Zavrnitev stare normalnosti

Zavrnitev stare normalnosti

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
10. 5. 2020 - 17.00

Ukrepi proti pandemiji se sproščajo. Najprej so se odprle trgovine, pa frizerji in bari. In še več in še večje trgovine. Za vse tiste, ki smo bili razredno privilegirani in smo lahko ostali doma – ne pozabimo, da je industrija med pandemijo nemoteno šopala dalje in da marsikdo zaradi visokih najemnin in izkoriščevalskega kapitalizma doma pač nima – je sporočilo jasno: čas je, da se vrnete v staro dobro potrošništvo. Za vsak slučaj so nam odprli še kakšno knjigarno, knjižnico in galerijo, da vladi nihče ne bo mogel očitati, da ima na piki te zoprne levičarske umetnike, pa čeprav je že dolgo pred rebalansom napovedala reze prav v kulturni proračun. Kakšna maska in dodatni socialno distančni meter gor ali dol; ko se danes sprehodiš čez center Ljubljane, se zdi, da se življenje počasi vrača v ustaljene tire. Nazaj v staro normalnost torej.

Kultura je pandemijsko krizo pričakala podobno nepripravljena in podfinancirana kot ostali sektorji socialne države, ki že leta vztrajno propada. Ljudje so čez noč ostali brez svojih praviloma mizernih zaslužkov. Zgolj za ilustracijo absurdnosti: tudi ko je država samozaposlenim ponudila pomoč, ogromno umetnikov na družbenem robu do nje ni bilo upravičenih, ker v februarju niso imeli nobenega prihodka, od katerega bi lahko prikazali 25-odstotni upad. 25 % manj od nič je le še večja nula na računu.

Več kot tretjini samozaposlenih, ki so že pred korono živeli pod pragom revščine, se bo v naslednjih mesecih zaradi odpadlih projektov, zaprtih dvoran in ustavitve objavljanja novih razpisov pridružilo še precej več ljudi. Mednarodni projekti in sodelovanja, ki so v zadnjih letih v obliki procesij od ene rezidence do druge marsikomu predstavljali edini možni, pa čeprav povsem negotov, okoljsko netrajnosten in prekaren način preživetja, so ustavljeni. Kulturna politika na težave umetnikov in producentov predvidljivo nima odgovorov in se z njimi, čeprav so se ponovno združili v skupnih zahtevah, ne želi zares pogovarjati. In kulturniki moramo ponovno dokazovati, da smo družbeno koristni in si s svojim delom zaslužimo vsaj minimalni prag revščine.

Podobno kot sta dolgoletno umanjkanje jasnih smernic in kvantifikacija umetnosti znotraj kulturne politike vodila v hiperprodukcijo, smo bili v nemi želji zadovoljiti nevidnega gospodarja nadaljevanju tega trenda priča tudi med pandemijo. Vsa produkcija se je hipoma preselila na splet in umetniki so iz vsakega kota brali poezijo, napovedovali stare predstave in šivali dobrodelne maske. V enem redkih trenutkov, ko bi lahko kolektivno razmislili, kako in kakšno umetnost želimo ustvarjati, smo bili zaradi ne prav subtilnih namigov oblastnikov, da moramo vsaj na spletu upravičiti svoj obstoj na različnih razpisih, ponovno prisiljeni slediti kriku kapitala. Več, več, več.

Medtem ko številne kulturne delavke in delavci obupano razmišljajo, ali je zanje naslednji korak prekvalifikacija poklica, se porajata dve prevladujoči možnosti izhoda iz trenutne krize.

Po eni strani si ljudje razumljivo želijo, da čim prej pridemo na ponovno točko nič, kjer v umetnosti vse poteka tako, kot je potekalo pred korono. Ta želja je logična, saj preživetvene tehnike, ki smo jih bili primorani razviti v neoliberalnih pogojih izkoriščanja, morda res ne prinašajo socialne varnosti, so pa te tehnike poznane in v svoji popolni prekarnosti paradoksalno pomenijo vsaj nekakšno mero gotovosti.

Druga linija argumentov poudarja, da cepiva še dolgo ne bo in da takoj, ko nam neha groziti korona, lahko pride nova oblika virusa. Pod krinko zdrave pameti predlagajo slepo sledenje vsem mogočim restrikcijam. Ukrepe, ki smo jih še včeraj prepoznavali kot posege v telo, integriteto in avtonomijo posameznika ter družbe (in navsezadnje tudi umetnosti), danes menja t.i. zdravorazumska logika. Nadenimo si maske, zagradimo se s pleksisteklom, obiskovalcem merimo vročino, pustimo državi, da nadzoruje ljudi prek telefonov, prepovejmo prireditve in predstave (še posebej tiste, ki znajo biti preveč družbenokritične), vpokličimo vojsko na ulice, zaprimo meje, ukinimo dotike, omejujmo zbiranje ljudi in kriminalizirajmo proteste. Vse v imenu boja proti virusu in vrnitve v družbeni status quo, v katerem večina izgublja, peščica pa profitira.   

