Finski izobraževalni biser

Oddaja
16. 7. 2015 - 12.00

Izjava v posnetku

Tako je nemška študentka na Finskem strnila svoja opažanja in izkušnje s prosvetljenim finskim izobraževalnim sistemom. Z današnjo izobraževalno ekskurzijo na Finsko pa začenjamo tudi cikel oddaj o izobraževalnih sistemih po svetu.

Finski izobraževalni sistem se sicer tudi v praksi pogosto ujema s hvalnicami severnih evropskih držav bodisi na strani izobraževanja bodisi družbenega sistema na sploh. V predavalnicah kraljujejo manjše skupine študentov, med njimi večina prejema neko obliko državne štipendije, študij ni plačljiv, poleg tega pa se lahko, med drugim zaradi manj hierarhiziranih odnosov v družbi, finski študentje nadejajo nenehnih sproščenih razprav s profesorji. Tudi ob koncu ure so pogosto pozvani h kritiki ravnokar izpeljanega predavanja, sicer pa samoiniciativno sprožijo debato na temo morebitnih pomanjkljivosti ali presežkov posameznega predmeta ali načina študija. Seveda pa je, kot na tem mestu radi zlajnamo, trenutna finska izobraževalna situacija odvisna od skupka družbenih dejavnikov, zgodovinskega razvoja, politične situacije ter še česa, kar bi bilo treba natančno prečesati.

Finci so do začetka 20. stoletja v robustnih geografskih in podnebnih razmerah vztrajali najprej pod švedsko in nato pod rusko nadvlado, nato pa kot številsko relativno majhen narod svoje sprva ruralno, zakotno gospodarstvo potisnili do statusa gospodarske velesile. Konstrukt finske identitete, kolikor o njem pač lahko govorimo, naj bi izklesale prepreke in otežene razmere, ki individualizirane Fince vežejo s kolektivno predstavo družbe. Prehod v hitro razvijajočo industrijsko državo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je priklical že prve, takrat precej radikalne spremembe izobraževalnega sistema. Razumevanje izobraževanja kot temeljne človekove pravice je podpiralo vzpostavitev šolskega sistema hkrati z reformiranjem izobraževanja učiteljev, ki morajo odtlej študij zaključiti vsaj na magistrski ravni, da lahko poučujejo na osnovnih ali srednjih šolah ter celo v predšolski vzgoji. Temu so sledili še opustitev šolskih inšpekcij in opustitev obvezne odobritve učbenikov s strani zavoda za šolstvo ter intenzivna decentralizacija sistema, ki jo še danes odsevajo avtonomno delovanje vsake posamezne izobraževalne institucije, delovanje učiteljev, profesorjev in sama organizacija pouka oz. študija.

Na ravni osnovnošolskega izobraževanja se decentraliziran sistem kaže denimo v nacionalnem kurikulumu, ki zajema zgolj temeljne smernice, medtem ko šole na ravni občin sprejemajo svoje kurikulume, ki so prilagojeni njihovim potrebam in viziji. Pri tem je vredno omeniti tudi tako imenovano družbo zaupanja, nad katero se v primeru Finske pogosto navdušujejo strokovnjaki. Poročajo namreč o značilnem finskem zaupanju v učitelje, zaupanju v skupno družbeno vizijo ter odkritost in zaupanje na individualni ravni. Zakaj pri formiranju kurikulumov in učnih načrtov učiteljem prepuščajo avtonomijo, komentira Hanna Laakso s finskega zavoda za šolstvo:

Izjava v posnetku

Izjemni uspehi Finske v mednarodnih preizkusih znanja so izobraževalnemu sistemu prinesli slavo, vsaj na ravni primarnega in sekundarnega izobraževanja, kot tudi številne špekulacije in analize njegovega delovanja. Nekateri so kot skrivnost za uspeh proglasili ravno finske učitelje, ki naj bi bili nadpovprečno izobraženi, predvsem pa strokovnjaki tako na strani didaktike kot tudi na strani strokovnega področja. Pri tem velja pomislek že pri samih mednarodnih standardiziranih testih, ki jih sicer na Finskem na nacionalni ravni, z izjemo njihove ustreznice maturi, finski učenci ne poznajo. Poleg tega pa ima poklic učitelja na Finskem neprimerljivo višji ugled kot pri nas in med mladimi še vedno velja za enega izmed najbolj želenih, o čemer priča tudi ostra konkurenca pri vpisu na univerzo.

