Papers, please

Neposvečeni ljudje razumejo računalniške igre kot obliko eskapizma. Igralce vidijo kot mozoljaste ubožce, ki se v strahu pred lastno pomilovanja vredno eksistenco zatekajo v bitni svet, kjer zavzamejo vloge športnih zvezdnikov,  neustrašnih potujočih bojevnikov in oboroženih joškastih arheologinj. Mevžasti geeki naj bi tako zapolnjevali svoje neštete deficite z izpopolnjevanjem svojih virtualnih avatarjev, ki so v vseh pogledih boljši, lepši, močnejši in fukabilnejši od njihovih upravljalcev.

Kaj bi torej neposvečeni ljudje porekli na igro, ki vas postavi v kožo ubogega uradnika na ubogem mejnem prehodu neke nadvse uboge socialistične republike? Vaša naloga je navidez preprosta: preverite dokumente vpadajočih migrantov, nato sprejmite odločitev, ali je oseba primerna za vstop v vašo zanikrno državo. Prav gotovo je to eden najmanj obetavnih opisov katerekoli videoigre v zgodovini. Le zakaj bi nekdo pobegnil v svet že tako preziranega pisarniškega dela in iskal izziv v potrjevanju potnih listin? Toda Papers, please je eden tistih indie [indi] biserov, ki svoj pravi čar razkrije prav skozi nenehno preseganje igralkinih ali igralčevih pričakovanj.

Avtor igre Lucas Pope je sicer bivši sodelavec podjetja Naughty Dog, ki je povprečnemu igričarju že dobro znano z deli, kot so Uncharted ali The Last of Us. Papers, please si seveda ne zastavlja podobnih ambicij, temveč črpa navdih iz avtorjevih lastnih travmatičnih izkušenj z mejnimi kontrolami. Postavil se je v kožo uradnika, ki mu je neprestano šlatal dokumentacijo, zraven dodal nekaj aluzij na Orwella in Berlinski zid ter ustvaril pristno moreče vzdušje, ki ga namerno cenena grafika le še dodatno podkrepi. 

Igra torej od vas, preprostega uradnika, terja nekaj potrpežljivosti. Seveda ne toliko kot od tistih ubogih duš, ki v nepregledni koloni čakajo pred vrati vašega mejnega prehoda – a tudi natančno pregledovanje vseh parametrov na delovnih vizah, potnih listih in osebnih izkaznicah je lahko naporno. Paranoidni šefi bodo vsak naslednji dan prišli z novimi navodili, zato nikoli ne boste imeli priložnosti, da zapadete v udobno rutino. Še več, doma vas čaka lačna družina z računi za najemnino in ogrevanje. Plačani ste po učinku, zato se pripravite na stresne ure, ko boste morali  biti osredotočeni na malenkosti, obenem pa še vedno ostati dovolj hitri, da vam ne bo zmanjkalo denarja za vaše najbližje. Da se slučajno ne bi sprostili, bo poskrbelo še vseprisotno oko Velikega brata, ki bo na vas sipalo ceneno domovinsko propagando in slabo prikrite grožnje. 

Vse to se na prvi pogled še vedno sliši kot razgibana verzija legendarne igračine Desert bus, pri kateri ste morali opraviti neprekinjeno osemurno vožnjo po povsem ravni puščavski cesti iz Arizone do Las Vegasa. Popestritev je bila seveda v tem, da je vaš zanikrni avtobus ves čas vleklo na desno, zato ste bili vseh osem ur prisiljeni neprestano popravljati smer. Če ste opravili celotno pot, ste dobili točko – in začeli znova. (Svetovni rekord trenutno znaša pet točk.)

Papers, please terja od igralca določen mazohizem, a mu v zameno ponuja veliko več kot zgolj abstraktne točke, ki so bile v modi v dobrih starih časih. Pretenciozno oznako »Dystopian document thriller« upraviči z napeto zgodbo, v kateri bo vaš mejni uradnik  pristal v navzkrižnem ognju politkomisarjev in terorističnih upornikov, trgovcev z belim blagom in azilantov s tragičnimi življenjskimi izkušnjami. Igro odlikuje žlahtni moment, ki smo ga pohvalili že prejšnji teden pri Walking Dead; postavlja vas pred izbiro med več slabimi odločitvami, katerih posledice so pogosto negotove. Papers, please si upa stopiti celo korak dlje – prenekatera poteza se bo izkazala za usodno. Razvijalec si je zamislil kar 20 možnih koncev – večina vključuje prisilno delo, deportacijo ali eksekucijo vašega lika in njegove družine, kot se za totalitaristično republiko tudi spodobi.

Igra vas ne poskuša prepričati, da je delo mejnega birokrata zabavno. Ravno obratno, mejna kontrola predstavlja pravo muko, pospremljeno s stopnjujočimi se konflikti in težavami, pred katerimi se ne morete skriti. Boste odigrali vlogo dvojnega agenta za upornike? Bi sprejeli podkupnino, ki bi vašo družino popolnoma rešila pred stradanjem? Ste pripravljeni odobriti azil očitnemu izprijencu, čeprav ima urejene dokumente? Zahtevnost vašega dela se neprestano stopnjuje, prav tako tudi teža vaših odločitev. Le en napačen korak bo dovolj, da se vaša kariera (in življenje) konča. Večurno igranje je zapolnjeno s presenečenji in dobro premišljenimi začimbami, ki vam omogočajo, da se popolnoma zlijete v distopični socrealizem po severnokorejskem vzoru. Morda igranje oteži le mukotrpno ponavljanje, kadar želite kakšno preteklo odločitev v svoji zgodbi spremeniti – čeprav je shranjevalni sistem dobro zastavljen, pa ponovno pritiskanje štampiljk na potne liste vendarle postane za spoznanje bolj moreče, kot je bilo to na začetku zamišljeno. 

Pa vendarle: ob takšni mali mojstrovini, ki rahločutno izziva z odličnim smislom za dinamiko in humor, bi se moral ustaviti prav vsak zaprisežen igričar.

Igro Papers, please si lahko zagotovite v zameno za težko prislužen denar na Steamu. V kolikor pa ste škrta gnida, ki ne spoštuje razsvetljene zakonodaje o avtorskih pravicah, si jo lahko pretočite prek prezira vrednih piratskih strani, ki ponujajo torente z zaščitenimi vsebinami. Bljak!