije na območju Mestne občine Ljubljana. Ljudje, ki spijo zunaj in nimajo doma (in kopalnice), imajo tako onemogočen dostop do tekoče vode, s katero bi si zagotavljali minimalne higienske standarde, na katere v teh dneh močno opozarjajo država oziroma za to pristojne strokovne službe. Tako smo občino pozvali, da naj sprejme takšne ukrepe, ki bodo seveda onemogočili potencialno širjenje virusa, kljub temu pa bodo ljudem omogočili dostop do tekoče in pitne vode ter mila. Zadnji odgovor s strani MOL-a je, da nam lahko takoj dajo ključe od WC-jev, tudi kakšno zaščitno opremo, osebe, ki bi s tem upravljala, pa žal ne. Tako se pravzaprav vse vrti kot prej, vse na koncu ostane na nas. To, kar smo težili, to smo dobili. Mogoče na tej točki pritiče komentar ene izmed članic našega društva, ki je rekla: »Jezna sem, gre za bolezen elite, medtem pa jaz serjem v vrečke.« 

Ko govorimo o vseh osebah, ki so sedaj na ulicah, pa seveda ne moremo mimo ukrepa prepovedi zadrževanja na javnih površinah. Ob prepovedi zadrževanja zunaj in v skupinah se vsem postavlja vprašanje, kje se ljudje, ki so še vedno odvisni od storitev organizacij oziroma nimajo doma, lahko družijo oziroma gibajo. Poročajo predvsem o tem, da se jih preganja in opominja, kar absurdno bo, ko se bo pričelo izdajati globe … Ljudje bodo »zopet« kaznovani, ker nimajo doma … Mnogi na ulici so že obupani, strah jih je, kaj bo, počutijo se še bolj kot prej osamljeni in odrinjeni, čeprav mi je ravno v petek nekdo rekel, da je v bistvu za marsikoga z izkušnjo brezdomstva situacija čisto ista, mogoče celo boljša, ker se sedaj vsaj kdo direktno ne obregne vate … 

Po koncu teh kriznih časov nevladnim organizacijam in socialnovarstvenim programom grozi izpad sredstev za delovanje. Zagotovo naj bi denar dobili tisti, ki pogodbe že imajo, s podpisovanjem pogodb pa se na ministrstvih tako vedno zamuja … Brezdomne osebe pa bodo tu še vedno, mogoče celo v večjem številu. 

Na koncu bi dodala, da se je sedaj (mogoče celo bolj kot kadarkoli prej) pokazalo, kako pomembno je, da je stanovanje osnovna človekova pravica, in da človek mora imeti dom. Tako je nujno čim prej zastaviti strategijo za preprečevanje brezdomstva po principu »housing first« in vsem ljudem omogočiti dostop do varne in trajne namestitve in tako tudi svojega doma. Finska je takšno strategijo že sprejela in je tudi edina država, kjer število brezdomnih oseb pada, kmalu bodo dosegli t. i. functional zero. Pravijo, da je to bilo mogoče, ker je za to bila tudi volja …

Hana Košan, Kralji ulice