DESETLETJE BOLONJE

Izjava

Tako je k opisovanju bolonjske reforme pristopil profesor Ivan Leban, sicer direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. Leban je bil eden izmed sedmih govorcev, ki so na ponedeljkovem posvetu z naslovom Desetletje bolonje – pričakovanje, implementacija, realnost spregovorili o reformi z vidika delovanja in poslanstva univerze. Posvet je organiziral resor za študijsko problematiko Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, z namenom osvetlitve vpliva bolonjske reforme na kakovost študija, mobilnost študentov in visokošolskih učiteljev ter na prehod študentov v prvo zaposlitev. Na posvetu so nastopili prorektor ljubljanske univerze Martin Čopič, direktor Direktorata za visoko šolstvo Mirko Stopar, že omenjeni direktor NAKVIS-a Ivan Leban, nova ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič, Marja Medved iz Centra RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, Marko Zupančič iz Zavoda RS za zaposlovanje ter predsednik Študentske organizacije Slovenije Žiga Schmidt.

Če se spomnimo, je Bolonjska deklaracija skupna deklaracija o reformi sistema visokošolskega izobraževanja v Evropi. 19. junija 1999 v Bologni so jo podpisali ministri za šolstvo devetindvajsetih evropskih držav, z namenom usklajevanja visokošolskih študijskih procesov in harmonizacije akademskih nazivov v Evropi. Osnova za bolonjsko reformo je bila lizbonska strategija, ki je nastala kot posledica ugotovitve, da Evropa v primerjavi z Ameriko in Azijo zaostaja v gospodarstvu. Na tej podlagi se je Evropa želela preobraziti v družbo znanja in omogočiti mladim hitrejšo in učinkovitejšo vključitev v gospodarstvo. Cilji bolonjskega študija naj bi bili večja mobilnost študentov in učiteljev, povezovanje študija in raziskovanja, sodelovanje institucij, spodbujanje znanstvenega raziskovanja ter uvedba sistema prepoznavnih in primerljivih stopenj.

Kot pritiče posvetom, kjer predstavniki sistema vrednotijo vpeljane strukturne spremembe, je večina govornikov problematizirala le pomanjkljivo implementacijo reforme v slovenski politični in visokošolski prostor, niso pa prevpraševali same vsebine bolonjskega sistema. Zato smo poprosili Primoža Krašovca s Pedagoškega inštituta, ki se sicer posveta ni udeležil, da nam predstavi svoja opažanja vpliva bolonje …

Izjava

Gostje posveta pa so mobilnost študentov in profesorjev razumeli predvsem v luči rasti posameznika, ki naj bi tako s številnimi izmenjavami dosegel predvsem osebnostno in strokovno rast. Marja Medved, predstavnica CMEPIUS-a, se je pohvalila tudi s statistiko, iz katere je razvidno, da se je mobilnost študentov povečala za 53 odstotkov, mobilnost osebja pa kar za 100 odstotkov. Nihče pa se ni obregnil ob smiselnost izmenjav ob vse večji standardizaciji, kot je prej razložil Krašovec. Vsi so poudarjali predvsem mreženje in nove izkušnje, ki diplomanta naredijo bolj zaposljivega, ter že omenjeno osebnostno rast.

Izjava

Iz povedanega je razvidno, da niti pri mobilnosti, ki so jo vsi govorci izpostavljali kot eno izmed največjih prednosti bolonjske reforme, nismo dosegli zastavljenih ciljev. Če pa se bo trend manjšanja sredstev za štipendiranje izmenjav še nadaljeval, pa lahko pričakujemo ne samo, da teh ciljev ne bomo dosegli, temveč se bomo od njih še bolj oddaljili. Izmenjave pa bodo tako postale dostopne samo še študentom iz socialno močnejših okolij.Na očitke, da lahko mobilnost prispeva tudi k begu možganov, pa je ministrica odgovorila z novimi koncepti gibanja.

Izjava

Sicer pa je merjenje uspeha bolonjskih reform v številkah oteženo zaradi pomanjkanja celovitih raziskav na tem področju. Kot pove ministrica za šolstvo, Maja Makovec Brenčič …

Izjava

Kot je razvidno iz opravljenih delnih raziskav, se je v desetih letih bolonje število programov povečalo iz 235 na 937. Očitno je, da študijski programi tako niso postali preglednejši, kot je bil prvotni namen reforme, temveč so se namnožili kot gobe po dežju, čeprav se je število študentov v zadnjih desetih letih zmanjšalo za kar 27 odstotkov. Prav tako je bil eden izmed ciljev reforme skrajšanje študija, ki pa se je zaradi dodanega absolventskega staža in zmanjšanja vrednosti diplome po prvi stopnji še podaljšal. To je poudaril tudi predsednik ŠOS-a, Žiga Schmidt:

Izjava

Pa vendar ni tako samoumevno, da bi morali tak sistem obdržati. Če pogledamo malo globlje, česar sicer gostje na posvetu niso storili, kaj sploh z vidika vsebine in organizacije študija prinaša bolonjska reforma. Z uvedbo obvezne prisotnosti je študij pričel spominjati na srednjo šolo, študentje pa so obremenjeni še s hiperprodukcijo seminarjev, ki napeljujejo k površnemu delu ter onemogočajo temeljit študij. To pa je ravno nasprotno temeljem visokošolskega izobraževanja. Enako pa se godi tudi profesorjem in raziskovalcem, ki so zaradi večjega števila predmetov ter seminarjev in vaj prisiljeni k nepoglobljeni pripravi na učne ure. Profesorji pa so izpostavljeni še drugi vrsti hiperprodukcijskega pritiska. Zraven pedagoškega dela morajo biti pozorni tudi na zadostno količino objavljenih znanstvenoraziskovalnih člankov, kar pa občutno vpliva na samo kakovost študijskega procesa.

Prav tako je bolonjska reforma na široko odprla vrata komercializaciji študija, o kateri pa na posvetu tudi ni spregovoril nihče. Je pa to izpostavil Primož Krašovec:

Izjava

Udeleženci posveta pa, kot že omenjeno, takšnim in podobnim vprašanjem niso namenjali pozornosti in so se raje osredotočili na samo implementacijo in napake, ki so bile storjene na poti. Te zgoščeno opiše Žiga Schmidt:

Izjava

Torej, čeprav je večina govorcev ugotavljala številne napake pri implementaciji, pa nikakor ni zanikala nujnosti vpeljave reforme pred desetimi leti. Glavni argument za podpis Bolonjske deklaracije je po njihovih besedah torej ta, da Slovenija pač ne more biti edina, ki se v takšen sistem ne bi vključila, kot da bi zaradi tega izpadli iz »kluba Evropa«. Prevladovala je tudi miselnost, ki je smernice pretvarjala v obveznosti. S tem je tudi očitno, da smo si, kot je že na začetku povedal Ivan Leban, bolonjsko omako postregli na plastičnem krožniku.

Temu pritrdi tudi izjava prorektorja Univerze v Ljubljani, Martina Čopiča:

Izjava

S plastično žlico sta bolonjsko zajemali Vanja in Kaja.