Umineko: When they Cry

V Pritiskavcu smo recenzirali že kar nekaj vizualnih novel in o tem žanru povedali dovolj, da ima lahko tudi laik okvirno idejo za kaj se gre. Na kratko; to so interaktivni grafični romani s pogobljenimi zgodbami, zvočno podlago in sinhroniziranimi dialogi. Vizualne novele prav tako potrebujejo daljše branje, ponavadi več kot za povprečno knjige, obsežnejši primerki pa presegajo špeh kot je trilogija Gospodarja prstanov. Vizualna novela, ki se je bomo lotili danes, za dvakrat prekaša število besed Tolkienove trilogije. Tu ni govora o balastu, temveč o razvejani zgodbi, ki uporabi digitalni format za sestavo obsežne in kompleksne pripovedi. Pogledali si bomo Umineko: When they Cry, ki je nadaljevanje vizualne novele Higurashi, o kateri smo že govorili v Pritiskavcu.

Umineko s Higurashijem sicer deli le nekaj bolj medlih navezav, ki se kažejo skozi namige, vendar imata obe igri skupno literarno vesolje. Umineko pomaga razumeti ozadje dogajanja v Higurashiju, kjer ni jasno razloženo, zakaj se v pripovedi mesec norosti in umorov sploh ponavlja. Umineko na to vprašanje odgovori, vzrok so čisto logično, čarovnice. V svetu iger When they cry očitno obstaja skupina nadmočnih coprnic, ki poosebljajo različne koncepte. Ena je coprnica Gotovosti, druga Večnosti, spet tretja pa si lasti oblast nad Čudeži. Medtem ko so v HIgurashiju vlekle niti iz ozadja, jih Umineko postavi v ospredje. Oziroma, mi spremljamo zgodbo tako na odru, kot v zaodrju. Ko smo rekli, da je zgodba kompleksna, se nismo hecali.

Dogajanje na odru je postavljeno na odročni otok nekje v japonskem morju. Na njem ima bogata družina Ushiromiya [uširomija] svoj dvorec, v katerem prebiva patriarh družine. Vsako leto se familija vrne na otok, da se njeni člani pomenijo o  poslovnih in zasebnih zadevah. Komaj pridejo na otok, se razbohoti vihar, ki jih odreže od sveta, obenem pa se pričnejo dogajati nenavadne stvari. Glave družine ni na spregled, edino kar pusti za seboj pa je kriptičen epitaf in slika plavolase ženske. Nato se pričnejo umori. Navdih za zgodbo je med drugimi knjiga Bilo jih je deset Agathe Christie, zato ni nenavadno, da družinski člani cepajo kot muhe pod rokami neznanega morilca. Ostane le še Battler, eden izmed vnukov, in ko ura odbije polnoč zastor pade še zanj. Vendar zgodbe ni konec, pravzaprav se je šele začela.

Pripoved se preseli v zaodrje, kjer prebivajo tisti, ki vlečejo poteze. Battler se znajde v viktorijanskem salonu na čajanki s čarovnico Beatrice [beatriče], ki ga izzove na partijo šaha. Le da tu so figure njegovi družinski člani, igralna plošča pa je otok z dvorcem. Vprašanje okoli katerega se vrti igra je: »so čarovnice resnične?«. Beatrice na otoku izvaja masaker s čarovnijo, kliče demonske podanike, ki ljudi pobijajo na najbolj absurdne načine. Battler se po drugi strani zaklinja, da ne obstaja nič nadnaravnega, vsako dozdevno magično potezo se po njegovem lahko razloži s stvarnimi vzroki. Naš nenavaden par tako prebiva v meta-prostoru zgodbe in preigrava različne verzije dogodkov na otoku, Beatrice režira umore kot nemogoče uganke, Battler pa jih poskuša razrešiti. Obenem spremljamo dogodke, ki so pripeljali do stanja na otoku, na njuno čajanko pa vdrejo še druge čarovnice, ki imajo svoje načrte in se vmešavajo v igro. Battler poskuša razkriti skrivnost, ki se skriva za dogodki na otoku in razkriti razlog, zakaj je ujet v tej sadistični igri.

Umineko preseže okvire neke pogrošne digitalne zabave in uspe kot polnopravni literarni dosežek. Ne le zato, ker po razvejanosti in dodelanosti lahko konkurira kakemu Balzacu, deluje tudi kot študija raznovrstnih pripovednih tehnik, poteka na večih ravneh metafikcije, niti ne zaostaja kot zgodba z emotivnim nabojem. Umineko je več kot vreden investicije časa in je eden izmed boljših vizualnih novel vseh časov.