Rdeči tisk

Danes bomo v roke vzeli propagandni list minulega festivala Rdečih Zor, ki je že devetnajstič razsajal po Ljubljanskem mestnem klubovju.

Rdeče Zore so poleg očitnega vsako- in med –letnega političnega dogajanja zaslužne tudi za kontinuirano produkcijo odličnih plakatov. Ti kleno ostajajo v rdeči štimi, se oklepajo podzemne estetike, vedno so fino premišljeni in hkrati miselni izziv ali celo izlet v poljane telesnosti, organov, dlak, oblin, obrazov in izrazov. Očitne presežke predstavljajo plakati 13., 11. in 10.-te edicije festivala. Kar se kaže kot omejitev v vizualo zinov, stripov in kolažev je takojšnja prednost festivala, saj je s kvaliteto in z vztrajno štimo vizualne prisotnosti močno utrdil ne samo festivala, pač pa skozi vizualno dinamiko tudi prisotnost problematik, ki jih festival odpira in ponuja. Lep, a redek primer, kako ostati vizualno konsistenten in hkrati znotraj tega dinamičen.

Tudi letos ni bilo drugače. V roke smo lahko dobili ličen plakat (s spremljajočo knjižico dogodkov), omastili pa so se prsti tistim, ki še vedno grenkoljubimo sitotiskane pole. Mmm, packarija težkih barv...barva pod noht...popackane trenirke...strupen vonj...khm. . No, ko se prsti navadijo malce težjih pol, nam pogled uzre kvadrat, znotraj kerega se nahaja naša zadeva obravnave.

Že iz prve ne deluje preveč težko, barvnih površin je manj in kontrast bele nam pribije belo polje, kjer dominira nekakšna mnogo-udna tvorba. Vse je direkt na prvem planu, ozadja torej v belini ni, ob dinamiki osrednjega predmeta pa ga niti ne bi bilo smiselno poudarjati. Osrednji lik je zbirka različnih obrazov-izrazov, ki se v horizontalnem nizu od leve proti desni prepletajo med seboj, levo-desni pol pa sooči osrednji in najtemnejši lik. Okrog njega se linije nahajajo v položaju, ki lahko z nekaterimi elementarnimi detajli poda vtis 'hruške' kitare, prisotne pa so tudi v protestno pest stisnjene pesti.

Preprost, karika-turističen ris še poudari prepletenost elementov, ki zategadelj zadrži našo pozornost v zaznavanju identitetne igre, kjer se poigrajo obrazi. Njih mnogoterost kakopak cika k festivalski, množični obliki dogodkov, k priljudnosti, k komunikaciji, menjavi različnih izrazov, okusov, vonjev, izgledov, teatra itn. To še dodatno zaokroži obris kitare, ki kaže še na glasbeno-klubsko stran festivala.

V samem centru se nahaja bistvo – najtemnejši, torej najtežji del, ki bi sprva lahko simuliral kitarsko luknjo, a v svoji drži, avtonomiji, simulira žensko figuro, ki v zrak drži stisnjeno pest. Figura je glede na ostalo dogajanje najmočnejša in kljub neizrazitosti dominira. Osrediščena pozornost, ki jo terja brezkompromisnost rdeče-črne površine, pa nam vendarle, še enkrat, poda praktičen nauk, da en festival še ne prinese 'pomladi'. Glasba, fešta, teorija, debate, že že, ampak fronta je kakopak drugje. In tam je potrebno trdo, neprestano, močno, in tudi brezkompromisno delo. Ki ga RdečeZorke in RdečeZorci prav zgledno opravljajo.

Tako osrednja figura, čeprav vnešena kot manjši del cele podobe, poustvarja samo bistvo celotnega dela nekega političnega gibanja, hkrati pa to smiselno in precej natančno tudi umešča ali mapira med različne 'pole' komunikacije: glasbo, teater, in osebno, fizično komunikacijo, obraze, izraze. Ta komunikacijski dosežek je rekdo viden in je kar zavidljiv in seveda odličen izziv za vsakokratnega ustvarjalca. Zato si le spravite kakšnega, če še visijo po mestu ljubljanskem...

»Vidim samo še rdeče...!!!«, se dere Biga.

Plakat (na fotografiji) je oblikovala Qëndresë Deda.