Neoliberalizem in konec izobrazbe

V zadnjem desetletju zaznavamo na področju izobraževanja vzpostavljanje nove paradigme.

Lizbonska in bolonjska strategija, sprejeti na začetku tega stoletja, sta šolstvu in izobraževanju v Evropski uniji začrtali novo smer – šolstvo in izobraževanje morata postati neoliberalno usmerjena. Zagovorniki neoliberalne izobraževalne paradigme zahtevajo, da sisteme izobraževanja podredimo in prilagodimo zahtevam, ki jih postavlja tako imenovana »družba znanja«. Naše šole so bile ustvarjene za industrijsko družbo, zato so danes, v informacijski družbi, zastarele. Ker se svet radikalno spreminja, se mora radikalno spremeniti tudi šolstvo. Šole je v neoliberalni perspektivi potrebno izumiti na novo, tako da bodo služile ne industrijski temveč informacijski družbi. Izumljanje šole pomeni, da le-ta dobi nov namen. Namesto, da bi šole mlade izobraževale, jih naj pripravljajo na zaposlitev, na surovo realnost resničnega sveta, na delovno življenje. Vsaka izobraževalna ustanova od vrtca pa do univerze postane »poklicna šola« v strogo dobesednem smislu. Ker so učenci predvsem bodoči delavci in ponudniki lastnih »storitev« na trgu dela, jim morajo šole zagotoviti takšno znanje in veščine, ki bodo v funkciji delovnih potreb. Prepričujejo nas, da otrok in mladih ne smemo izobraževati zato, da bodo iz šol izšli kot izobraženci in izobraženke. Ne, namesto tega morajo iz šol v pisarne in tovarne korakati fleksibilni in kompetentni delavci in delavke vseh vrst.