Trobente ne gorijo

Trobente ne gorijo

Oddaja
16. 1. 2019 - 8.15

Pozdravljeni! Prvi letošnji ekskurz v zamotane in pokrivljene poti naših in vaših zenic se bo, upamo, dotaknil tudi vaših ušes. A najprej bomo v očesa bomo deli zadnji album talijanske grupe Ottone Pesante, naslovljen Apokalips.

Sicer ni v naši praksi, da se z očesnimi čutili tikamo tako banalnih reči, kot so ovitki od albumov – a prilika, da smo plato našli v radijski fonoteki in popolno naključje, da imajo Ottone Pesante jutri (v četrtek) špil v Channel Zerotu sta botrovala sledečemu zapisu, ki bo skušal doumeti likovno sestavljenost ploščka. Kdo pa sploh so Ottone Pesante?

Ottone Pesante so trije italijanski odfukanci, njihovo ime pa je vsevedni striček prevedel v »heavy brass« ali »težko medovino«, za tukajšnje potrebe pa naj zadošča oznaka pleh-metal. Špilajo torej metal brez kitar. Namesto kitar pa imajo trobente. Sliši se preprosto, a v živo je objestno. Preverjeno na lanskega Trnju. No – liki pa prej kot iz sveta uglajene improvizirane muzike in fintic s tišino izhajajo iz metalskega 'miljeja', tako mežikajo naslovi komadov in, po svoje, tudi likovna upodobitev šesteroplanske, v mehak karton pobarvane plate, ki jo slekujemo sedaj.

Dizajn ali slika na naslovni strani spomni na oltarje ali srednjeveške podobe, ki jim manjka tretja dimenzija. Take reči, ki jih lahko vidimo predvsem po redkih in starih cerkvenih stenah, stropih in slikah. Glede na to, da ima odraščajoča mladina na Laškem še več stika s tovrstno kulturo, jih lahko razumemo, še posebej, če smo se kdaj motali tam okoli. Razumljivo torej, da niso daleč od metalskih vizualij. Likovni pristop je načeloma podoben splošno metalskemu, a se mu izmakne z vpeljavo srednjeveške, verjetno na roko slikane dobesedno- slike, ki nas s preproščino in neprisiljeno in nenasilno risbo odmakne od tipične predstave o gotski pisavi, lobanjah, ledru, krvi in podobnem. Še huje – če ste kdaj gledali filme Monty Phyton, vas podoba nemara spomni na čudovite kolažne animacije, s katerimi so nadomestili kadre, ki jih niso mogli ali smeli posneti.

A za to fasado preprostega pristopa se kajpak skriva pomenska igra, ki izhaja iz metalsko-katoliške mitologije. Sprva torej uzremo znano trikotno podobo, ki smo jo vajeni videti v cerkvah. Kot se za oltar spodobi, se podoba gradi s strani v višjo sredino formata, kjer se sklene z inicialno gesto – jezusom, angelom ali kakim drugim tipom. Na ta način se gradi zgodba, ki se lahko bere tudi od zgoraj dol. Jezus je bil križan, tu pa ga nadomesti leteči angel, ki s pihanjem v trobento neusmiljeno  - na zemljo, na realnost – šopa vroče, uničujoče živordeče plamene. Na levi in desni strani ima pravilno razporejene po tri angele ali svetnike, ki skupaj tvorijo najbolj bad-ass gang ever : sedmero angelov, ki v Apokalipsi s trobentami pridejo težit nevernikom. No, Ottone Pesante so bolj milostni – iz sveta so prišli izgnat le kitare. V ognju, ki nastane pod svetniki se namreč nahajajo razne kitare, ki pa v ognju gorijo, ker so lesene. Očitno gorijo tudi kitaristi, ki se tudi nahajajo v ognju. Ottone Pesante razglašajo vojno kitaram – in metalu, kot smo ga poznali dosedaj.

Njihova apokalipsa ni gestikularna, odločna, akcijska - s kazanjem prsta, gledanjem v boga, v gesti molitve – ne, sedmero trobent v enostavni stoični pozi preprosto ne požge, ne zažge, ampak prži. Prženje pa je, kot vemo, pasivna agresija. Češ, ne bomo se sedaj pretepali z vsemi kitaristi, ker jih je preveč, ampak jim bomo ružili svojo musko, s tem nominalno nenasilnim transferjem. Če odmislimo sam medij apokalipse, ogenj, se kitaram zoperstavijo s trobentami. Ki valjda ne gorijo. Metal enough?

Čestitati jim moramo zaradi pogumne ideje in za odličen humor. Kajpak je njihova Apokalips, kot je albumu sicer naslov, slika njihove lastne specifične drže v glasbi in precej enostavna in delujoča likovna resonanca prezence benda. Ideja za plato drži vodo (oziroma ogenj), »na roko« stil risbe je v dandanašnjem stiliziranem digitalnem kolažiranju ipak precej redek in s tem še bolj poseben. Lahko bi ga tudi pripisali DIY mentaliteti, iz katere najverjetneje dečki izhajajo. Za vse tiste, ki plate ne boste nikoli kupili -ker slišali jo gotovo boste, vsaj na Radiu Študent- pa še dve fintici glede t.i. industrijskega dizajna plate. Ko jo odprete, vas bo, če ste kitaristi, na sredini direkt požgal ogenj, ki butne iz trobent. Ne boste pa videli CD-ja, ki je skrit v eni od stranic. Morda namenoma, morda pa ne, so fantje, oziroma dizajnerski mojster RAM DAS FOSCHI osnovno ploskev, kjer je ponavadi CD, pustili prazno in reč stuhtali tako, da površina vseh površin albuma, ki jih je šest, plus površina CD ploščka spet predstavlja sedmerico – sedmerico trobent, ki so prišli požigat neverne gitariste. And the circle is complete.

Preprosto platico s parimi finticami je za vas šlatoval Biga, vi pa le pojdite, kot vam bomo to danes in jutri še zapovedovali, na italijanske pleh-metalce Ottone Pesante, čigar plato smo očevali v tej epizodi Slečenega uča. Če bodo njih kitare preživele srečanje z Italijani, bodejo godli še KOROMAČ, vstopnina pa je v vrednosti dveh pirov in enega malega špricarja.

 

RAM DAS FOSCHI (artist)

https://vimeo.com/306536780

 

RECENZIJA TOLPE:

https://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/ottone-pesante-apocalips

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.