Tudi na univerzitetni ravni decentralizacijo sistema implicirajo že sami kriteriji za vpis in način izbire bodočih študentov, saj jih vsaka fakulteta določi sama. Bodoče učitelje tako najprej čaka pisni preizkus z naborom študijske literature s strokovnega področja, ki ga pripravi fakulteta sama, nato pa še individualni intervjuji kandidatov pred komisijo, ki jo zanima predvsem njihova motivacija za poklic učitelja. Več o vstopnih izpitih kot kriterijih za sprejem na univerzo je povedal Janne Hälinen iz finske študentske organizacije:

Izjava v posnetku

Posebni vstopni pogoji tako načeloma omogočajo jagodni izbor študentov, hkrati pa v trenutni izrojeni verziji ne govorijo v prid opevanemu nordijskemu egalitarizmu. Ko dijaki le prestopijo univerzitetni prag, pa naj bi dostopnost do študija omogočale štipendije, ki jih je deležna velika večina študentov. Najprej v obliki študentskega dodatka, ki znaša približno 350 evrov, kriterij zanj pa ni ne učni oziroma študijski uspeh ne oddaljenost od kraja študija ali finančno stanje družine, temveč zgolj število kreditov, ki naj bi jih študent nabral v posameznem študijskem letu, in osebno premoženje študenta. Zdi se jim namreč nadvse čudno, da bi preverjali finančno stanje družinskih članov, ko pa so študentje zanje avtonomni posamezniki, ki bivajo in se financirajo sami. Poleg tega zato prejemajo tudi subvencije za bivanje v višini dobrih 200 evrov, poslužujejo pa se lahko tudi ugodnih študentskih posojil, za katera jamči država.

Dodatki v višini dobrih petsto evrov kljub temu ne pokrijejo osnovnih stroškov študentov, zato se večina izmed njih med samim študijem odloči za delo. A delo finskih študentov ni enako našemu študentskemu delu, saj pri tem sklepajo povsem običajne pogodbe o delu. Čeprav tudi finski študenti med delom v času študija večinoma stojijo za šankom ali pultom, po končanem študiju še vedno razmeroma hitro najdejo zaposlitev, zatrjuje Hälinen:

Izjava v posnetku

Formalne strukture študentskega organiziranja na Finskem s študentsko organizacijo na nacionalni ravni, ki združuje študentske organizacije posameznih univerz in fakultet, na prvi pogled spominjajo na organiziranost tovrstnih struktur pri nas. Vendar pa se ne financirajo iz dajatev študentskega dela, saj slednje, kot smo že omenili, na Finskem v takšni obliki, kot ga poznamo pri nas, ne obstaja. Finski študenti morajo ob vpisu v letnik študija plačati obvezno članarino za študentsko organizacijo, ki deluje na njihovi univerzi. Članarine skupaj z zdravstvenim zavarovanjem znašajo nekje do 100 evrov, odvisno od univerze, in tako predstavljajo glavni vir financiranja vseh vej finske študentske organizacije.

Dolgo zgodovino ji lahko priznavamo tudi po formalni plati, saj je na primer status Študentske organizacije Univerze v Helsinkih zakonsko določil že Alexander II. Skozi čas so predstavniki študentov bíli raznolike bitke na področju študentske problematike, danes pa med drugim urejajo področje zdravstva za študente, zastopajo študentski interes v dialogu z vlado in vodstvi univerz ter imenujejo predstavnike študentov v različne administrativne organe. Po drugi plati pa organizirajo različne izobraževalne in športne dejavnosti ter – tudi na sceni sublimne finske alternative - klasične komercialne študentske žure.

