Clicker Heroes

Clicker Heroes

Recenzija izdelka
19. 1. 2016 - 8.35

Ta teden vam je ekipa Pritiskavca imela namen predstaviti še enega izmed biserov indie scene, ki zadnja leta igralce radodarno razvajajo. No, to se na žalost ne bo zgodilo, saj je očitno prodor zastonjskih ali freemium iger z obvezno marketinško artilerijo, ki ti predlog za potrošno zabavo podturijo, ko to najmanj pričakuješ, premočan tudi za najbolj trdojedrne PC gejmerje.

Tako kot je prejšnji teden soborec Rasto klonil freemium “poslovni strategiji” Adventure Capitalist, tako smo ta teden klonili “idle” igri Clicker Heroes. Kaj pa so to “idle” igre, povprašate? Naj vas s cmokom v grlu in veliko mero sramote podučimo. To so igre, ki se po določenem času igrajo same, kar se najbrž sliši bizarno in neumno, in v redkih trenutkih lucidnosti, ko svoje početje kot “igralec” opazujemo iz razdalje, tudi je. Navadno je “idle” mehanika uparjena s “kliker” mehaniko, kjer je ves aktivni vnos, ki se ga pričakuje od igralca, zreduciran na klikanje enega miškinega gumba, in to kakor hitro je mogoče. Za to svoje besno klikanje prejemate neko navideyno valuto. Ob pričetku igranja so zneski minorni, vendar se hitro začnejo večati zaradi eksponentne krivulje, ki praviloma dominira vsem vidikom takšnih iger. Kadar ima igralec klikanja dovolj, in do tega ga navadno prisilijo boleče zapestje ter odrevenel drugi členek kazalca, igro zapre in gre spat oziroma stopi v računalniško štacuno po tri nove miške. Dve sta za rezervo. Ob povratku se izpiše prijazno sporočilce, kako velike vsote denarja so se ob igralčevi odsotnosti nabrale in ga željno čakajo, da jih zapravi za nove nadgradnje in tako imenovano “napredovanje”. Povratek v takšne igre je praktično zagotovljen, razen če igralca ne povozi trola ali pa, manj verjetno, sreča pamet.

Clicker Heroes obe mehaniki zapakira v pobijanje pošasti. Na prvem nivoju en klik pomeni eno točko poškodbe, pošast pa ima deset poškodbenih točk. Premagati je potrebno 10 takšnih pošasti, da nas igra “nagradi” z napredovanjem v naslednji nivo. Ko pošast umre, se iz nje kot iz kakšne pinjate, usuje denar. Sprva en cekinček, v naslednjem nivoju dva itd. Sto klikov in deset cekinčkov kasneje se ukvarjamo s pošastmi, ki so dvakrat bolj zagamane, to pomeni dvajset klikov, vendar ob smrti tudi izpljunejo dvakrat več cekinčkov. Hkrati se odklenejo tudi heroji, ki s svojimi sposobnostmi igralcu priskočijo na pomoč v izogib bankrotu zaradi kupovanja novih mišk. Pomoči je več oblik, od začetka se zdi najbolj pomembna tista, ki poveča škodo enega klika. Zelo kmalu pa pridobimo pomoč v obliki škode, ki jo pošastkoti prejemajo, ne glede na to, ali po njih klikamo ali ne - tukaj nastopi “idle” mehanika. Heroje, kakopak za primerno protivsoto, tudi nadgrajujemo, ob čemer se lepo zasvetijo v božanski avri ob spremljavi fanfar, kakor v kakem MMO-ju in igralcu nudijo eksponentno več pomoči. Tako kliki kar naenkrat ne zadajajo več ene poškodbene točke, temveč dve, nato štiri, nato sedem, nato trinajst itd. Kasneje v igro vstopita še dve alternativni “prestižni” valuti, ki ju prav tako potrebujemo za nakupovanje in nadgrajevanje drugih aspektov, ki pa za dojemanje delovanja igre niso več pomembni. Važno je, da pobijamo pošasti in pridobljeni denar porabljamo za pobijanje še več pošasti, kar ob napredovanju skozi stopnje počnemo vedno hitreje in učinkoviteje. Vašemu recenzentu se je tako uspelo prigrebsti do skoraj tisoče stopnje, kjer za eno nadgradnjo heroja zapravi po 3,45 x 10 na 84 cekinčkov. Da, prav ste slišali, sto krat več kot je ocenjeno število atomov v celotnem vesolju! Smešno.

Seveda v freemium naslovu ne smejo izostati mikro transakcije, kjer lahko za pregrešno veliko pravega denarja kupimo eno izmed “prestižnih” valut in preko nje izboljšamo enega ali več vidikov, ki vplivajo na hitrost pobijanja pošatkotov. Pri tem bi izpostavili, da razen za ekstremno lene primerke ljudi, kupovanje ni potrebno. Se pa vseeno sprašujemo, kdo pri zdravi pameti bi naenkrat za kaj takega zapravil 100$, vendar se lahko po drugi strani vprašamo tudi, kdo pri zdravi pameti bi vzel hipoteko na bajto in na hipodromu vse stavil na Srečno Berto. Pa takšni ljudje obstajajo, kar posledično pomeni tudi, da prva vrsta ljudi obstaja. Glede na to, da sta bili verziji za Android in iOS izdani zadnji in to ne več kot pol leta nazaj, in da si je samo na Androidu igro preneslo med enim in petimi milijoni ljudi verjetno tistim parim razvijalcem trenutno ni hudega. Verjetno si čike prižigajo s sto dolarskimi bankovci. Prasci.

Igro lahko igramo tudi preko spletnega brskalnika že več kot leto in pol in seveda preko Steama od maja lani, ko je po številu aktivnih igralcev s številko 40 tisoč stala ob strani naslovom kot so Counter Strike, Witcher 3, Civilization 5 in Grand Theft Auto 5. Zaskrbljujoče. Freemium prihaja na PCje. Kaj bo naslednja stvar? Profiliranje uporabnikov glede na verjetnost stopnje zasvojenosti z določenimi “freemium” mehanikami in predlaganje novih iger glede na to. Hmmmmm. Glede na to, da sedaj recenzentu Steam predlaga le še “freemium” igre ala Time Clickers, Sakura Clicker itd. verjetno to že počnejo. Draga poslušalka, s tole “igrico” BOŠ postala zasvojena in to povemo s kar največjo mislijo na družbene in socialne posledice, ki jih takele zasvojenosti prinesejo.

Če misliš, da si prav ti izjema, ki bo z jekleno voljo premagala “Skinnerjevo škatlo”, “Pavlov reflex” je zate le pravljica za lahko noč, hkrati pa si trdno prepričana, da v tebi ne obstaja trohica kompulzivnih ali obsesivnih gumbov, po katerih takele igre udrihajo s sto kilogramsko macolo, potem se kar pogumno spusti v brezno pozabe. Ostali pa… bili ste opozorjeni.

Rubriko podpira gameplay.si.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness