In memoriam Bruno Subiotto (1966–2016)

Izredni termin v posvetilo življenju in delu sodelavca in blaznega muzičista Bruna Subiotta.

Jezdec na visokih frekvencah
 

Bruno Subiotto je bil zame eden najboljših mož v rock'n'rollu, kar jih je bilo na območju Jugoslavije. Brez dvoma. Imel je glas in imel je ritem.

Vokal je zame element, zaradi katerega ob prvem poslušanju nastaja bistveni vtis, ki ga glasba ustvarja. Je v mnogočem zvok duše. Živo se spomnim občutka, ko sem Bruna slišal prvič. Z ušesi, polnimi garažnega ritma in bluza ter več kot desetimi leti prijateljevanja s Stonesi, sem na začetku poletja 1989 vstavil v kasetar po pošti prejeti album Take the World as It Comes puljske skupine The Spoons, za katero sem pozneje izvedel, da vadijo pravzaprav v Žminju, živahnem istrskem mestecu, kjer je Bruno odraščal.

To je bilo to! To je bil ta zvok. V središču te glasbe je bil Brunov vokal, ki je zaznamoval garažni preobrat, ki je zajel bivšo državo vsaj tako močno, kot je kasneje Skandinavijo, kjer je bil Bruno rojen,  in veliko kasneje tudi Anglijo. The Spoons so bili z Brunom bend, ki je zvenel tako dobro in prepričljivo, kot da ni bil iz Juge. Pred njimi so bendi večinoma le poskušali peti v angleščini, oni so zares peli in se izražali v angleščini. Bruno je pri tem postavil nove standarde, ki niso bili po JUS-u. Komadi, ki jih je Bruno takrat pel, denimo Raw Power, Loose, Route 66 in You Left the Water Running, so avtentično doživeti in podani. To je bil bend, ki si ga lahko zavrtel takoj za Stonesi. Svetovljanski in svetovni tako kot Bruno, ki  je znal izjemno lepo vstopiti v pesem, tudi veliko pesem, jo zapeljati po svoje in si jo prisvojiti.

Bruno je imel dikcijo, imel je izraznost, kričal je fantastično, imel pa je tudi izjemen razpon – od bluesa, punk rocka, hard rocka in soula. Imel je občutek za ritem in emocijo. Izrazno petje je dopolnil z vrhunskim igranjem orglic. Pri orglicah je bil zagotovo eden najboljših, ki so se rodili v tem prostoru, kar je bila samo češnja na vrhu te rock'n'roll torte.   

Seveda, Bruno je imel je svoj flavor v angleščini, ampak ta flavor je bil kul, tako kul kot on sam. Angleščini je dodal nekaj Istre, nekaj Mediterana, ki mu je pripadal in ki je bil del njegovega čutenja sveta. Tako kot je znal zapeljati pesem v svojo smer, je znal zapeljati tudi pogovore v vedno znova zanimive smeri in skoraj vedno pristaviti neko uporabno modrost. Bil je inspirativen.

V svojem času je igral z mnogimi bendi in glasbeniki. Eni so navdihovali njega, druge je predvsem navdihoval on sam in jih je pri tem kot učitelj dvigoval na nove ravni. Takšen je bil Bruno – v naših prostorih je postavljal standarde. Za seboj pušča obsežen in raznovrsten opus glasbe, ki bo preživel čas, in, upam, navdihnil druge generacije.

Bruno Subiotto je imel rock'n'roll karizmo, zaradi katere bi bil poznan kjerkoli. Povezan je bil s to glasbo. Bil je ta glasba. Bil je ta vibracija. In bil je »light« – tako lahek in svetel. Bil je kot blag veter, ki piha po Istri spomladi in zgodaj jeseni.  

Prepričan sem, da je našel pot navzgor.  

Terens Štader