Finske študentske organizacije, v nasprotju s pravno nedorečenim statusom študentskih organizacij pri nas, spadajo na področje javnega prava. Pri tem pa iz domače pozicije zveni tragikomično, da finski študenti s piedestala koruptivno sterilne države pravzaprav ne razumejo pojava klientelizma, korupcije ali kakršnegakoli kršenja pravil in zakonov s strani študentskih funkcionarjev:

Izjava v posnetku

Kljub mnogim zelo pozitivnim aspektom izobraževanja na Finskem, ki jih je vredno premisliti, pa ta nordijski ideal v zadnjem času deluje precej skrhano. Njihov izobraževalni sistem naj bi temeljil na enakosti dohodkov, pravičnosti edukacije in socialni državi, ki financiranje izobraževanja razume kot investicijo in ne kot strošek. Predlogi in razprave o uvedbi šolnin za študente izven EU in evropskega gospodarskega prostora, pred dobrim mesecem napovedanih 60 milijonov evrov rezov v izobraževanju, obravnavanje univerz kot podjetij v tekmi z drugimi univerzami, poudarjanje učinkovitosti izobraževanja in iskanje načinov, kako čim bolj zmanjšati dolžino študija. To so težnje, ki so morda razmeroma sveže, a spadajo k današnji finski izobraževalni realnosti, ki je dosti bolj profana, kot je videti na prvi pogled.

Politično klimo glede na izide letošnjih parlamentarnih volitev pomembno določata nacionalistična stranka Pravi Finci in zmagovalka volitev, desničarska stranka Center, katere prvak verjame v vodenje države kot podjetja, kar v trenutni nestabilni gospodarski situaciji na Finskem očitno pomeni varčevanje na račun vrednot skupne socialne vizije, na kateri naj bi temeljil finski uspeh. V teh razmerah se je pred dobrim mesecem v Helsinkih sprožil plaz kritik s strani študentov, študentskih demonstracij in zametkov alternativnih oblik organiziranja študentov. Na enem izmed študentskih protestov v Helsinkih smo se pogovarjali z eno od organizatork Niio Virtanen, ki nam je povedala več o ciljih tega dogodka:

Izjava v posnetku

Niia Virtanen poudarja tudi, da rektorje pri vodenju univerz vodijo predvsem marketinške strategije in da prav vsi poudarjajo uvedbo šolnin za tuje študente, nekateri izmed njih pa bi šolnine najraje zaračunali vsem študentom, vključno s finskimi. Pri tem poleg očitnega ukinjanja vrednote in pravice do izobraževanja kot temeljne pravice, na kateri naj bi bil utemeljen finski sistem, prevprašujemo tudi pragmatični smisel vpeljave šolnin za študente izven EU, saj ti glede na raziskave večinoma prihajajo iz manj razvitih držav, ki v finskem sistemu vidijo priložnost za kakovosten študij in delovanje v egalitarni družbi. Tudi predstavnik finske študentske organizacije je prepričan, da Finska na ta način ne more zakrpati proračuna, in ponuja pompozno kritiko trenutne situacije:

Izjava v posnetku

Hälinen namesto šolnin predlaga spremembe mehanizmov v primerih zaposlovanja tujih študentov na Finskem, saj se ti po končanem študiju zaradi težavnosti finskega jezika, ki pa je hkrati nujen pogoj za delo, večinoma izselijo.

Finska po drugi plati torej daje vtis, da si za vrhunsko pozicijo trenutno prizadeva predvsem v mednarodnih raziskavah in lestvicah ter s pomočjo ukrepov, ki naj bi ustvarili bleščeča imena izobraževalnih ustanov. Z varčevanjem in krajšanjem, z vpeljavo tako imenovanih prečnih ali križnih veščin in spretnosti, ki naj bi krepile inovativnost in podjetniške veščine pri šolarjih. Morda se zdi podoba Finske na tem mestu naslikana črno–belo, kot boj med dobrim starim ter novim slabim in komercialnim, vendar v praksi mestoma deluje kvečjemu kot antiteza mnogih trenutnih vizij, kot študijska izkušnja iz prve roke pa za večino študentov iz drugih evropskih in svetovnih držav precej navdihujoče. Premike je zaznati pri ponovnem prebujanju finskega študentskega gibanja, z nadaljevanjem boja, predvsem pa ohranjanjem dragocenega javnega prostora, ki na Finskem kljub nenehnim grožnjam uživa žlahtno tradicijo kritične misli.

Na Finskem je študirala Urška R.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.