maníja -e ž (ȋ) 1. močno pretiravanje v kakem početju

Oddaja
Manično
7. 5. 2016 - 12.00

V tokratni Lezbomaniji prav nič zmerno:

- konzumiramo aktualni ekonomsko propagandni program, t.i. Novice

- poslušamo poročilo Neže Kogovšek Šalamon s konference "Same-sex Relationships and Beyond: Gender Matters in the EU"

- Suzana Tratnik vlaga "Prošnjo za izbris"

- kramljamo z Ado Černoša iz Društva Kvartir

- Tatjana Greif utemeljeno natolcuje o "Sprijeni dediščini"

Z vami bo močno pretiravala Tajnica Lezbične mafije (TM), Urška Sterle.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Že dolgo sem čakala, da bo nekdo spregovoril o tej tematiki. Zato pohvale Adi Černoša. Lezbična skupnost je polna paradoksov. Ta skupnost naj bi sprejemala vse, so “odprtih” glav, v resnici pa so ujetnice lastnih predsodkov in občutkov manjvrednosti ali večvrednosti, hkrati pa še borke za enakopravnost. No go. Kot biseksualka sem doživela največ diskriminacije prav v lezbični ljubljanski smetani, predvsem takrat, ko sem kot punca odkrivala svojo seksualnost in sem potrebovala zavetje. Dobila sem pa to zavetje drugje, v zaprti, etiketirani lezbični družbi sigurno ne.
Pa lep pozdrav

Živjo, oseba xxx :-) Meni se zdi tvoj komentar dragocen. Ne bi mogla reči, da čutim podobno, ampak mi je fino, da to poveš, in pravzaprav mislim, da vem, kaj misliš. Se mi pa zdi, da lah z druge strani pokukam v to, kar sem sama doživljala dostikrat prej, ko me je bilo verjetno bolj strah kot me je zdaj (najbrž bi me lah blo še zmer ali pa me že prej ne bi blo, nima veze, tko je pač bilo) in vsakič znova ugotavljam, da sem se sama izločala -- ali pa se še, ko se. Meni se zdi lezbična scena, kolikor je je, nujna za posameznike in družbo, ne zdi se mi pa nujno, da si ves čas vklopljen vanjo, heh, v pomanjkanju boljše besede. Kadar nisi vklopljen vanjo, se lah zgodi, da ti gre celo na živce. Kar pa še ne pomeni, da ni ... nujna, eksistencialna za preživetje. Žalostno se mi zdi, če bi sploh obstajalo kaj, čemur praviš smetana, in upam, da je blo to mišljeno ironično. Se mi zdi pa razumljivo, da recimo aktivistke, ki so zaštartale prizorišče (če si njih mislila), niso neki naslikani idoli in imajo tut vsaka svoje cake, kot jih imaš najbrž ti, jst jih zagotovo imam.

nekege dne se je v Kranju na neki stavbi pojavil grafit: "lezbijke na kole"..nakar je nekdo s sprejem dodal še par črk iz česar je nastalo: "pred (lezbijke na kole)na". jebi ga mali ali vredan doprinos slovenski mizogini (pa tudi rasistični in še kakšni) družbi.je pa precej pomenljivo, da v LJ (drugih krajev raje ne omenjam), tudi po tolikih desetletjih "bojev" za enakost težko, težko srečaš istospolni (kaj šele trans hej) par, ki bi se povsem sproščeno objemal in poljubljal nekje na javnem mestu. kako gre že tisti rš jingle "nekje za devetimi gorami..u pizda, kje jest žvim". lp.

Živjo Jedrt :)

Prav si imela, komentar je bil podan s kančkom ironije, pa tudi mičken jeze. (Ampak ta jeza je še od punce, ki je takrat iskala zavetje, ne pa od danes.. Ob poslušanju prispevka so se spomini zvrstili.) Toda še vedno sem mnenja, da ima lezbična skupnost velik problem. Pa bi samo s primerom ponazorila (čisto ilustrativno, mogoče stereotipno, vendar še kako resnično): recimo v odnosu dveh oseb, v primeru konflikta, ena oseba odreagira tako, da krivi drugo osebo, kakšna je, da je za vse kriva, da bi se morala spremeniti, itn. Toda ta oseba, ki očita, je pozabila nase, prav tako se verjetno ne vpraša, ali je morda tudi v njej keč. Ta model lahko lepo pokaže kako deluje lezbična skupnost. Kriva je družba, da so nesprejete, drugi so polni presodkov, drugi so kmetje, drugi se morajo spremeniti. V glavnem drugi, drugi, drugi. Kaj pa se dogaja znotraj te skupnosti? Kako je s predsodki, spremembami, sprejemanjem itn? Upam, da me razumeš kaj želim povedati. Ne moreš od nekoga pričakovati nekaj, česar sam nisi sposoben.
Se pa popolnoma strinjam, da je obstoj skupnosti zelo pomemben, le da je treba tudi v svoj balonček pogledati, da lahko razumeš druge.
Če bi hotela vključiti še lastno zgodbo, pa zgodbe žensk, ki imajo podobne izkušnje, pa naj bodo lezbijke ali biseksualke, bi tale spisek bil dosti daljši :)
To je izključno moje razmišljanje na podlagi lastnih izkušenj.
Lp,
xxx

Hja, seveda, samo isto po mojem velja za čist vsako skupnost. Sploh pa je, kadar se fajtaš za nek "cause" navzven, ta zagata še toliko bolj zamegljena, ker si že po defaultu bolj naravnan na to, da iščeš napake pri drugih ... kot jih zdele mogoče tudi ti pa jaz. Že nekajkrat sem premišljevala, da je pri nas veliko fragmentiranih skupnosti, ni pa dovolj enotnega gibanja. Zdej ostaneta, kolikor jst to vidim, dve možnosti: al greš spreminjat gibanje od znotraj, ali pa se izločiš in potem nekak ne moreš nič oziroma si odcepljen, hote ali nehote. Ta "sindrom", o katerem govoriš (nisem ga še sama doživela, ampak vidim to naokoli), ko se pari razdelijo, je pa med drugim najbrž tut posledica maloštevilčnosti, zarad katere se ena partnerka tudi samostigmatizira in izloči. Itak da nimam recepta, kako se s tem soočit, samo tko nekak razmišljam, da je "scena" tvorba, ki se nenehno spreminja in da jo lahko accordingly spreminja vsak_a posameznik_ca, zato se mi ne zdi najboljše, če odmahnemo z roko nad njo.
Seveda pa je glede na različne seksualnosti (in vse ostalo) že tako majhna scena nujno tudi zelo ... heterogena. Uh.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.