Ne ena ne druga pot za nas nista možni. Začetna točka stare normalnosti pomeni prekarno bedo in minimalne še sprejemljive pogoje ustvarjanja vrhunske umetnosti. Druga možnost izrinja javno, skupno, avtonomno. Življenja s slepim sprejemanjem ukazov od zgoraj navzdol prepušča avtoritarnemu načinu vladanja. Kaj nam torej preostane?

Najprej: virus je resničen. Tako kot so resnične tudi smrti najbolj ranljivih med nami. Dejstvo je, da bolezen vseh ne prizadane enako, zato moramo kot družba iznajti načine, kako smo lahko solidarni do tistih, ki so virusu bolj izpostavljeni. Tudi zato, ker je zdravstvo oziroma zavarovanje pri nas že dolgo pogojeno z državljanstvom in zaposlitvenim statusom. In če pri boju proti virusu najbolj pomaga zdrav način življenja, so tega zaradi kapitalističnega izkoriščanja oropani mnogi med nami. V epidemijo vsi nismo vstopili z enakimi pozicijami, zato je zgolj od nas odvisno, da nikogar ne bomo pustili za sabo.

Epidemija je torej resnična. A ukrepi proti njej so ideološko pogojeni. Hešteg ostanidoma je v resnici simbol repatriarhalizacije družbe. Izjavi o hormonih in prepovedih stiskanja na klopcah sta simbolni točki zapiranja v lažno skupnost dveh, v nuklearno, po možnosti seveda heteroseksualno družino. Slepo pristajanje na prepoved dotikov, strasti, političnega in skupnega kot predpogoj za odpiranje družbe, gledališč in javnih dogodkov je pot, ki vodi v popolno individualizacijo in avtoritarnost. Državi je jasno, da nikoli ne bo imela dovolj policistov, da vsem kršiteljem napiše kazni - podobno kot nikoli ne bo imela dovolj zaporov, da vanje pomeče vse, ki si drznejo misliti drugačen svet. Zato rekrutirajo najnevarnejšega policista – tistega, ki ga vsak izmed nas lahko nosi v sebi. Zgolj od nas je torej odvisno, ali se bomo trendu avtoritarnosti uprli. Tam kjer delamo, živimo, ustvarjamo ali se rekreiramo.

Po bitki so vsi generali. Oblast nas poskuša prepričati, da je lastnoročno ubila virus. A epidemijo je v resnici zaustavila solidarnost med nami – ne zaradi ukaza od zgoraj, ampak zaradi iniciative vseh, ki jim ni bilo vseeno za soljudi. Ukrepi se niso začeli rahljati zaradi ukaza države, temveč so njihove avtokratske izpeljanke izzvali protestniki na kolesih, ki so z ustvarjanjem nove oblike kolektivnega telesa sprožili ultimativni politični konflikt in prebili klavstrofobični poskus obrata v represivno državo.

To ni boj proti Janezu Janši, podobno kot ni boj za nove ali stare opozicijske politične obraze. Ljudje so šli na ulicah v boj za novo osmišljanje lastnega obstoja ter v želji po iskanju novih oblik skupnosti in kolektivnosti.

Ko razmišljamo, na kakšen način se bomo v javnosti obnašali drug do drugega po koroni, na kakšen način bomo ponovno stali na odrih in na katerih ulicah in protestih se bomo srečali, je pomembno, da se zavedamo, da obstaja razlika med ukrepi proti virusu in ukrepi proti nezadovoljstvu prebivalstva. Oblikovanje nove realnosti vseh nas bo stvar boja. Res je, da trenutno trpimo, ker ni kulturne ekonomije. A trpeli smo tudi, ko je funkcionirala. Neenakosti se bodo s krizo le poglabljale in naivno je misliti, da bomo z enakimi metodami lahko dosegli drugačne rezultate in vendarle izboljšali položaj in stanje ustvarjalk in ustvarjalcev v kulturi.

V družbi, kjer je bogastvo skoncentrirano v rokah peščice, karantene jasno kažejo, da je država pripravljena žrtvovati populacijo, ki ni koristna za ohranjanje tovrstnih privilegijev. Le solidarnost in novo premišljevanje skupnega in skupnosti ter samoorganizacija naših življenj - tako v umetnosti kot sicer - nas ob predpogoju, da skupaj zavrnemo program vrnitve v normalnost in družbeno otopelost, popeljejo na pot, kjer bomo lahko na novo premislili, kaj bo v prihodnosti pomenilo biti skupaj. Morda je vendarle napočil čas, da se pogovarjamo o tem, kako živeti in ne le životariti.

Za Krizni štab RŠ, Tjaša Pureber.

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.